Že C. G. Jung je dejal, da tisto, česar ne moremo ozavestiti, postane usodno. Tako danes z denarjem živimo kot z nečim usodnim in skrajni čas je, da to ozavestimo.
“V današnjem svetu denarja vladajo skaljen vrednostni sistem, lakomnost in strah. In to ne kakršen koli strah, temveč prastrah pred preživetjem: ne strah pred smrtjo, temveč strah pred življenjem. V času, v katerem živimo, je cena postala najpomembnejša. V glavnem spremljamo cene in vemo, koliko kaj stane, pri tem pa o resnični vrednosti razmišljamo vedno manj. To je popolnoma v duhu sodobnega sveta, v katerem postajamo vedno bolj odtujeni od lastne nravi,” zgodbo o denarju začne družinski terapevt, prof. Vlado Ilić.
Ekonomske teorije govorijo o treh dimenzijah vrednosti denarja, vendar govorijo le o tem, kaj vse lahko z denarjem naredimo, in nič o tem, kaj denar pravzaprav je. Ko govorimo o ekonomski definiciji denarja, govorimo o enoti vrednosti, o sredstvu za izmenjavo vrednosti dobrin in o možnostih ohranjanja vrednosti. Vendar naš sogovornik poudarja, da je to le materialna plat denarja in da je denar v resnici še veliko več kot to.
“Denar je energija, energija življenja. Denar živi v naših glavah, v naših predstavah, ne pa tudi v zunanjem svetu. Denar ni samo stvar, temveč je v prvi vrsti dogovor znotraj neke skupnosti, nekega družbenega sistema, na osnovi katerega se izvaja izmenjava dobrin.
Zlatniki so bili podzavestni dogovor, na podlagi katerega se je redkejša kovina uporabljala kot sredstvo za izmenjavo vrednosti. V današnjem virtualnem svetu to morda še toliko lažje razumemo. Bankovci in kovanci, torej oprijemljiv denar, predstavljajo le petino vsega denarja na svetu.
Prof. Ilić pravi, da svet dandanes deluje po načelu janga in da sodobni patriarhalni, torej jang družbenopolitični sistem, upravlja tudi s sistemom vrednosti denarja.
Kakšna pa je razlika med jin in jang družbenim sistemom?
“Za razliko od sistema jin so vse patriarhalne, torej jang družbene ureditve, zasnovane na vojni, uničenju drugega, socialni hierarhiji, vladavini manjšine, neenakopravnosti žensk. Vse takšne družbe so imele enak denarni sistem, kot ga imamo danes: zasnovan na hierarhiji, centralizmu in monopolizmu, omejenosti oz. nezadostnosti za vse. V matriarhalnih in matrifokalnih sistemih, v katerih ni monopolizma, na mnogih ravneh srečujemo integrativne dualne sisteme, celo sisteme v parih, torej po dve vrsti denarja.
Ena vrsta za izmenjavo dobrin z drugimi sistemi, za zunanjo trgovino, povedano v jeziku današnjega časa. To je bil patriarhalni, jang sistem. Toda interno, znotraj družbe, je obstajal še drugi, jin denarni sistem. Ta ni bil urejen centralistično, temveč demokratično. Ker ga je bilo dovolj, ni bil prisoten strah, da bo nekdo zaradi drugega trpel pomanjkanje, niti ni bilo teženj k bogatenju na račun drugega.
Ta sistem ni bil zasnovan na hierarhiji, ni bilo obresti kot posledice akumulacije, prav nasprotno: za akumulacijo oziroma kopičenje denarja se je obračunaval davek. Povsem drugače je z jang denarjem, ki ga hranijo vladarji ali mogotci. Finančni sistem današnjega časa je zasnovan na vojni, visoki stopnji nezaposlenosti, uničevanju narave in izčrpavanju naravnih virov, zdravstvenem in pokojninskem sistemu, ki sta pred propadom, na uničevanju do samouničenja …
Eden največjih strokovnjakov v svetu denarja in financ, Bernard Lietaer, je že na začetku leta 2001 v svojih knjigah Skrivnost denarja in Prihodnost denarja opozarjal tako na finančno krizo in kolaps svetovnega bančnega sistema kot na pomembnost oblikovanja novih, komplementarnih monetarnih sistemov. Zaradi svoje destruktivnosti obstoječi monopolistični državni monetarni sistem vedno bolj postaja namen samemu sebi in se tako spreminja v svoje nasprotje.”
Čeprav ta teorija morda zveni kot poziv k revoluciji proti obstoječemu sistemu in vrednotenju denarja, bi bilo po mnenju prof. Ilića takšno razmišljanje dokaj naivno. Kako torej nov monetarni sistem uvesti postopoma?
“Živimo v jang sistemu in smo njegov sestavni del. A morda je prav zdaj pravi trenutek, da začnemo zavestno razmišljati o komplementarnih, integracijskih modelih novega denarja. Z ustvarjanjem komplementarnih monetarnih sistemov bi problem nezaposlenosti lahko rešili brez strahu pred inflacijo. To bi istočasno pomenilo, da bi osrednje banke izgubile monopol. Moderne tehnologije v virtualnem računalniškem svetu nedvomno odpirajo širok spekter možnosti za ustvarjanje novih sistemov plačevanja, za nove valute, nov denar. Njihova prednost je, da niso v konkurenčnem položaju s starim, znanim monetarnim sistemom. Te so popolnoma samostojne in delujejo vzporedno s klasičnim denarjem, tako da ga dopolnjujejo. Tako stara klasična ekonomija, zasnovana na dobičku in konkurenci, lahko vzporedno deluje in živi v svojevrstni simbiozi z novo lokalno ekonomijo, zasnovano na kooperativnem partnerstvu in spoštovanju.
V Nemčiji obstaja že na stotine lokalnih ‘prstanov izmenjave’, ki delujejo po načelu: jaz bom tvojo hčer učil matematiko, ti boš v zameno vzdrževal moj vrt. Tu pride do ustrezne izmenjave, vendar ne denarne, izmenjuje se znanje. Na globalni ravni bi si lahko izmenjavali stanovanja ali hiše: jaz ti za mesec dni odstopim stanovanje v Ljubljani, ko boš tam na izobraževanju, ti pa meni vikend na morju, ko bom šel na dopust. Lahko bi osnovali borzo izmenjave za socialno delo. Danes se bom brezplačno angažiral, da bi bil pozneje podobne storitve tudi sam deležen prav tako brezplačno.
Takšnih poslov izmenjave ‘nove valute’ ne ogroža ne inflacija ne sprememba obrestnih mer, ne oscilacija tečajev ne izguba vrednosti. Ne tako dolgo nazaj je to delovalo tudi pri nas. Še vedno se živo spominjam, kako je moj oče gradil hišo. Ko smo kopali temelje, ko smo zidali ploščo in polagali streho, so nam pomagali vsi sosedi, vsak po svojih močeh. Na vasi so v času setve in žetve vsi pomagali vsem, po opravljenem delu pa so se družili na skupnih kosilih in večerjah, ki so se pogosto spremenili v zabave. Vedno se je našel kdo, ki je igral kako glasbilo …”
Vprašanje novega sistema denarja je vprašanje družbe v celostnem smislu, ko pa gre za problem posameznika z denarjem, prof. Ilić poudarja, da je ta na energijski ravni skoraj vedno povezan z materjo. Kako odnos do matere vpliva na odnos do denarja?
“Pri večini strank, ki prihajajo, da bi rešile težave z denarjem, lahko opazimo podobno dinamiko. Najpogosteje je v ospredju odnos z materjo, zastoj pretoka ljubezni z materine strani. Nekatere imajo istočasno tudi težave v zvezi, pri čemer gre pravzaprav za isto dinamiko, ki je pogosto povezana s strahom pred življenjem, ta pa je ponavadi na nezavedni ravni. Vzroki za zastoj pretoka ljubezni so, ne glede na podobnost med njimi, kljub vsemu povsem individualni. Pogosto segajo v daljno preteklost, nekaj generacij nazaj. Čeprav gre skoraj vedno za travmatične dogodke, povezane z življenjem in smrtjo, je spekter vzrokov zelo pisan, seznam možnosti in različic neskončen. Včasih gre za otroka, ki je zgodaj umrl, ali za spontani splav, lahko je pri porodu umrla mati, ali pa je nekdo v vojni izgubil očeta ali mater, brata, sestro ali drugo ljubljeno osebo, morda je ugasnila neka ljubezen ali pa se sploh ni mogla uresničiti … Vsak primer je treba obravnavati individualno, pa naj je na prvi pogled še tako podoben drugim.”
Kako lahko težave z denarjem rešujemo na energijski ravni?
“Ko je nekdo brez denarja, se utaplja v dolgovih ali pa so drugi dolžni njemu, pomeni, da je na energijski ravni povezan z nekom, ki mu je bilo vzeto življenje, ali pa mu je bila odvzeta pravica do članstva v družini. Ko na dan privre tisto, kar smo pozabili ali zamolčali, se čarobno trgajo niti pripadnosti, ki izgubljajo moč nad nami, in tisto, kar je bila še včeraj naša zavora v življenju, lahko postane naša nova opora, nova spodbuda za boljše in kakovostnejše življenje. Potem lahko tudi denar spet steče kot kri, ki z novo močjo teče po naših žilah.”
Nam lahko razkrijete primer iz svoje prakse?
“Stranka Marija je prišla v želji, da bi rešila težave, povezane z odnosom do denarja. Nenehno je bila v dolgovih, saj so bili njeni prihodki manjši od odhodkov. Odhodke bi lahko znižala, vendar to ni pomagalo, ker so se istočasno znižali tudi njeni prihodki, zato je bila nenehno sredi začaranega kroga … Tudi pri njej se je še enkrat izkazalo, da je denar neposredno povezan z življenjem. Marijina prababica je umrla ob porodu, torej je s svojim življenjem plačala življenje svoje hčere. Posledica je bila globoka travma, ki je zaznamovala tudi Marijino mater in se je izražala v obliki strahu pred življenjem ter, v prenesenem pomenu, tudi v strahu pred denarjem in strahu pred tem, da ne more biti ljubljena s strani svoje matere.
Bila je globoko povezana s svojo babico in je nase prevzela njeno jezo do svoje matere, ker jo je ta ‘zapustila’. Ko je s pomočjo mentorja Marijina babica končno našla pot do svoje matere, je ljubezen prek njunega objema pritekla tudi do Marijine mame, ki je prvič lahko premagala stanje okamnelosti, ki ga je povzročil strah pred življenjem, in njena ljubezen je lahko stekla k njeni hčeri. Tako se je pri Mariji odprla pot do matere in njene ljubezni. Niti iracionalnega strahu pred življenjem so izginile, zato je lahko vzpostavila tudi odnos do denarja, kar se je že v nekaj dneh odrazilo v resničnem svetu. Povsem nepričakovano, ko je izgubila že vsako upanje, je dobila službo prevajalke na nekem veleposlaništvu.”
Maja Pakić