Psiholog Erich Fromm pojasnjuje razliko med materinsko in očetovsko ljubeznijo ter zakaj otrok za zdrav razvoj potrebuje oboje.
Vloga staršev pri oblikovanju otrokove osebnosti je eno ključnih vprašanj psihologije. Nemški socialni psiholog in filozof Erich Fromm je menil, da imata mati in oče pri vzgoji različni, vendar dopolnjujoči se vlogi, ki sta obe pomembni za zdrav razvoj otroka.
Po njegovem razumevanju otrok potrebuje tako brezpogojno sprejemanje kot tudi jasne meje in usmerjanje, saj prav ravnovesje obeh vplivov omogoča razvoj stabilne in samozavestne osebnosti.
Materinska ljubezen je temelj varnosti
Fromm je materinsko ljubezen opisoval kot brezpogojno ljubezen. Otrok jo doživlja kot sporočilo, da je sprejet in ljubljen preprosto zato, ker obstaja.
Ta občutek sprejetosti ustvarja temeljno zaupanje v svet ter občutek notranje varnosti, ki ima pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove samozavesti in kasnejših odnosov z drugimi ljudmi.
"Materina ljubezen je mir. Ni je treba zaslužiti, ni si je treba pridobiti."
– Erich Fromm
Očetov vpliv: pravila, odgovornost in samostojnost
Po drugi strani Fromm očetovsko vlogo povezuje predvsem z usmerjanjem, pravili in odgovornostjo. Oče otroka postopoma uvaja v širši družbeni svet, kjer veljajo določena pričakovanja in pravila.
Tak odnos otroku pomaga razvijati samodisciplino, občutek odgovornosti ter sposobnost samostojnega odločanja.
Ravnovesje obeh vplivov
Fromm je poudarjal, da otrok potrebuje ravnovesje med materinsko toplino in očetovsko usmerjenostjo. Materina ljubezen daje občutek varnosti, očetovska pa otroku pomaga razumeti pravila sveta in v njem najti svoje mesto.
Po njegovem mnenju zrela osebnost nastane takrat, ko človek v sebi združi oba principa – sprejemanje in odgovornost, sočutje in disciplino.
"Najpomembnejša naloga staršev je, da otroku pomagajo razviti zaupanje v življenje."
– Erich Fromm
