Zakaj se nekateri ljudje vedno znova znajdejo v podobnih odnosih – čeprav si iskreno želijo nekaj povsem drugega? Zakaj nekoga privlačijo čustveno nedostopni partnerji, drugi pa se znova in znova zapletejo v odnose, ki jih izčrpavajo, ranijo ali puščajo prazne?
Sigmund Freud je verjel, da ljubezen ni tako racionalna, kot si mislimo ali želimo, da bi bila. Po njegovem mnenju nas pogosto nezavedno privlači tisto, kar nam je znano – tudi če je boleče. In prav ta ideja še danes velja za eno najbolj kontroverznih v psihologiji odnosov.
Freud je opazil zanimiv pojav: ljudje pogosto ponavljajo iste čustvene vzorce, tudi kadar jim povzročajo trpljenje. Temu je rekel prisila ponavljanja – nezavedna težnja, da ponovno ustvarjamo podobne situacije, odnose in občutke iz preteklosti.
Po njegovem mnenju človeka ne privlači nujno tisto, kar je zanj dobro, ampak tisto, kar je psihološko domače.
Če je nekdo odraščal ob čustveno hladnem staršu, lahko pozneje nezavedno išče partnerje, ob katerih znova občuti podobno hrepenenje po ljubezni, potrditvi ali bližini. Čeprav si človek ne želi trpeti, njegov notranji svet takšno dinamiko prepoznava kot "ljubezen".
Zakaj nas lahko mirna ljubezen včasih celo odbija?
Ena najbolj zanimivih Freudovih idej je, da ljudje pogosto zamenjujejo intenzivnost za ljubezen. Če smo navajeni odnosov, v katerih je bilo veliko negotovosti, napetosti ali čustvenih nihanj, nam lahko stabilen in varen odnos deluje nenavadno – celo dolgočasno.
Nekateri ljudje se zato močno zaljubijo v partnerje, ki jih čustveno destabilizirajo. Nezavedno namreč iščejo občutek, ki ga poznajo že od prej: lovljenje pozornosti, občutek, da morajo ljubezen zaslužiti, ali strah, da bodo zapuščeni.
Psiha raje izbere znano bolečino kot neznano varnost
Freud je verjel, da v naših prvih otroških odnosih s starši nastane naš notranji model ljubezni. Način, kako smo bili videni, slišani, pomirjeni ali zavrnjeni, lahko močno vpliva na to, kaj bomo pozneje iskali v partnerstvu.
Če otrok ob starših ni čutil čustvene varnosti, lahko odrasla oseba ljubezen nezavedno povezuje z negotovostjo, hrepenenjem ali strahom.
Ali to pomeni, da je človek obsojen na slabe odnose?
Ne, pomeni pa, da veliko ljubezenskih odločitev ne sprejemamo le zavestno, ampak tudi iz globljih, nezavednih delov sebe.
Freud je verjel, da nezavedni vzorci izgubijo moč takrat, ko jih ozavestimo. Ko človek začne jasno prepoznavati, zakaj ga določeni odnosi privlačijo, lahko postopoma loči med resnično ljubeznijo in staro čustveno dinamiko, ki jo nezavedno ponavlja.
Res pa, da to ni enostaven proces. Varen odnos se lahko sprva zdi nenavaden, ker ne vsebuje dramatičnih vzponov in padcev, ki jih je človek vajen. Toda prav občutek miru, spoštovanja in čustvene varnosti je pogosto znak bolj zdrave povezanosti.
