Duhovnost brez akcije: Ko meditacija žal NI DOVOLJ

Tudi med tistimi, ki delajo na sebi, obstajajo pasti.

Duhovnost brez akcije: Ko meditacija žal NI DOVOLJ (foto: Pexels) Pexels
13. 7. 2020

Pasivna in aktivna duhovnost

Z  mislimi, kot so »vse ob svojem času«, ali »vse je tako, kot mora biti« ter »to, ker doživljam sedaj je v moje najvišje dobro« se strinjam. Vendar jih težko sprejmem v takšnem kontekstu, ki ga nekateri ljudje v duhovnosti zelo radi uporabljajo, da (samo)opravičujejo lastno pasivnost in nepripravljenost na potrebne spremembe, ki so pravzaprav tiste, ki nas najbolj podprejo pri razvoju. 

Spremembe so tiste, ki nas spreminjajo, ne zgolj razmišljanje ali filozofiranje o njih. Te spremembe, za katere se moramo zavestno odločiti, jih vsak dan znova prizemljevati, reflektirati, nadgrajevati, po potrebi spreminjati, predvsem pa udejanjati.

Vsi imamo željo učenju in nenehnem napredku, saj se zgolj tako kot posamezniki in kot družba premikamo naprej. To je gonilna sila razvoja, brez katerega pa ne moremo biti v koraku s tem zahtevnim časom in nenehno spreminjajočo se sliko sveta, v kateri ni nič več samoumevno in od nas vsak dan zahteva prilagajanje in (samo)refleksijo. In nikomur ni lahko, nikomur. Čeprav se nam v vrtincu sprememb zdi, da smo sami in zmedeni (občutek zmedenosti je znak osebne transformacije), v resnici temu ni tako.

Naša pot je prikrojena samo nam in zato je v popolnosti nihče drug ne more razumeti; so pa vseeno izzivi, s katerimi se srečujemo na tej poti univerzalni in vedno takšni, da se zmoremo z njimi uspešno soočiti. Iz procesa spreminjanja ni izvzet nihče, le spreminjamo se na različne načine, skozi različne izkušnje in z različno hitrostjo, vendar je cilj isti.

Ker je sam ta proces težak in mu ni videti konca, mu ljudje poskušamo pobegniti na različne načine. Po večini ljudje ne želijo delati na sebi, oz. se soočiti s sabo, zato vse tisto, kar od njih zahteva poglabljanje in refleksijo, raje odrinejo stran. Raje se zatečejo v manj zdrave načine reševanja svojih problemov, kar pa slednje na koncu lahko celo še poglablja.

Vendar pa tudi med tistimi, ki delajo na sebi, obstajajo pasti. To so tisti, ki uporabljajo »delo na sebi« in »meditacijo« kot izgovor, češ da z dnevnimi meditacijami naredijo čisto vse, kar lahko za svoj duhovni razvoj – temu pravim »pasivna duhovnost«, torej duhovnost brez akcije. In čeprav sem mnenja, da je meditacija osnova za delo na sebi, mislim, da žal ni dovolj. 

Če bi bilo dovolj to, da zgolj smo in meditiramo (kar mogoče nekoč tudi dosežemo) bi se rodili nekje v pragozdu ali v jami in ne v hrupu današnje družbe, kjer smo obremenjeni z vsakdanjimi skrbmi, kot je plačevanje računov, iskanje službe, stresnimi odnosi…

Če ne bi bilo potrebno, da se učimo iz teh izkušenj, jih v življenju tudi ne bi imeli. Meditacija je izredno močno orodje, ki nam pomaga čistiti um in čustva, bistri misli, nas navdihuje z novimi idejami in nam daje ogenj za spremembe. Vendar pa, če ne bomo narezali zelenjave, nalili vode v lonec in dali kuhati juhe, bo ogenj zgolj gorel, mi pa bomo ostali lačni oz. duhovno nepotešeni. Spraševali se bomo, zakaj vendar ostajamo lačni, če pa smo zanetili ogenj. Ali drugače rečeno: meditacija nam bo dala nujno potrebni energetski potencial, ki pa ga bomo zavrgli.   

Z delom na sebi se začne težko ozaveščanje o napačnih predstavah o sebi, drugih in svetu, zaradi česar imamo včasih občutek, da ne moremo več dihati, ker nas življenje še toliko bolj kot prej oblega s povratnimi informacijami (življenjskimi izkušnjami), kaj nosimo v sebi. To včasih postane tako mučno, da bi najraje pobegnili. Pa je res vredno pobegniti? Ali je to sploh mogoče?

Tudi za tiste, ki na videz pobegnejo, je samo vprašanje časa, kdaj bodo ponovno prisiljeni zavihat rokave in začeti delati na sebi. Dlje, kot bodo odlašali, več bo potrebno nadoknaditi in posledično bodo spremembe težje.

Nekateri pa se odločijo vztrajati, vendar se, zavestno ali ne, zatečejo v »pasivno duhovnost« in kljub rednemu meditiranju ne pustijo zunanjemu svetu, da bi jim pomagal ozavestiti lastne vzorce. Te čustveno-miselne vzorce, s katerimi bi se bilo dobro spopasti, torej samo prenesejo v duhovnost oz. delo na sebi, duhovnega učitelja, duhovno šolo ali zgolj ljudi, ki jim želijo pomagati. Ne celo, da v nov kontekst prenesejo stare vzorce, temveč na vse tiste, ki bi jim pomagali to videti, postanejo jezni, jim zamerijo ali zbežijo.

Zatečejo se raje v sterilno okolje, ki ga obvladujejo, kamor ne pustijo ničesar ali nikogar, ki bi zmotil njihov navidezni mir, ki pa je v resnici vse prej kot to. V ta nenaraven in nespontan prostor, kjer se počutijo varne, saj ga popolnoma nadzorujejo, ne spustijo nobene informacije, ki bi lahko ogrozila njihovo samopodobo in vsak najmanjši namig, ki bi ta »sveti prostor« lahko oskrunil z nepredvidljivo izkušnjo, že v kali zatrejo in se z njim raje ne ukvarjajo.

Takrat jim je velikokrat v uteho občutek lastne pomembnosti (češ, da jim je zaradi njihove duhovne veličine težje, kot drugim – saj bližje kot si cilju, težje je), svoje izkušnje (in trpljenje, ki nastane kot posledica upiranju spremembam) poveličujejo, svojo pasivnost pa opravičujejo pod pretvezo, da ozaveščajo in čistijo lastne vzorce ter menijo, da so bolj razviti od drugih (ali da jih drugi ne razumejo).

Predvsem pa se počutijo osamljene, vendar so se osamili sami. Pa ravno v času velikih in težkih sprememb nam najbolj prav pride pomoč dobro razvite socialne mreže isto mislečih ljudi, ki se tudi sami spopadajo s spremembami in vsaj približno lahko razumejo, kaj se dogaja. Takrat ko tisti, ki se zatekajo k »pasivni duhovnosti«, odrinejo prijatelje stran, resnično niso v stiku z zunanjim svetom, ki bi jih drugače lahko naučil, da smo vsi zgolj majhen (a pomemben) del nečesa mnogo večjega in da imamo pred seboj še ogromno dela na sebi.

Čeprav takšni ljudje menijo, da se z meditacijo odpirajo svetu in novim izkušnjam, ki bi jih v resnici spremenile, je prej obratno - ozaveščanje o vzorcih, s katerimi se morajo spopasti, raje odrinejo stran in še naprej živijo v prepričanju, da »biti duhoven« pomeni biti brez napak, torej odsotnost vseh vzorcev.

Velikokrat pozabimo, da so ravno izkušnje, ki nam jih ponuja življenje tiste, ki nas vodijo do večjega razumevanja sebe in sveta ter da so zgolj nove izkušnje tiste, ki nas spreminjajo. Če nekaj odrinemo stran, ne pomeni, da to ne obstaja, pomeni samo, da se bojimo, kakšno učenje bi nam ta izkušnja prinesla o nas samih. Ko odrinemo stran spontanost, odrinemo stran učenje, del sebe, ki se želi ozavestiti in nam dati vedeti, kaj in kako spremeniti. 

Bolj kot negujemo in krepimo lažno samopodobo, bolj pretresljivo je spoznanje (in reakcija) da smo toliko časa in energije vlagali v nekaj, kar nismo resnično mi in da bi ves ta trud lahko vložili v nove izkušnje, ki smo se jim odpovedovali zavoljo lažnega jaza, te življenjske izkušnje pa bi nas lahko vodile do bolj resničnih spoznanj o sebi. Na podlagi teh spoznanj bi tudi lažje vedeli, kaj v življenju moramo popraviti ter lažje bi izdelali načrt, kako to storiti.

Torej, še vedno ostajamo lačni, ker nismo narezali zelenjave oz. aktivno v svoje življenje začeli uvajati sprememb, za katere nas ogenj (meditacija) pripravlja in navdihuje. Za nekoga, ki resnično dela na sebi, hkrati pa želi ohranjati lažno samopodobo, bo takšno početje iz dneva v dan bolj mučno, saj bo razpet med dvema silama – napredkom (novim, boljšim) in zavirajočo silo (starim, nefunkcionalnim).

Vsi se moramo s to izbiro soočati aktivno spopadati vsak trenutek in ni enostavno, vendar je nujno in na dolgi rok vredno. Ker nas nihče ni naučil biti prizanesljiv, nežen in ljubeč do samega sebe, predvsem pa se ne znamo sprejeti. Spoznanje, da imamo še veliko dela na sebi (in da je proces zelo dolgotrajen), je lahko prav zastrašujoče, vendar po drugi strani tudi osvobajajoče, saj nas lahko privede do tega, da nehamo nad seboj izvrševati hude pritiske, se primerjati in tekmovati, predvsem pa pričakovati od sebe nečesa, česar si (še) nismo sposobni dati.

Če se poznamo, vemo, kje lahko bolje izkoristimo svoj potencial (v čem smo dobri) in v kaj ni smiselno vlagati energije, saj nam ne gre dobro od rok. Šele ko realno pogledamo v lastne omejitve in prednosti (o tem nas v vsakem trenutku učijo življenjske izkušnje, če se le ne zapiramo pred njimi), takrat se lahko zares lotimo »izboljševanja samega sebe« ter se z lahko dosegljivimi in merljivimi koraki lotimo potrebnih sprememb. Takrat se bo v nas začelo razvijati novo zavedanje sebe in bolje bomo začeli izkoriščati lasten potencial. Dokler pa slepimo sami sebe, to žal ni mogoče. Mar ni škoda vlagati energije v nekaj, kar bo prej ali slej v vsakem primeru propadlo? 

Spreminjanje je težko, saj od nas zahteva, da se odpovemo temu, kar mislimo več let ali celo življenje mislili, da smo, čeprav smo slednje mogoče že zdavnaj prerasli in je čas, da si privoščimo nekaj novega. Zmedo, ki jo čutimo ob spreminjanju in praznino, ki nastane, ko se odpovemo delu sebi, ki več ne funkcionira, bomo najlažje premagali tako, da začnemo živeti aktivno, ne izolirano od sveta in brez odrivanja stran vsake neprijetne izkušnje, ki nas uči. 

Z delom na sebi lažje ugotovimo, kdo v resnici smo, vendar pa je s tem novim zavedanjem potem treba aktivno sodelovati v svetu in s svetom, da sami sebe preizkusimo in da se utrdi v nas tisto, kar želimo da se. Menim, da je aktivno delo na sebi ne samo nujno in vredno, ampak tudi zanimivo, saj v resnici nikoli ne vemo, s čim vse nam lahko postreže življenje, kaj vse se moramo še naučiti in do katere mere vse lahko razvijemo svoje potenciale. Bolj kot se odpremo novim izkušnjam, več zanimivih stvari se nam lahko zgodi v življenju.

Temu pravim »aktivna duhovnost«, torej delo na sebi s pomočjo meditacije, ki ga podpira aktivno uvajanje sprememb v življenje in obratno – spremembe, ki jih uvajamo v življenje, naj podpirajo duhovni razvoj in ustvarijo prostor za različne oblike dela na sebi. Ta povratna zanka bo krepila samo sebe in lažje bomo sprejemali in uvajali spremembe, zaradi česar bomo bolj v stiku s časom in posledično v manj duševnih stiskah.

Vedno se lahko odločimo, ali bomo vedno znova pogrevali postano juho in se pritoževali, da nam je po njej slabo (večkrat kot jo bomo pogreli, bolj nam bo slabo), ali pa se odločili prižgati ogenj, narezati zelenjavo, skuhati juho in uživati v sveže pripravljeni jedi.

Vid Lenassi