Psiholog Erik Erikson je bil eden redkih psihoanalitikov, ki je gledal na človeka optimistično. Za razliko od Freuda, ki je poudarjal predvsem notranje konflikte, je Erikson verjel, da se osebnost oblikuje skozi vse življenje in da se človkov razvoj ne konča pri mladosti. Identiteta se razvija skozi različne življenjske faze.
Osem življenjskih stopenj
V svojih tridesetih in štiridesetih letih je Erikson potoval med vzhodno in zahodno obalo, združeval zasebno prakso psihoanalize z delom na univerzah in medicinskih fakultetah. V širšo javnost je vstopil s svojo prvo knjigo Childhood and Society (1950), v kateri je predstavil okvir, ki je predlagal, da se človekov razvoj ne ustavi po prvem, drugem ali tretjem desetletju, ampak se nadaljuje skozi »osem življenjskih stopenj«. Vsako od teh osmih stopenj opredeljuje par nasprotujočih si čustvenih sil. Če napetost med tema silama pravilno razrešimo, pridobimo pomembno vrlino.
Na primer: v prvih 18 mesecih življenja se vsi spopadamo s temeljnimi silami zaupanja in nezaupanja. Če to uravnotežimo, pridemo do upanja, ki ga je Erikson definiral kot »vero v dosegljivost prvinskih želja«.
V dvajsetih in tridesetih letih življenja pa se, po njegovem mnenju, spopadamo z napetostjo med pravo intimnostjo in izolacijo. Če najdemo ravnotežje, odkrijemo »konkretne vezi in partnerstva«, ki opredeljujejo ljubezen.
V srednjih letih pa nas vleče zdrava težnja k generativnosti – »skrbi za oblikovanje in vodenje naslednje generacije« –, a spremlja jo nevarnost samovpojnosti. Če to sedmo stopnjo obvladamo, se naučimo vrline skrbi, osnovne »širše skrbi« za vse, kar nas bo preživelo.
V zadnji življenjski fazi se človek lahko približa občutku integritete ob dobro preživetem življenju ali pa obupa, ker so stvari ostale nedokončane – a je prepozno, sveča skoraj ugasne.
- otroštvo (prvih 18 mesecev): zaupanje proti nezaupanju → vrlina je upanje
- zgodnje otroštvo: samostojnost proti sramu in dvomu → vrlina je volja
- predšolska leta: pobuda proti krivdi → vrlina je namen
- šolska leta: delavnost proti manjvrednosti → vrlina je kompetentnost
- mladostništvo: identiteta proti zmedi → vrlina je zvestoba
- zgodnja odraslost (20.–30. leta): intimnost proti izolaciji → vrlina je ljubezen
- srednja leta: generativnost (ustvarjanje, skrb za druge) proti samovpojnosti → vrlina je skrb
- starost: integriteta proti obupu → vrlina je modrost
Zakaj je to pomembno danes
S tem pristopom je Erikson pokazal, da se razvoj nikoli ne ustavi. Tudi odrasli in starejši se lahko razvijajo, soočajo s krizami in rastejo. Njegov pogled je bil presenetljivo sodoben: krize identitete je videl kot nekaj normalnega in celo nujnega za razvoj. Izrazil je tisto, kar čutimo tudi danes – da nas življenje vedno znova postavlja pred izzive, ki zahtevajo rast in prilagodljivost.
Preberite tudi:
Eriksonov optimizem
Za razliko od mnogih drugih psihoanalitikov je Erikson verjel, da lahko ljudje v krizah najdejo nove oblike moči. Čeprav je opozarjal, da se bomo vedno znova soočali z napetostmi, je v tem videl možnost, da pridemo do večje celovitosti. Njegova osrednja misel je bila jasna: sami sebe izumljamo celo življenje.
Vir: aeon.co
Novo na Metroplay: Kako po 40. letu trenirati in jesti pametneje I Mario Sambolec