Kaj se dogaja z energijo pretekle ljubezni?

Kaj se zgodi, potem ko ljubezen izgine, in ali lahko sploh nekaj tako velikega, lepega in vzvišenega, nekaj, v kar smo vložili velik del lastne pozitivne energije, resnično izgine?

Zakoni fizike to možnost ovržejo, saj energija ne more izginiti; samo spreminja svojo obliko, kraj obstoja in način delovanja.

Ljudje lahko zapustijo partnerja, rojstni kraj, službo, prijatelje, družino in vse, kar so nekoč imeli in ustvarjali, toda ali je zares mogoče zapustiti ljubezen? In če je, kaj se potem zgodi z energijami zapuščenih ljubezni, kam odidejo, ko se jim odrečemo ter jih prepustimo samoti in pozabi? Ali kar izginejo? Ker je ljubezen energijska oblika, ne more izginiti, temveč le spremeni obliko in strukturo pod vplivom novih okoliščin.

Redko kdaj do zapustitve pride v miru in ravnotežju obeh strani, saj bi to pomenilo, da je preobrazba že narejena in da sploh ne gre za zapustitev. Ker je najpogosteje govor o nenadnem zasuku kolesa življenja, se v nekem trenutku znajdemo v neznanem prostoru, katerega imena ne poznamo; kako dolgo se bomo tam zadržali, je odvisno od zmožnosti vsakega posameznika, da spozna, sprejme in preide skozi novonastalo situacijo.

Vsi smo kdaj zapuščali in bili zapuščeni ter smo iz teh procesov odnesli manj ali bolj težke lekcije. Te so nas usmerjale skozi življenje in zaznamovale posamezne etape.

Tistemu, ki »odhaja« ali zapušča, je sprva lažje, ker se počuti osvobojenega tistega, česar ne želi več, in energijo ljubezni prostovoljno prepusti nekemu drugemu prostoru, ne da bi o njej razmišljal, ker je ne »potrebuje« več.

Navidezno iz tega procesa izstopimo preprosto, vse do trenutka, ko se energija zapuščene ljubezni znova vrne v neki drugi obliki in od nas zahteva, da prevzamemo tisto, kar smo nekoč ustvarili in kar nam pripada. Ta zavržena energija je takrat precej drugačna, vendar ima enako intenzivnost in jo moramo končno vsrkati, da dosežemo lastno ravnotežje.

Tistemu, ki ostaja še vedno »ujet« v labirintu čustev, je na začetku bistveno težje, ker ne vidi izhoda in se v nenehnem miselnem tavanje srečuje s številnimi vprašanji, dilemami, težkimi občutki in čustveno izčrpanostjo. Zdi se mu, da ga ta vrtinec energije zapuščene ljubezni neprestano vsrkava in vleče na dno in ne ve, kako iz njega.

Pomembno je ostati na površju, umiriti polje močnih nihanj naših misli in se nato lotiti preobrazbe te energije.

Vse, kar smo ustvarili in kar v sebi nosi našo energijo, nam deloma pripada. Tako je tudi z zapuščenimi ljubeznimi. Namesto da bi obžalovali, moramo vstopiti v proces preobrazbe in ponovnega prevzema te energije, tako da jo vračamo sebi.

Bistveno je spoznati tisti del, ki pripada samo nam, in pustiti vse tisto, kar MI nismo in kar pripada nekomu drugemu. Ko nam to uspe, je naša ljubezen zares vedno z nami in živi brez pogojevanosti ter s polnim občutkom svobode v brezmejnem prostoru rasti.

Energije ljubezni ni treba zapuščati zato, ker je povezana z neko drugo osebo, ki ni več na isti vibraciji. V miru duše se je treba približati temu energijskemu vrtincu, ki smo ga skupaj z nekom ustvarili, preobraziti energijo, odpreti srce in prevzeti tisto, kar nam pripada.

Ali to pomeni, da se še naprej vežemo na nekoga, ki mu nismo več pomembni?

Ne. To pomeni samo, da imamo radi sebe in se ne odpovedujemo tistemu, kar smo ustvarjali, ne glede na to, kako drugi to dojemajo.

Iz »zapuščene ljubezni« vzamemo del, ki pripada nam, in ga vrnemo svojemu celostnemu bitju. Ponovno okrepljeni s to ljubeznijo postanemo zavedni lastnega obstoja in pomena ljubezni do sebe. Ne čutimo več bolečine izgube, ker izgube ni.

Vsa naša ljubezen je z nami. Neobremenjeni, brez grenkobe in strahu, odprtega srca lahko gremo naprej, naproti drugim energijam, ki bodo skupaj z nami gradile nove ljubezni.

Tistim, s katerimi smo bili nekoč povezani s to energijo, damo popolno »svobodo« od našega energijskega telesa in jim prepustimo, da tudi sami, če znajo in želijo, preobrazijo svoj del energije zapuščene ljubezni v neko drugo obliko.

San Duše, atma.hr