"Edina terapija so tablete, zaradi katerih postaneš ZOMBI" (osebna izpoved iz klinike Polje)

5. 7. 2023
Deli
"Edina terapija so tablete, zaradi katerih postaneš ZOMBI" (osebna izpoved iz klinike Polje) (foto: shutterstock)
shutterstock

Manja B. (ime je spremenjeno) se je obrnila name v avgustu, spodnji zapis je nastal 26. istega meseca in je skrajšan prepis posnetega pogovora. Izročila mi je 30 podpisov sopacientov, ki so soparno poletje preživeli za zidovi psihiatrične ustanove v Polju.

Na glas želijo povedati, da velika psihiatrična institucija zaprtega tipa ne lajša težav ljudi, ki jih je doletela psihična bolezen. Na lastni koži so namreč izkusili, kako toksična je pravzaprav psihiatrija, ki vselej prinaša stigmo.

“Na sprejemni oddelek, to je zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice v Polju, sem bila zaradi manije proti svoji volji sprejeta letos poleti. Upirala sem se hospitalizaciji. Ker nisem želela sodelovati pri zdravljenju, so v dveh ali treh dneh poklicali sodne izvedence. Ko si v postopku, ti namreč država dodeli odvetnika; da imaš pravico tudi do zastopnika, ti nihče ne pove! Da ta sploh obstaja, sem sama prebrala na stenskem plakatu. Če sodnik odloči, da si nor, potem te legalno zaprejo in zdravijo.

Nisem želela odvetnika, ki so mi ga po protokolu dodelili že lani, saj ta med razpravo sploh ni odprl ust. Ni se potegnil zame, mi je pa za zastopanje brez težav izstavil račun za 150 evrov. Pritožila sem se in na koncu računa nisem plačala.

Tokrat sem poklicala svojo osebno odvetnico, ki se je z njimi bojevala kakšni dve uri in pol. Vendar je praksa žal takšna, da po tem, ko se oni enkrat odločijo, lahko imaš celo vojsko odvetnikov, pa se ne zgodi nič. Ničesar ni dosegla, njen komentar po sestanku je bil: “Kot da govoriš zidu.”

Torej sem ostala notri in so me obravnavali enako kot tiste, ki se hospitalizaciji niso upirali. Najprej so mi prisilno dali tri injekcije za umiritev. Potem sem postala zombi, podobna vsem ostalim na zaprtem oddelku.

Ves ljubi dan nisem delala drugega, kot kadila in jedla – hrano in tablete. Število postelj je omejeno, zato pacienti velikokrat spijo na dodatnih jogijih na tleh. Ob polni luni je gneča posebno velika.

Osnovni pravici, ki sta ti kršeni na zaprtem oddelku, sta zrak in voda. Okna se ne dajo odpreti, ker je prejšnja predstojnica te ustanove menila, da so rešetke na oknih izraz nehumanosti. Ali ni še veliko bolj nehumano imeti v prostoru obupno slab zrak, poln vonja po potu, urinu in cigaretnem dimu, ker okna ne smeš odpreti?!

Ženske smo imele dostop do svežega zraka (sprehod po terasi) dvakrat na dan po 20 minut; moški so bili na zraku trikrat na dan po eno uro. Medicinske sestre so raje hodile na cigaretne pavze same, kot da bi nas čuvale.

Sestre na zaprtem oddelku so pasje, z redkimi izjemami. Derejo se nate, kličejo te po priimku, hladne so in arogantne, plenic ne menjavajo redno, nergajo, ne poslušajo te; če prosiš za vodo, je tako, kot da bi govoril zidu.

Ko sem imela hudo nočno moro in sem se ob petih zjutraj zbudila vsa premočena, sem si želela samo pod prho, pa dostopa do nje nisem imela, ker se tuši ‘odprejo’ šele ob šestih zjutraj.

Psihoterapij ni, psihologov ni, psihoterapevtov ni. Psiholog ali psihoterapevt je v Sloveniji namreč nadstandard. Ko se dobiš z zdravnikom, te ta vpraša, kako se počutiš, kaj razmišljaš in kako spiš, in zvečer dobiš manj ali več tablet oziroma drugo vrsto tablet.

Edina terapija oziroma zdravljenje so tablete, po katerih si zategnjen, kot da bi bil na obešalniku; sploh, če so odmerki preveliki, se to pozna pri motoriki – težko hodiš, ne moreš premikati glave. Če poveš na glas, da čutiš, da je zdravil preveč, seveda nisi upoštevan, ker velja logika bolje preveč kot premalo.

Na odprtem oddelku na eni od sten visi plakat s pacientovimi pravicami. Dokler sama nisem začela spraševati, kakšne so moje pravice, tega plakata sploh nisem opazila. Ker ko si bolan in na tabletah, tvoje kognitivne funkcije ne delujejo normalno, imaš težavo že speči jajca na oko.

V sprejemni pisarni ti nihče ne pove, kakšne so tvoje pravice in obveznosti, prav tako ne, da imaš pravico do zastopnika, ki je lahko prisoten tudi pri obravnavi. Tega seveda nisem vedela, še tega nisem vedela, kaj je sploh zastopnik.

Istočasno je bil z mano hospitaliziran tudi gospod iz Kanade, ki svojih pravic ni mogel prebrati, ker niso prevedene v angleški jezik, čeprav naj bi bilo na ljubljanski psihiatriji na leto hospitaliziranih 20 odstotkov tujcev. Ko se mi je stanje izboljšalo, sem mu prevedla pravice v angleški jezik, da je potem tudi on dobil zastopnika.

Enkrat sem bila hospitalizirana v umobolnici v Parizu, kjer en medicinski brat/sestra ‘pazi’ na pet pacientov, pri nas pa je ena sestra/brat zadolžen/a za 15 pacientov. V pariški psihiatrični bolnišnici imaš na voljo bazen z vodnimi kolesi, aromoterapijo, terapijo z gongi, možnost meditacije, telovadbe.

Še vedno upam, da bom nekoč našla nekoga, ki me bo ozdravil, da ne bom več odvisna od kemije. To je huda odvisnost. Zavedam pa se, da trenutno pač brez tega ne gre.

Pred tremi leti, ko sem dobila diagnozo bipolarne motnje, se mi je življenje obrnilo na glavo. Najprej sem izgubila večino prijateljev, zbežali so, kot zbežijo ljudje s potapljajoče se ladje. Odkar sem zbolela, lahko svoje nečake gledam le na slikah. Po prvi hospitalizaciji sem napisala približno 40 prošenj za službo, ki je kljub svojim odličnim strokovnim referencam zaradi stigme nisem dobila. Zato sem se pač zaposlila kot samozaposlena v turizmu.

Danes razumem svojo bolezen, ki je pred tremi leti nisem, sprejela sem jo in zato razumem tudi vsakega človeka s psihičnimi težavami. Pred tremi leti me je bilo tega sram, zelo zelo sram, tako sram, da sem se zaprla v sobo in najraje sploh več ne bi šla iz nje.

To, da sem bolezen sprejela sama pri sebi, si štejem za velik uspeh. Zdaj želim delati na svoji duši, rešiti svojo dušo. In jasno mi je, da če si pri tem ne bom pomagala sama, mi nihče ne bo, ne psihiater, ne antidepresiv, ne antipsihotik.

Iz revije Sensa, spraševala Vesna Fister

POGLEJTE SI PODKAST, v katerem je gost mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt ter ustanovitelj in direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, kjer poda tudi svoj komentar na trenutno stanje v slovenski psihiatriji:

Preberite si še:

Novo na Metroplay: "Svojo otroško igro dajem na papir." | Hana Stupica in Urška Križnik Zupan