Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše notranje sonce – dušo

Sprejeti je treba dejstvo, da se dejavnik, odgovoren za vse stiske, trpljenje in zlo, ki ga doživljamo, skriva v nas samih. Slavni filozof Emmanuel Kant je razlagal: "Zaman se bojujemo z zunanjim zlom, če ne opravimo s sebičnim, pohlepnim in prestrašenim egom. Zunanje je le odslikava notranjega."

Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše notranje sonce – dušo (foto: Unsplash.com) Unsplash.com
17. 7. 2019

Tako misel, da nam življenje krojijo zunanji dejavniki, kot predstava, da na dogajanja v svoji notranjosti ne moremo opazneje vplivati, sta zmotni. Končna resnica je: zavestno opazovati in nadzirati to, kar se dogaja v nas, je edini način, da se izognemo pogubnim dogajanjem, ki naša življenja spreminjajo v moro, in edina pot v kakovostnejše življenje.

V človeku je stabilno zavestno jedro, svobodna duhovna zavest ('duša'), ki pa je podvrženo motilnemu dejavniku. Ta dejavnik je notranji glas, s katerim se v naši zavesti odvija skoraj neprekinjen dialog ter tako usmerja tok naših misli. Imenujejo ga lažni jaz ali kratko ego, faktor, ki mu posvečamo mnogo premalo pozornosti. Ta je tisti, ki zasenči svobodno duhovno zavest in nas prekrije z miselno navlako, ki nam komajda še pusti dihati. Na nenehno izmenjujoče se pobude ega se brez pomišljanja vživljamo in izgubljamo stik s samim seboj. Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše notranje sonce – dušo.

Ko nadzira naše čustvene in miselne procese, ega ni lahko prepoznati, ker nenehno menja vloge: zdaj nas navda z užaljenostjo, zdaj z jezo, pozneje z malodušjem ali obupom, privošči si izlet v ljubosumje ali histerijo ... Čeprav govori z enim glasom, gre v resnici za množinsko bitje z neštetimi interesi.

Ob pluralizmu obrazov ega, malih 'jazov', ne moremo slediti enemu cilju in delovati iz lastnega središča zavesti, ker slepo sledimo komponenti ega, ki nas trenutno obvladuje. Domišljamo si, da imamo lastno individualnost in svobodo odločanja, a to je le iluzija. Kaj je resnična svoboda, ne vemo, saj je nikoli zares ne občutimo.

Zoran Železnikar, www.prisluhni.si

Celoten članek je bil obljavljen v reviji Sensa