V zadnjem času več naslavljam čustva, saj imamo Slovenci na tem področju kar nekaj izzivov. Izražanje in sprejemanje (predvsem neprijetnih) čustev in čustvene bolečine je pogosto prepleteno z „zadržki“. A dolgotrajno izogibanje tem lahko vodi v čustveno otopelost.
Čustveni bolečini se lahko izogibamo iz različnih nezavednih, včasih pa tudi zavestnih razlogov. Morda je čustvena teža doživljanja ob njej (ko se sproži) prevelika, morda se je niti ne zavedamo (delujemo iz cone udobja, na t. i. avtopilotu), morda je ne znamo nasloviti, ali si vedno znova pripovedujemo, da bomo že nekako, da je vse v redu, da lahko še malo stisnemo. A vse to lahko vodi v čustveno otopelost. Se v tem morda prepoznate? Potem je čas, da nekaj spremenite …
Zakaj o čustvih vedno več pišem v zadnjem času? Zakaj naslavljam ravno čustveno otopelost?
Ker opažam, da ima v našem kolektivnem okolju veliko ljudi težave s konstruktivnim in „zdravim“ spoprijemanjem in izražanjem predvsem neprijetnih čustev ter se do svojega doživljanja palete čustev včasih res mačehovsko vedemo.
Takšen način delovanja in naravnanost pa se pogosto predaja naprej od naših prednikov – morda je njim takšen način odzivanja pomagal v tistem času in prostoru. V večini primerov pa nam danes ta isti način zares ne koristi več, a ga vseeno nadaljujemo. Brez dvoma je čas za spremembe tudi na tem področju.
ČUSTVA IMAMO, ČETUDI MORDA MENIMO, DA „TEGA NE ČUTIMO”
Čustva so namreč del vsakega izmed nas, če čutimo ali ne. Veselje, jeza, žalost, radost, strah … Občutimo lahko tudi moč ali nemoč, strast, krivdo, sram itn. Skozi nas teče ljubezen, ki jo sama sicer tolmačim (ne kot čustvo, ampak kot esencialno univerzalno energijo, ki poganja vse življenje.
Čustva so kreativna energija. Z njimi barvamo svoje življenje. Čustva so kot barvice, s katerimi rišemo na platno. Čutimo lahko neprijetna čustva, kot tudi prijetna čustva. S prijetnimi kot tudi neprijetnimi čustvi ni NIČ NAROBE, so del življenja (če negativna seveda ne preidejo tisto mejo, ko ogrožamo življenje in dobrobit drugega ali jih uporabimo za manipulacijo, zlorabo druge osebe – v takšnih primerih seveda ne moremo govoriti, da je vse v redu). Ob misli na „zdravo“ izražanje čustev in z dobrimi nameni, pa lahko rečemo, da smo mi tisti, ki smo čustvom dali nalepko – slaba, dobra.
A naša družba je naravnana tako, da na piedestal postavlja prijetna čustva, neprijetna pa ne sprejema najbolje. V večji ali manjši meri vsi nosimo osnovna človeška čustva. Težava nastane, ko se neprijetnim, kot je npr. jeza, izogibamo. Na takšen način zaustavljamo tudi pretok naše kreativne energije. In če to počnemo daljši čas, potem se bo zgodila blokada, ki nam bo v življenju, odnosih povzročala težave.
Dolgotrajno izogibanje neprijetnim čustvom in čustveni bolečini, pa nas lahko vodi tudi v otopelost in naprej lahko v depresijo. Seveda, če nič ne naredimo in vztrajamo na isti poti … Zakaj imamo porast depresije in podobnih stanj? (opomba: hipotetično)
ČUSTVENA BOLEČINA SE LAHKO KREPI ŽE OD OTROŠTVA
Že v otroštvu se hitro naučimo, katera čustva so bolj zaželena in katera manj v družini, pri starših. Morda smo se celo naučili, da so nekatera čustva “grda” in “slaba”. Morda se o čustvih sploh ni govorilo. Morda je bilo čustev preveč in so bila neobvladana. Učenje gre tudi nekako tako: če smo bili jezni in so se starši odzvali negativno na nas, smo se naučili, da jeza ni ok – izražanje jeze mi prinese težave. Če smo bili veseli in so nam bili naklonjeni, smo se naučili ugajati z veseljem…To je le eden izmed primerov, ki jih je sicer toliko kot ljudi.
KO JE ČUSTVENA BOLEČINA PREVELIKA, NE ŽELIMO ČUTITI
Če se v družini nasploh ni izražalo čustev in je bilo hkrati tudi veliko disfunkcionalne dinamike, potem se prav lahko zgodi, da že skozi odraščanje, zaradi takšnega vzdušja v primarni družini ustvarimo takšne obrambne mehanizme, da nehamo čutiti. V takšnem primeru pogosto radi rečemo, da imamo določene spomine na otroštvo „meglene“. Žal pa to pomeni tudi, da smo se nekako „odklopili“ od svojega čistega bistva.
V odrasli dobi se čustvena bolečina, kljub temu da je ne čutimo, ker smo jo nekako odklopili, še naprej “javlja” , čaka, da jo naslovimo, saj se pogosto v odraslosti obdamo s podobnimi okoliščinami (in ljudmi) kot v otroštvu in le-te sprožajo v nas iste dinamike. Prav tako podobno „drezajo“ vedno znova v isto čustveno bolečino. Z namenom, da jo zacelimo.
Čustvena otopelost je obrambni mehanizem. Ne čutimo, se ščitimo pred bolečino. Vendar, žal, to še ne pomeni, da čustvene bolečine ni (še vedno odmeva nekje v ozadju). Nasprotno, čaka na nas, da jo končno objamemo s sočutjem.
ČE NAM DOLOČENO ČUSTVO „BUTA“ VEN, BODIMO HVALEŽNI
… da, res sem to rekla, kajti če nam določeno čustvo “skače ven”, imamo priložnost, da ga naslovimo in z njim čustveno bolečino v ozadju. Prav to nam na stežaj odpre vrata, da čustveno bolečino lahko zacelimo in smo končno bolj svobodni, radostni, celi, mirni in imamo več življenjske energije. Bolj intenzivno nam čustvo “skače ven”, bolj jasno nam kaže, čas je... Prav s tem zavedanjem se čustva+čustvene bolečine DANES lahko lažje lotimo z ljubeznijo, potrpežljivostjo in sočutjem do sebe.
KAJ VSE NAM LAHKO POMAGA PRI CELJENJU ČUSTVENE BOLEČINE?
Sama najboljše rezultata opažam pri posameznikih, (ki pridejo do mene in v končni fazi tudi pri delu na sebi), ki ustrezno vztrajajo v procesih z notranjim otrokom (https://mojcakoprivnikar.si/transpersonalna-hipnoterapija-in-hipnoza/), lahko tudi notranjimi starši. Prav tako se za krasno terapevtsko metodo pri tovrstnih težavah vedno znova izkaže tudi transpersonalna hipnoterapija.
Kaj je Transpersonalna hipnoterapija? Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa. Naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas.
Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še dodatne edinstvene pristope za delo s podzavestjo in nezavednim. Transpersonalna hipnoterapija je sicer nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije in sestavlja štiri komponente: psihoanalitično, vedenjsko, humanistično in transpersonalno psihologijo.
Več informacij o transpersonalni hipnoterapiji ter naravi dela lahko preberete TUKAJ.
NAPISALA:
Mojca Koprivnikar, certificirana transpersonalna hipnoterapevtka
Hipnoterapija in hipnoza
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
