Dr. Klemen Lah, profesor slovenščine in sociologije, je na svojem Facebook profilu objavil zanimiv zapis o medgeneracijskih travmah. O dedovanju travm se govori vse več, a pogosto jih še vedno ne razumemo zares.
"Na svojem zidu pogosto opažam meme, ki nas pozivajo, naj “prekinemo medgeneracijsko travmo”. Poziv je seveda dobronameren in ga lahko samo pozdravim - malo stvari v naših življenjih je tako zelo pomembnih (mnenje). Hkrati pa bi rad opozoril, da je precej poenostavljen — in da lahko, dobrim namenom navkljub, doseže celo obraten učinek.
Medgeneracijska travma žal ni nekaj, kar bi lahko preprosto izklopili s svojo odločitvijo kot s kakšnim stikalom. Tudi če zaustavimo njen zunanji izraz – recimo kričanje ali zmerjanje, kot je pogosto prikazano na slikah – bolečina, ki stoji za tem, praviloma ne izgine.
Nasprotno, izigrala nas bo: kričanje se lahko spremeni v (dolgo) tišino, pretirana strogost v pretirano popustljivost, umikanje iz odnosov v posesivnost, alkoholizem v verski fanatizem ...
Spremenimo lahko vedenje, ton, odzivanje, a to je zgolj površinsko – notranji naboj, travmatska bolečina iz vseh prejšnjih generacij, se ne bo predala kar tako. Kot voda je: če se ne srečamo z njo na telesni ravni, in to pod strokovnim vodstvom, običajno samo ponikne in privre na dan nekje drugje. V novi preobleki. Takšni, da je ne bomo prepoznali kot ponovitev, ampak kot napredek. Tragično je, kako hudo smo lahko izigrani, če nas vodijo samo najboljši nameni.
Zato je zmotno verjeti, da jo lahko ustavimo s svojim hrbtom, kot je videti na mnogih memih. Jaz si jo raje predstavljam kot tank: če ga poskušamo ustaviti s svojim telesom, nas bo pregazil. Precej bolje je, če se naprej naučimo, kako skočiti nanj, nato pa še, kako ga voziti. Travme ne moremo preprosto premagati — lahko pa jo integriramo ter se učimo živeti z njo na bolj znosen in človeški način.
Eden od razlogov, zakaj je ta proces tako zahteven in dolgotrajen, je ta, da travma ni zapisana le v naših mislih, ampak predvsem v naših telesih.
Če bi bila samo napačna misel, bi bilo dovolj, da preberemo kak dober priročnik - nova spoznanja bi spremenila naše misli in življenje bi se obrnilo na bolje.
Kot vemo, ne gre tako lahko: poznam ljudi, ki so prebrali na tone čudovitih psiholoških priročnikov, a običajno jim je to pomagalo le v enem - kako še bolje racionalizirati svoje križe in težave. Glavni izziv so prikriti vzorci (telesne) napetosti (npr. preplavljenost in otrplost), ki se sprožijo prej kot lahko zavest karkoli “odloči” (no, tudi če imamo na voljo dovolj časa, odziv ni kaj dosti lažji).
Zgolj volja ali dobra namera nista dovolj, telo se praviloma odzove po principu "mi gremo pa po svoje". Šele ko se naučimo prepoznati signale na telesni ravni ter se nanje ustrezno odzivati, lahko zares začnemo spreminjati smer "tanka".
Mem, ki ga delim, ta del preskoči, zato nas lahko hitro preplavi krivda, če nas travma "pregazi". V takem primeru je dobro vedeti tri stvari.
- Prvič, nismo krivi za to, kar se je zgodilo generacijam pred nami.
- Drugič, nismo krivi, ker travme, ki se je v naših telesih nalagala desetletja ali stoletja, ne zmoremo razrešiti znotraj ene generacije.
- Tretjič, nismo krivi za svoje samodejne odzive, ki smo jih izoblikovali v okolju, v katerem smo odraščali.
Smo pa odgovorni za to, kako se s travmo soočamo zdaj. Ker gre za počasen, kompleksen in pogosto mukotrpen proces, morda ne bomo mogli razrešiti vsega, lahko pa začnemo razumeti svojo zgodbo, čutiti svoje telo, postavljati meje, govoriti o družinskih skrivnostih …
Predvsem pa poslušati svoje telo, ne le svojih misli. Že majhna sprememba v naši sposobnosti (samo)regulacije, bližine ali iskrenosti naredi naš zunanji in notranji svet bistveno bolj varen in topel. Pomembnejše kot to, da travmo "prekinemo", je, da ji odvzamemo del moči – da ni več vse, kar nas določa. Da je ne prekinemo, ampak se z njo srečamo. Da vozimo mi njo, ne pa ona nas, če se vrnem k tanku. Da otrokom predamo nekaj, kar je že nekoliko mehkejše, bolj človeško in manj zaslepljeno z bolečino, kot smo prejeli sami. To bi bilo veliko. Če ne celo največ.
Toliko. Kot sem se lahko naučil na psihoterapiji. Hvaležen, da sem si jo lahko privoščil. In upajoč, da si jo bodo v bližnji prihodnosti lahko privoščili tudi tisti, ki jo najbolj potrebujejo - socialni sloji, kjer te medgeneracijske travme udarjajo najbolj močno. Memi ne bodo pomagali."
Vir:
