Dotik delfina

29. 1. 2013
Deli
Dotik delfina

Nežna žival, ki ne neha vabiti v življenje, je lahko metafora za naše temne trenutke.

Že nekaj časa vemo, da je delfin neverjetno vztrajen, ko vabi v igro. Snemali so otroka s težavami v razvoju: ni in ni se hotel odzivati, zavračal je vse delfinove poskuse z neskončno trdnovratnostjo. Delfin pa se ga je kar naprej nežno dotikal, ljubeznivo krožil okrog njega, se metal na hrbet in se veselo obračal v vodi, razkazoval vse svoje vragolije, ustvarjal veselo pljuskanje. Poskušal je še in še, ure in ure ... in drugi dan isto, kar naprej, kot da ga vse zavračanje sploh ne prizadene in kot da je njegova radost neizčrpna. Do trenutka, ko se je otrok nasmehnil in odzval.

Nekaj takega se dogaja nam, ko se počutimo sprti s svetom ter prekipevamo od potrebe, da bi se znašali nad drugimi. Se vam je že zgodilo, da bi najraje mahnili tistega, ki vas ljubeče vabi v igro in zabavo, ko se vam trga srce?

Vsakdo od nas ima gotovo med svojimi družinskimi člani, prijatelji ali znanci takega delfina, ki kliče v življenje s svojo prisrčno igrivostjo. Vlogo delfinčka lahko prevzame karkoli: tudi domača muca, ptica na veji, pesem v knjigi, melodija, ki priplava na valovih spomina, vonj, ki odpre srce, svetloba, ki zalije sobo.

Kar naprej okrog nas valovi življenje, ki vabi ven iz bolečine, zaprtosti, usihanja.

Že prav, da si pustimo čutiti, da nam je hudo. Toda če smo sovražno razpoloženi do vabil v veselje, pomeni, da se  ne zapiramo  iz potrebe po miru, ampak iz destruktivnosti. Pomeni, da delujejo zamera, grenkoba, jeza na življenje. Prepoznajmo ta nagib, ker poglablja trpljenje in veče navzdol.

Ljubezen do sebe ima nežno plavut delfina.

Kroži okrog nas v sinjih vrtincih in ne pusti, da bi se naselili v bolečini.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez