Fe Pacheco: "Nismo srečni, ker srečo iščemo, kjer je ni."

Z mojstrico Fe Pacheco sva se po koncu delavnice zapletli v pogovor na čudovitem sredozemskem vrtu hotela Melia Coral, kjer je kipelo od življenja, naju pa je pogovor spet in spet odnašal k smrti. Kar pa ne pomeni, da je ob tem najin nasmeh ugasnil. Najprej sem mislila, da vsega tega sploh ne bom objavila, a ker sem ob vsakem poslušanju njenih besed čutila večje olajšanje, ga delim z vami.

Živimo v času, ko imamo na voljo vse ezoterično znanje. Nekoč so imeli dostop do skrivnosti, ki ste jih vi danes razkrili nam, le svečeniki in kralji. Priročniki o doseganju sreče izhajajo vsak dan, človek pa je vedno bolj nesrečen. Zakaj mislite, da je tako?

Mislim, da je težava v tem, da nimamo več povezave s svojim notranjim bitjem, ta stik smo izgubili. Ves čas intenzivno občutimo svet okoli sebe, naši zunanji čuti so zbujeni, notranjih občutkov pa ne razvijamo. Ker srečo, ki je notranje stanje duha, iščemo zunaj, smo pri tem neuspešni. Če se ne bomo sposobni ponovno povezati z dušo, ki je v nas, bomo zelo težko srečni. Z notranjo povezavo pa smo lahko srečni kljub vsem težavam, ki jih imamo.

Kako najlažje vzpostavimo povezavo? Kako to storite vi?

Najpomembnejša je meditacija. In zavedanje. Tudi če ne meditiraš, je pomembno, da se vsaj zavedaš, kaj se dogaja v tebi. To je edina pot do stanja, ki mu rečemo sreča.

Pa je res tako pomembno biti srečen? Naravno je, da se nam dogajajo tudi slabe stvari.

Mislim, da je to vseeno zelo pomembno. Če nisi srečen, si depresiven, počutiš se ničvrednega, živiš brez cilja, brez namena ... kar pomeni, da je občutenje sreče izjemno pomembno. Ko si srečen, je lahko najti veselje. Težave imamo vsi, so del življenja, jih je pa bistveno lažje obvladovati, če je naše jedro srečno.

Kako se je s težavami najbolje soočiti?

S pravilnim obnašanjem in videnjem stvari. Treba se je zavedati, da je tisto, kar vidimo in občutimo, le površje, da to ni resničnost, temveč da je nekaj za tem. Saj smo pomembni kot posamezniki, tako kot bi radi verjeli, pa spet ne. V vesolju so veliko močnejše sile od nas. Seveda je z lastne perspektive vsakdo center vesolja, a to ni absolutno res – posebno v težkih trenutkih se je treba povzpeti višje, od koder je popolnoma druga perspektiva, do točke, na kateri se je mogoče povezati z virom. Tam je vsak naš problem ničen. Ko si povezan z virom, te tudi misel, da boš nekoč umrl, lahko navda z veseljem, saj je smrt le prehod. Smrt je razlog za navdušenje, ne strah.

Zdi se mi, da kaj takšnega v naši kulturi zelo težko sprejmemo. Mogoče je pri vas med ljudmi več takšnega razumevanja.

Malo že, čeprav vedno manj, saj ljudje v Aziji postajajo zaradi globalizacije vse bolj podobni Zahodnjakom, bolj materialistični in oddaljeni od narave.

Nihče več noče umreti.

Ljudje, ki razumejo, da je smrt meditacija in da pomeni ponovno rojstvo v drugi dimenziji, to doživljajo kot veliko pustolovščino.

Kaj pa je bolezen?

V osnovi gre za neravnovesje – človek ni sposoben postaviti stvari v pravo perspektivo, ne razume, kaj je zanj najbolje, in potem nastopi notranji boj. Druga plat zgodbe pa je, da material v resnici degenerira. Bolezen se začne v umu in se manifestira na telesu, a proti materiji se je konec koncev nemogoče boriti. Človek je sestavljen iz dveh vidikov: duha in materije. Duša je nesmrtno, material pa zastara. In tu nastopi naša frustracija: vemo, da smo na nek način nesmrtni, a da bomo nekega dne vseeno morali prestopiti druga vrata.

Pa si s skalarno energijo lahko življenje vsaj podaljšamo? Se pomladimo?

Lahko pomaga pri zdravljenju, pomlajevanju, pri ravnovesju, ustvarjalnosti, ustvarjanju blaginje, celo jasnovidnosti. Z energijo lahko močno dvignemo kakovost življenja in zavedanje, da bomo na koncu srečni, ko bomo odhajali.

To je velik izziv človeštva.

Je, a vedeti moramo, da Zemlja ni naš dom. Hudo je, ker smo večinoma povezani le z ljudmi in s stvarmi okoli sebe, s sabo pa ne. V prvem primeru veliko izgubimo, v drugem ničesar.

Kaj pa potem delamo tukaj?

Življenje na Zemlji je del našega potovanja. Preden smo prišli sem, smo bili nekje drugje in potem bomo spet šli nekam drugam. Vse je del Načrta.

Tam zgoraj je v resnici ena velika turistična agencija.

Točno tako.

Ampak dajva vseeno še malo o življenju. Včeraj ste na delavnici rekli, da ste kot ženska srečni, da živite v tem času. In da ste srečni, da ste ženska.

V tem času lahko živim kot svobodna ženska. Ženske smo zelo močne, a danes se lažje povežemo, ker imamo več možnosti komunikacije. Ženski umi se intenzivno povezujejo in delajo skupaj za višje dobro, saj so ženske bolj kot moški usmerjene v ustvarjanje, proizvajanje in ohranjanje. V resnici je človeška družba matriarhalna. V antičnih časih je svet tako deloval, potem pa so se moški ustrašili ženske moči.

So tudi vas preganjali in obsojali na začetku vaše poti?

So me, a se tega nisem nikoli bala. Na strah vedno pogledam razumsko, na svet gledam z razumevanjem. Če razumeš bistvo stvari, ritem energije in polarnost stvari, skrbi in strahovi odpadejo. Vsi smo ujeti v nihanje, izravnavanje ravnovesja, karmični zakon. Če hočeš spremeniti prihodnost, moraš posejati nova semena.

To je lepa misel. Torej moramo stvari sprejeti in ...

... in izboljšati. Narediti nekaj vrednejšega zase in za druge. Nikoli nas ne bi smelo zapustiti navdušenje nad delovanjem, delanjem novih stvari, plemenitostjo. Ko sem na primer spoznala Teslovo delo, sem bila še v gimnaziji. To mi je bilo namenjeno in počutila sem se, da sem odkrila svojo Biblijo. Njegov um me je popolnoma navdušil, vendar ne samo zaradi njegove genialnosti: imel je tudi močan občutek integritete in čutil je odgovornost do sveta. Potrebovali bi več takšnih ljudi. Veliko več.

Tina Torelli

Celoten članek lahko preberete v poletni številki revije Sensa

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja