"Kakšni smo sami do sebe, nam najbolj kažejo prav odnosi, saj energetsko nimajo druge izbire," pravi Silva - Srebrna Puščica.
LEV IN LEVINJA - DUŠI DVOJČICI?
Levi so ena najbolj socialnih mačk. Ponosno živijo v skupnosti v harmoniji in se med seboj komaj kdaj borijo.
Čeprav so samci zelo strastni in lahko postanejo ljubosumni, delajo kot ekipa.
Samice so glavne skrbnice mladičev, samci pa ščitijo skupino pred plenilci in napadejo le, ko se je treba braniti; tedaj se borijo tudi do smrti.
Lev in levinja skupaj predstavljata dva pola enega bitja, ki je popolno šele, ko se nauči prav uporabljati tako moško kot žensko energijo. Moška sproža, ženska prejema: on z rjovenjem prestraši plen, ona ga z odprtimi rokami sprejme.
Koncept duše dvojčice, ki ga lahko razlagamo prav preko leva in levinje, je ponazoritev čistega boga; celota z božanskim moško-ženskim polom.
Ni vprašanje, a nam je dano srečati drugi pol, ampak, ali smo se sposobni razviti v tistega prvega, ki ga predstavljamo mi sami. Ali z drugo besedo: ali smo se sposobni samouresničiti.
Samouresničitev pride preko vsega, kar nas v zunanjem svetu zmoti. Vse, kar nam povzroča neprijetna čustva, v resnici odslikuje, kaj počnemo samim sebi; samo zato, da vemo, kaj v sebi moramo rešiti, da postanemo sami svoja celota.
Kar nas moti, torej ni naše prekletstvo, ampak blagoslov.
Samo obračajmo od zunaj navznoter.
Če nas npr. nekdo ne pokliče in se zato počutimo prezrte, se v resnici MI ne pokličemo; ne pokličemo tistega dela sebe, ki nas zapostavljen čaka morda že celo vrsto let.
Kakšni smo sami do sebe, nam najbolj kažejo prav odnosi, saj energetsko nimajo druge izbire.
Luna polovico časa vzhaja in polovico časa zahaja. Popolna samorealizacija je torej na sredini, in če človeško življenje primerjamo z njenim ciklusom, smo samouresničeni komaj v zrelih letih.
Seveda so tudi izjeme. Jezus je samouresničen prišel že na svet. Vem pa tudi za človeka, ki je dušo dvojčico spoznal pri oseminsedemdesetih letih in dejal, da je bilo vredno vsega čakanja in vseh bolečin, ki so se mu vrstile skozi življenje ob vseh sorodnih dušah, ob katerih se je uril in ki so ga klestile v končno verzijo njega samega.
Sorodnih duš je več in so tukaj prav z namenom, da nas izbrusijo.
Duša dvojčica pa je samo ena.
Najlepše jo pojasni legenda v starogrški mitologiji, ki govori o tem, da so bili ljudje izvorno ustvarjeni s štirimi rokami, štirimi nogami, dvema glavama in eno dušo. Zevs, poglavar vseh bogov, se je zbal, da ga bodo nadvladali, zato jih je prepolovil na pol. Od tedaj smo obsojeni na to, da po Zemlji tavamo v temi vse dokler ne najdemo svoje druge polovice.
Srečanje z njo se zgodi na ciljni ravnini.
Ko se začnemo koncentrirati nase, končno odločeni, da raje nimamo kruha, kakor da bi pobirali drobtinice, se na lepem pojavi nekdo s potico.
Srečanje z drugim polom ni cilj, ampak naravna, avtomatska, logična posledica.
Nemogoče bi bilo, da bi nekaj, kar se premakne v enem, ne imelo vpliva na drugega, pa če tega drugega že poznamo ali ne.
Dovolj je, da na pot duše dvojčice stopi eden.
Če je jin, je tudi jang.
Če je ščip, je tudi mlaj.
Če je poletje, je tudi zima.
Če je nebo, je tudi zemlja.
Če je kralj, je tudi kraljica.
Če je lev, je tudi levinja.
In na koncu za celjenje ostane samo še tisto, kar morata zdraviti skupaj in skozi kar se morata premikati skupaj, da služita višjemu namenu.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
