Dragulj na duhovni poti – notranji mir

Za mano je trinajst let dela na sebi, iskanja, odkrivanja, vzponov, padcev, boljših in slabših dni. Dolgo sem iskala, ne da bi v resnici vedela, kaj iščem. Pravzaprav, od moje rasti sem na začetku pričakovala boljše življenje z več smisla.

25. 2. 2013

Moje prvo duhovno doživetje mi je razkrilo, kako nezadovoljna sem v resnici s svojim življenjem in kako nujne so spremembe.

In kar precej časa mi je vzelo, da sem končno spoznala, kaj v resnici iščem. In v teh dneh, ne vem zakaj, morda zaradi vpliva polne lune ali pa zaradi obilice vznemirljivih dogodkov, ki jih zadnje čase doživljam (predvsem prijetno vznemirljivih), me je spet močno zažejalo po dobrem starem miru…

V današnjem hitečem, rutinskem, hrupnem svetu vsak od nas, vsaj tu in tam, zahrepeni po notranji in zunanji tišini, po odmiku od hitečega vsakdana in natrpanega urnika. Zahrepenimo po trenutkih, ko bi lahko samo bili – sami s sabo v globoki tišini našega bitja. Tišina je trenutek globoke odmaknjenosti od zunanjega dogajanja in od notranjega hrupa, ki ga povzroča naš vedno misleči in brneči um.

Ko me zažeja po miru in tišini se zatečem k svojemu dobremu staremu Oshoju, indijskem mistiku, ki je imel in še ima na mene velik vpliv. Iz njegovih besed, knjig, govorov veje mir, ki se ga po nekaj minutah poslušanja nalezem tudi jaz. Vedno znova me njegov pomirjujoči glas vrne v mene samo, v globino moje notranje tišine. Ko ga poslušam, se v meni nekako zgodi tista nujna distanca, ki je potrebna, da se vsaj za trenutek ločim od popolne identifikacije z mojimi mislimi, občutki, besedami in zunanjim dogajanjem. Stara dobra tišina je vedno tukaj zame, le spomniti se moram. In ko bivam v tišini se močno zavem, kdo pravzaprav sem - nič več ne manj kot brezmejen prostor tišine in mirovanja. Misli, čustva, sitacije, vse prihaja in odhaja, jaz pa ne glede na zunanje dogajanje, vedno ostajam tam, ki je pravzaprav tukaj, cela, nedotaknjena in nespremenjena.

Tukaj je še en sodobni duhovni učitelj, ki je tudi dodobra spremenil moj pogled na mene samo, svet, življenje in duhovnost. Preprosti gospod, ki bi ga verjetno, če bi ga srečala na ulici, v svoji zazslepljenosti od zunanjih oblik,  sploh ne bi opazila. Preprost mali mož, a velika modrost. Človek, ki preprosto je to kar govori, Eckart Tolle.

Ta vikend sem se veliko družila z njim, (preko Youtube kanala seveda) in se globoko, kot morda še nikoli, zavedla pomena njegovih besed. Spet me je globoko presunilo spoznanje, da je vse tisto, kar iščem, po čemur hrepenim, ves čas tukaj. Da pot pravzaprav ne obstaja, ker ni potrebno nikamor iti, da bi našli. Ker vse že je, tukaj in zdaj. Na voljo v vsakem trenutku. Voljno in potrpežljivo nas ta naša tiha večna prisotnost čaka, da se je spomnimo in se vrnemo v varnost, stabilnost in tišino našega resničnega doma.

Globoko v sebi sem se zavedela odrešujoče resnice, da me nihče in nič od zunaj ne more dolgoročno in popolnoma zadovoljiti. Dokler ne izpolnem samo sebe s svojo prisotnostjo oziroma se polno zavem, da JAZ pravzapav SEM ta prisotnost, me ne bo zadovoljil noben odnos, ne materialna dobrina, ne moja ustvarjalnost, ne duhovna doživetja in znanje. In hkrati, ko bivam v resnični sebi, ko JAZ SEM resnična JAZ, so vsa ta zunanja in notranja zadovoljstva še večja zadovoljstva…ker poslej v njih preprosto lahko uživam, brez da bi imela do njih kakršna koli pričakovanja, da me bodo enkrat za vedno odrešila mojih večnih notranjih bojev in hrepenenj. Ker ta hrepenenja so z izpolnjenostjo, ki jo podarim sama sebi, preprosto izginila. In jaz preprosto sem…

In še nekaj se mi je zelo močno in globoko posvetilo v zadnjih dneh. Močno me, že odkar se poznam, privlačijo vse tematike, ki se tičejo manifestacije, ustvarjanja, kreiranja življenja po lastnih željah. Vse resnice, povezane z zakonom privlačnosti in njegovimi različnimi interpretacijami, so mi zelo blizu. V svojem življenju jih pogosto uporabljam in zadeva nedvomno deluje a vsa ta leta mojega raziskovanja se nekako nisem mogla znebiti občutka, da nekaj manjka…nek mankajoči člen, ki ga nisem našla v nobenem od številnih duhovnih učenj na to temo. In ta moj mirni vikend me je udarilo, kot strela z jasnega.

Seveda, mankajoči člen sem jaz sama! Moji postopki manifestacije včasih štartajo iz napačnega mesta, ki ni moj resnični JAZ – iz mojega uma! V vsej zgodbi pravzaprav manjkam jaz…Spomnila sem se anekdote, ki  sem jo pred leti slišala. Govori zgodbo dveh slovenskih igralcev. Eden je obiskal drugega in ker ga ni bilo doma mu je na vratih pustil listek. »Bil sem pri tebi, toda tebe ni bilo pri sebi!«

In podobno je tudi z mano. Kadarkoli se izgubljam v svojih načrtih, željah, dnevnih obveznostih, tavajočih mislih in silnih čustvih, pravzaprav nisem pri sebi. Pri svojem resničnem notranjem SEBSTVU. Enostavno me ni doma, ko pride veliki kozmični poštar, ki uresničuje vse želje. In morda, samo morda, me tisti nekdo, ki pobira naročila za naše želje sploh ne sliši…saj ne naročam iz točke svoje resnične notranje moči in prisotnosti. Ja, verjetno bo držalo, v vsej zgodbi manjkam jaz.

Zdaj spet močno razumem in sem globoko ponotranjila resnico, da jaz nisem vorteks energije kreacije, jaz sem tisto v sredini – točka miru, okrog katere se vse giblje, prihaja in odhaja…

Res sem globoko hvaležna za zadnjih nekaj dni in za trenutek tukaj in zdaj, ki me obilno zasipa z notranjim mirom in z močnim občutkom lastne prisotnosti. In ta isti mir v čim večjih količinah in čim večkrat želim tudi vam.

Dijana Tara Sever