Dr. Lucija Mulej Mlakar: "Če želimo luč, bo treba žrtvovati svoj ego!"

V svojih knjigah, kot so zlasti Heroji in Onkraj razkritja ter Skrivnost, zakaj ne deluje pri vas, pišete o duhovnih zakonih. O ravneh bivanja, ki so številnim skrite.

Drži. Že od otroštva čutim, da je za videzom stvari tista prava vsebina; da pogled skrije marsikaj in da je resnični pogled tisti, ki nastane od znotraj. Gre za duhovni vid, ki ima sposobnost vpogleda globlje. Ti prvi občutki so se razvijali kot intuicija, kot notranje vedenje, kot notranji glas, ki mi je kazal smeri ter kaj je in kaj ni prav. Hitro sem zaznala, da se ljudje radi sprenevedajo, in pozneje v življenju odkrila, da so to družbene ali socialne igre, ki so namenjene ohranjanju ugleda, udobja, koristi ali prestiža. Prav tako sem odkrila, da je ugled ljudi pogosto umeten, in da tisti, ki zares štejejo in so kvalitetne osebnosti, ne skrbijo pretirano za ugled. Saj jim je jasno, kaj je resnično in kaj izumetničeno. In seveda se na tem svetu nič ne izgubi, vse je zabeleženo. Sama sem pri svojem delu opazovala, kako so duhovni zakoni natančni in kako nam pomagajo, da smo boljši.

Pišete o zakonih čiste namere, akumulacije, energijske zaloge, paradoksa … o konstantah v življenju. Kako ste prišli do teh ugotovitev?

Po duši sem raziskovalka, opazujem življenje in ga ne sodim, seveda pa imam trdna prepričanja, saj se zgodovina človeka ne spreminja kaj dosti. Torej, smo na planetu Zemlja, ki je velika kozmična učilnica. Če znamo umiriti um, notranje napetosti in strast, lahko prek meditacije, kontemplacije in podobnih tehnik zagledamo linije časa in zakonov, ki se ne spreminjajo. In od tod ta moja strast po opazovanju konstante. Torej tistega, kar ostaja, kar se ne spreminja. Ne glede na čas. Ne glede na rast in značaje ljudi.

Če na primer pogledamo zakon akumulacije, nalagamo neke lastnosti, npr. dobre in/ali slabe, in vsota teh lastnosti je boljša ali slabša. V tem kontekstu so dobre posledice, ki jim radi rečemo 'sreča', rezultat zakona akumulacije. Na primer trdega dela, študija, predanosti, odpovedi, za dosego višjega cilja, ki je lahko postati predan zdravnik, služabnik luči, predana mati. Skratka, sreča je posledica, rezultat, in ne naključje. Včasih se vleče skozi več življenj. To so zame duhovni zakoni, ki delujejo za vse nas enako. Na primer, izrek Kar seješ, to žanješ. Vendar je ta zakon vpet v čas, ki pa traja. In pogosto ljudje ravno zaradi časovne dimenzije izgubijo vero. Ker na videz slabi dobivajo, dobri pa ne. V Herojih pišem o desetih subtilnih telesih, ki jih vidim, in ta kažejo na zakon karme. Kako se nekdo počuti, ko doseže cilj na račun trpljenja drugih, ne vidimo s prostim očesom.A tema, ki jo nekdo povzroči, zasede te subtilne ravni. Nič v tem vesolju ni izgubljenega. Vsaka krivica ostane zapisana in sam čas, bog Kronos, deluje za krotke in milostne. Vsak tiran prej ali slej pade na kolena.

Poglejte, celo Jezus, čistost od čistosti, svetost od svetosti, postane navidezno žrtev teme. A vendar, ravno vstajenje je tista kategorija, ki pokaže smisel tega duhovnega zakona in njegov paradoks. Če želimo luč, moramo žrtvovati svoj ego. Če delujete v resnici, boste najprej želi napade, saj vas ljudje ne bodo marali, če jim vzamete nekaj piškavih jabolk, ki so jih skrivaj odnesli; ljudje ne marajo, da kdo odkrije njihove umazanije. Vendar, soditi jih ni smiselno, ker je vse učna lekcija. V prvi vrsti razmejevanja med znanjem in samo vtisom, med znanjem in zaznavo, ki je hipna in spreminjajoča se. Duhovna znanja pa so večna, in zato vir vse tolažbe. In ko vztrajate v resnici, pridejo nagrade. In te so izjemne. Doživite izredne vzpone v rasti, tako duhovni in materialni. Materialno in duhovno sta dve plati istega, a človek, ki ima močan duhovni ego, oboje ločuje. Cilj duhovne rasti pa je zlitje, zlitje nasprotij, ki nas delijo. Vselej je nad nami zakon milosti, ki pomeni, da smo varovani, tudi v napakah, saj smo božji otroci.

Ločevanje znanja od zaznav?

Da, ljudje se radi navezujemo na trenutke. Na bežne vtise. In hitro spreminjamo mnenje in naklonjenosti. Na primer, neki človek je danes takšen, da nam ustreza, ga obožujemo in hvalimo. Jutri pa se na primer o nečem z nami ne bo strinjal in takoj udarimo po njem. To je posledica hipnih zaznav, in ne znanja. Znanje nastopi, ko z Lučjo gledamo luč sočloveka. Ko ga vidimo z duhovnim vidom in ga ne sodimo po tem, kako se počuti trenutno. Ne presojamo torej njegovega razpoloženja, ampak resoniramo njegovega duha. In tako ohranjamo stabilno stališče v času. Ljudje nismo stanovitni, nismo močni v duhu, in življenjske preizkušnje krepijo duha, zato pa jih izkušamo. Da postanemo stabilni in da gledamo z notranjim vidom.

Govorite o zakonu o energijski zalogi. Kaj to pravzaprav pomeni?

Reciva, da ima vsak od nas neko določeno moč, ki ji bova rekli enota energije. Na primer, da imamo ob rojstvu 100 enot in da vse te enote usmerjamo v uspeh in zaslužek. Na koncu postanemo milijonarji, a bolni in brez energije zase, ker smo vse porabili za doseganje materialnega. Velja obrnjeno, vso energijo porabimo za brezdelje ali za hobije … le zase. Cilj je, da se naučimo vlagati energijo tako, da se oplemeniti in širi, da se daje. In edini način plemenitenja naše energijske ravni je ljubezen, ki je princip širjenja in dajanja. In to je energijska zaloga. Zato imajo nekateri ljudje presežke te energije, lahko zdravijo in poučujejo druge, se razdajajo, ker nenehno dobivajo. Ne kršijo duhovnih zakonov, če in ko pa jih, dojamejo napako. Daje se torej tistim, ki imajo. In imajo v duhu. Nikdar niso stremuški.

Princip ljubezni je torej recept za uspeh na vseh področjih?

Res je, a redkokdo zares razume, kaj to pomeni. Številni želijo obilje, in manipulirajo z Bogom, se pretvarjajo, da ljubijo, le zato, ker bi radi prejeli. Ter oni, ki upajo narediti napako. Vsak človek, ki pride do spoznanja, preide polje zmot. Druge poti ni. In zrelo je sprejeti zmoto, saj je prepoznanje zmote že praznik. Kdo pri zdravi pameti bo verjel v zmoto, če najde nova vrata? Le tisti, ki ga duši tema ponosa in mračnost uma. Duhovnim zakonom sledijo zreli v duhu ter tisti, ki so prestali preizkušnje.

Kakšne preizkušnje imate v mislih?

Do duhovnih zakonov se ne pride kar tako. Svete skrivnosti so bile razlagane prek prerokov in prav vsak je bil preizkušan, preden se mu je karkoli vrednega zares razodelo. V tem novem tisočletju smo ljudje kot civilizacija na številnih preizkušnjah in številne smo dobro prestali, zato rastemo kot kolektivna zavest, kot bratje in sestre, in prejemamo blagoslove prek številnih ljudi, ki podajajo nova znanja in nova razodetja. Duhovna rast ni več tabu, v srednjem veku so nas zaradi znanj sežigali. Danes se rast razume kot nuja, v prihodnosti pa bo duhovna rast pogoj človečnosti. In duhovni zakoni so pred nas dani in največkrat jih človek prepozna na lastni koži, ko doživi posledice, 'popravke' svojega ravnanja, ko je razočaran, ko mu ne uspe … Takrat se odpre višjim znanjem, saj ne more več naprej po stari poti udobja in ničevosti.

Če povzamem, brez testov in preizkušenj ni spoznanj. Spoznanje je gradnik duhovnih zakonov, ki se razodenejo ob pravem času izbranim ljudem. Izbran pa je lahko prav vsak. Vsak, ki sledi čistosti, četudi greši in v nekem časovnem obdobju dela neumnosti.

Tudi v knjigi Pogovori z Erosom pišete o duhovnih zakonih.

Posredno ja. Zanimivo mi je opazovati strast in materializacijo strasti; opazovati potlačeno strast ljudi in njihovo inklinacijo k hudobiji. Na svoji poti sem srečala ljudi, ki so ujeti v svoje komplekse in zavist; pogosto imajo veliko spolno željo, a nizko realizacijo, in to frustracijo izrazijo z gnevom nad drugimi. Takšni so lahko negativni šefi, nepotešene gospe, prepotentni posamezniki, moteni ljudje … Skratka, sla je sila in redki jo pravilno in dostojno izražajo. Če je že ne morejo izraziti, jo lahko kontemplirajo ali pa vsaj dovolijo, da se strast prenese v delo ali v dobra dela. A knjiga govori bolj o ljubezni in hrepenenju kot sili, ki iz nas radira sence, ki nas žari in nam pomaga, da smo boljši ljudje. To je cilj Erosa, saj nas bog ljubezni uči krotkosti. Pred Erosom vsaj enkrat v življenju poklekne prav vsak: najboljši, največji grešnik, moralist itd. Eros nas uči krotkosti in milosti.

Če ljubimo in smo ljubljeni, tako čustveno, erotično, telesno in dušno, smo polni. In polnost človeka se daje, tisti, ki zares ima, lahko da. Ne gre samo za materialnost; dobra družba, energičen pogovor, znanje in globina so tisti biseri, ki jih da bližina, ki pa ni nujno erotična. Moč dotika je izredna, a le pri roki nekoga, ki ni frustriran ali ujet v lastno blato samoprevar. Grešnik je bolj čist kot zlagani pacek, ki igra dobroto le zaradi strahu, razumete?  Videz stvari je tukaj tretjerazrednega pomena.

Kaj pa zakon čistosti, zakon vztrajnosti, zakon paradoksa? Nam jih lahko malce bolj razložite?

Zakon čistosti

govori o izvornem namenu, ki ga imamo pri neki stvari. Na primer, da je izvorni namen nekoga, da vedno poskrbi zase ne glede na vse. Tak človek se bo smejal za korist, kimal za korist in s takšno naravnanostjo krši duhovni zakon čistosti, katerega kršitev se pokaže na neki drugi ravni, na primer v impotenci, škrtosti, nemiru itd. Ključni za razumevanje duhovnih zakonov sta njihova prežetost in prepletenost; nič se ne izgubi, vse se nekje zabeleži, v Akaši, na primer, in vse, kar pošljemo v eter, se vrne k nam. Ne kot kazen, ampak kot priložnost za učenje in rast, kot priložnost za spreobrnitev.

Zakon vztrajnosti

če verjamete, se zgodi. Vera premika gore in šele zavest, ki je očiščena smeti in nesmislov, vidi moč vere in jo lahko koristi. Neomajna vera je rezultat upoštevanja številnih zakonov, dostojanstva in resnice, in ljudje, ki nimajo vere, imajo dvom. Pogosto z razlogom, in tukaj ne govorimo o krivdi, ampak o priložnosti za učenje. Ljudem se navadno ne da nič dopovedati vse do točke, ko ni več izhoda: takrat slišijo vse. In zato ima izkušnja dvoma in podobnih stanj učno moč; lahko pa jo seveda razumete kot kazen, odvisno od stopnje zrelosti in dovršenosti duha, do katere posameznik pride s trudom. In nič drugače. Brez bližnjic.

In močna vera je nagrada, je posledica za različne kreposti. In zakon vztrajnosti v dobrem nosi kot nagrado moč vere, ki sproža čudeže.

Zakon paradoksa

vzemimo za primer obrekovanje. Nekdo je boljši, lepši, uspešnejši in ljudje tega ne zmorejo prenesti, zato obrekujejo, želijo slabo, se trudijo, lahko se celo grupirajo proti tej osebi. Simbolno prižgejo grmado, si manejo ročice, uživajo in čakajo kot garjavi psi … a srednji vek je končan. Sila se obrne in njihovi načrti se razvodenijo. To je zakon paradoksa, ki je opisan npr. v knjigi Skrivnost, zakaj ne deluje pri vas. 

Končajva z zakonom energijske izravnave, z zakonom milosti in s principom radosti.

Zakon energijske izravnave je duhovni zakon poštenosti.

Zakon energijske izravnane skrbi, da se poštenost ohranja v času in prostoru, čemur rečemo tudi zakon karme. Vse, kar je presežne vrednosti, se nekje uravna, zlasti tisto, kar je dobrega in svetlega. Tako tisti, ki imajo, dobivajo. Če pa je, po drugi strani, slabega preveč, se to izravna v tem, da ljudje izgubijo na primer notranji mir, da bi prenehali zlorabljati sebe ali druge. Ko se ljudje 'prebudijo', to pomeni, da začnejo realno opazovati sebe in da namesto lastnega udobja izberejo pravičnost, začnejo delovati pod okriljem duhovnega vodstva. In od tega koraka naprej se začne duhovno učenje, ki je polno izrednih spoznanj, ki jih nič na tem svetu ne more nadomestiti. In zakon milosti je vrhovni nad vsemi, saj smo, kot dediči Božje Volje in kot Božji otroci pod okriljem milosti zaščiteni in vselej dobivamo mnogo priložnosti, da prepoznamo svoje napake.

Največ, kar lahko naredimo, je, da sledimo principu radosti; da se veselimo življenja zaradi življenja samega. Da se ne osredotočamo na zunanji blišč, saj vsakdo, ki se fokusira na blišč, izgubi notranji žar.

Treba se je veseliti in še enkrat veseliti bivanja in vseh pustolovščin in izkušenj, ki smo jih deležni. In prava duhovnost je združitev strogosti in odgovornosti z veseljem in otroško čistostjo, ki je lahko tudi igriva in predvsem neustrašna.

Pogovarjala se je Vesna Fister

Foto: Osebni arhiv Dr. Lucije M . Mlakar, Unsplash

Preberite še: 

• Kaj je sploh to resnična ljubezen?
• Namesto da ljubezen dajemo in sprejemamo brezpogojno, smo se naučili skrivati in igrati igre

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja