Vedno več se govori o izrazu "duhovni obvoz" (ang. spiritual bypassing), saj je pomembno, da se opozori in ozavesti tudi na temne plati duhovnosti.
Duhovni obvoz naredimo takrat, ko uporabimo duhovne prakse in ideologije na način, da ignoriramo ali zanikamo bolečino ali stisko, ki jo čutimo v sebi. Gre za beg v duhovnost. Ker se v duhovnosti stvari zlahka zakrinkajo pod pojem "duhovnost", je bežanje tam veliko težje opaziti in si ga priznati kot morda na drugih področjih življenja.
Teal Swan opiše: "Duhovni obvoz je senčna stran duhovnosti in se zgodi, ko uporabimo naša duhovna prepričanja tako, da se izognemo soočenju oz. zdravljenju naših bolečih čustev, nerešenih ran in neizpolnjenih potreb. Je stanje izogibanja."
Vsi si seveda iskreno želimo delati na sebi, zato se duhovni obvoz zgodi nezavedno. Predvsem pa se zgodi takrat, ko se želimo dvigniti nad našo kaotično človeškost še preden smo se zares soočili in spravili z vso "temo", ki jo nosimo v sebi. Govorimo in sanjamo o razsvetljenju, ko pa bi bilo potrebno se ukvarjati še vedno s svojo precej bolj umazano zemeljskostjo.
Z uporabo duhovne ideologije nam mimogrede uspe zanikati svoje povsem človeške potrebe, občutke, čustva, psihološke težave, težave v odnosih in razvojne pomanjkljivosti.
Lažno se poskušamo na silo dvigniti nad svojo "karmo", a dviginiti se nad svoje psihološke in čustvene težave je lahko zelo nevarno.
Tako poveličujemo le del duhovnosti, kjer je favorizirana absolutna resnica in ne relativna resnica posameznika, neosebno je nad osebnim, praznina nad obliko, transcendenca nad utelesenim ter nenavezanost nad občutki.
Nekdo lahko poskuša prakticirati nenavezanost prav zato, da ignorira svojo resnično potrebo po ljubezni. To potrebo potisne globoko vase, kjer postane nezavedna in prikrita ter od tam deluje na škodljive načine.
Morda lahko "duhovni obvoz" največje opustošenje naredi prav v odnosih.
Če bi meditirali v jami in dolga leta prakticirali samost, se vaše psihološke rane verjetno ne bi pokazale, saj bi bila vaša pozornost popolnoma na vaši praksi, v okolju, kjer se rane ne morejo aktivirati.
Šele v odnosih se namreč pokažejo naše nerazrešene psihološke rane v svoji najbolj intenzivni obliki. Psihološke rane so vedno relacijske - oblikujejo se v in skozi naše odnose z našimi zgodnjimi skrbniki.
Najbolj temeljna človeška rana, ki prevladuje v današnjem modernem svetu, se oblikuje okoli občutka neljubljenosti - da nismo ljubljeni takšni, kot smo.
Neustrezna ljubezen ali uglašenost starša z otrokom je šok in travma za otrokov razvijajoč se ter zelo občutljiv živčni sistem. In ko ponotranjimo ta način, kako smo bili vzgajani, se naša sposobnost vrednotenja sebe, ki je tudi osnova za vrednotenje drugih, poslabša. To imenujem "relacijska rana" ali "rana srca".
V psihologiji obstaja veliko študij in raziskav, ki dokazujejo, kako tesno povezovanje in ljubeča uglašenost - tako imenovana "varna navezanost" - močno vpliva na vse vidike človekovega razvoja. Varna navezanost ima velik vpliv na številne razsežnosti našega zdravja, dobrega počutja in sposobnosti učinkovitega delovanja v svetu: kako se oblikujejo naši možgani, kako dobro delujejo naš endokrini in imunski sistem, kako ravnamo s čustvi, kako smo podvrženi depresiji, kako deluje naš živčni sistem in kako se spopada s stresom ter kako se povezujemo z drugimi... Vse to je torej odvisno od naših prvih povezav v otroških letih.
Večina ljudi prav zaradi svojega otroštva trpi za simptomi negotove navezanosti: sovraštvo do sebe, odrezanost od telesa, pomanjkanje prizemljenosti, kronična negotovost in tesnoba, pretirano delujoč um, pomanjkanje osnovnega zaupanja in globok občutek notranje praznine. Večina trpi zaradi skrajne stopnje odtujenosti in odklopa - od družbe, skupnosti, družine, starejših generacij, narave, vere, tradicije, našega telesa, občutkov in človeštva samega.
Čeprav lahko marljivo vadimo duhovne prakse, jih lahko nevede uporabimo v namen zanikanja in obrambe. In ko se duhovna praksa uporablja za izogibanje težavam v resničnem življenju, ostane neintegrirana v naše splošno delovanje. V vsakdanjem življenju lahko opazimo, da kljub duhovnim praksam, nismo bolj uspešni v odnosih.
Veliko ljudi, ki so leta (ali desetletja) prakticirali duhovne prakse, in so jim te vsekakor pomagale rasti in se razvijati, nato iščejo pomoč tudi drugje, saj v življenju opazijo, da njihove psihološke rane še vedno močno vplivajo na njihove odnose, čustva ter njihov notranji svet.
Tudi meditacija se lahko uporablja za izogibanje neprijetnim občutkom in nerazrešenim življenjskim situacijam. Za tiste, ki zanikajo svoje osebne občutke ali rane, lahko praksa meditacije okrepi hladnost, ločenost ali medosebno distanco.
Zelo grozno lahko postane, ko se moramo tisti, ki smo na duhovni poti, soočiti s svojo ranjenostjo ali čustveno odvisnostjo ter prvotno potrebo po ljubezni, zato nas avtomatsko lahko potegne v nezavedno željo po begu.
Velikokrat se izrablja "nenavezanost" zato, da se zaščitimo pred človeškimi in čustvenimi ranljivostmi. Svojo identiteto "poduhovljenosti" lahko uporabimo tako, da se izogibamo globljim odnosom, ki bi lahko vzbudili naše nerazrešene stare rane in naše hrepenenje po biti ljubljen. Raje se izognemo povezovanju, kot da bi se morali soočiti s svojimi travmami.
Da zrastemo v zdravo človeško bitje pa potrebujemo varno navezanost, kar pomeni: tesne čustvene vezi z drugimi ljudmi, ki nam prinašajo občutek povezanosti, vključenosti in splošno dobro počutje. Med seboj smo namreč povezani, prepleteni in soodvisni. Na človeški ravni se enostavno ne moremo izogniti občutku navezanosti na ljudi, ki smo jim blizu!
Dejstvo je, da doživljamo najmočnejše sprožilce v življenju prav v intimnih odnosih. Če torej izrabljamo duhovno obvoznico zato, da se izognemo soočanju s svojimi ranami v odnosih, potem se bomo v resnici prikrajšali za ogromno pomembnih izkušenj in resničnega dela na sebi. Pravo delo na sebi se začne v odnosih in ne v izolaciji ali na jogijski blazini. V odnosih se naučimo razvijanja resničnega sočutja in tolerance, saj se prav tam naše rane najbolj aktivirajo.
Odnosi so področje, kjer se lahko človek zares razvije. In čeprav je človek že pred tisočletji odkril razsvetljenje, tega razsvetljenja še vedno nismo povsem vnesli na področje medosebnih odnosov.
Vir: scienceandnonduality.com, John Welwood
Poglejte si še:
- Lahko bežiš. A vse bo prišlo za tabo. Zato se usedi. Minilo bo.
- Dr. Vesna Mirt v oddaji Sensa pogovori: "Travme se prenašajo iz roda v rod, vse dokler se nekdo ne odloči, da jih prekine." (video)
- 6 pogostih napak v duhovnosti