Gabor Maté o tem, kako nezdrav je zahodni zdravstveni sistem

"Povprečen zdravstveni delavec o travmi nima pojma", pravi znan avtor knjig in zdravnik Gabor Maté.

Gabor Maté je imel nenavadno življenje. Dolgo preden je Maté postal znan zdravnik in strokovnjak za travmo, je leta 1956 skupaj s starši, ki so preživeli holokavst, zapustil Madžarsko in odšel v Kanado, kasneje pa je več kot desetletje delal kot specialist za odvisnosti v Downtown Eastsideu v Vancouvru. V zadnjih letih je prelomno delo 78-letnega Matéja, ki povezuje travmo in bolezen, doseglo svetovno veljavo – in ga naredilo za literarnega velikana.

V svoji najnovejši uspešnici The Myth of Normal: Trauma, Illness and Healing in a Toxic Culture, ki jo je napisal skupaj s sinom, Danielom, Maté skuša pokazati, kako nezdrav je zahodni zdravstveni sistem.

Obsedenost z "vrnitvijo v normalno stanje" je stalnica od začetka pandemije. Kaj v resnici sploh pomeni "normalno"?

V medicini ima normalno določen pomen. Obstaja normalno območje krvnega tlaka, preko katerega ne moremo preživeti - če je prenizek, umremo, če je previsok, umremo. V tem specifičnem kontekstu je normalno enako naravnemu in zdravemu. Del mita o normalnem je, da domnevamo, da so razmere v širši družbi zdrave preprosto zato, ker smo jih navajeni, tudi če sploh niso zdrave. Ko ljudje zbolijo, so lahko njihove bolezni normalen odziv na nenormalne okoliščine.

Zdi se, da so ljudje danes veliko bolj pripravljeni govoriti o travmah. Ali menite, da se je to privedlo do boljšega razumevanje tega, kaj travma pravzaprav sploh je?

Kot pri toliko drugih vidikih zahodne kulture, razumevanje obstaja, vendar je na zelo površinski ravni. Precej pogosto uporabljamo besedo "travma", vendar pogosto neustrezno. Na primer "Sprl sem se s partnerjem in bil sem travmatiziran" ali "Videl sem film in bil je travmatičen." Ne. Bilo je samo žalostno ali boleče. Po drugi strani pa ne vidimo, kako vseprisotna in globoko vplivna je travma v širši shemi stvari.

Razjasnili smo, kaj travma ni. Kaj torej je?

Sam izraz izhaja iz grške besede, ki pomeni "rana". Kakšna je narava rane? Prvič, ko se je dotakneš, res boli. Rane so lahko fizične, vendar v tem kontekstu govorimo o psihičnih. Tovrstne poškodbe na koncu vodijo v odklop od samega sebe.

Kako se je to pokazalo v vašem življenju?

Spominjam se recimo, ko sem prišel domov z predavanja in moje žene ni bilo na letališču, da bi me pobrala. To je v meni sprožilo globoko utelešen spomin na to, ko me je mati dala neznancu, ko sem bil star 11 mesecev. Kar naenkrat se je pojavila bolečina zapuščenosti. Ljudje, ki so travmatizirani, so ponavadi obtičali v otroških reakcijah. Zato sem se na svojo ženo odzval, kot da sem 11-mesečni dojenček.

Travmo vidite kot temeljni vzrok številnih družbenih težav.

Znanstvena literatura je jasna, da travma prispeva k telesnim boleznim. Kanadska študija je pokazala, da imajo moški, ki so bili kot otroci spolno zlorabljeni, trikrat pogosteje srčne napade – in ne zato, ker kadijo ali pijejo. V tej državi je približno polovica žensk, ki so v zaporu, domorodke, čeprav domorodci predstavljajo le pet odstotkov prebivalstva. Obstaja epidemija otrok z diagnozo motenj učenja in vedenjskih težav. Travma se kaže tudi v sovraštvu ljudi. Tako da, z mojega vidika se to kaže res povsod.

Več kot desetletje ste bili zdravnik v Vancouvrovem Downtown Eastsideu. Kaj ste videli tam?

Zasvojenosti so bile moje delo 12 let – vsi tam so bili hudo travmatizirani in nezaščiteni. Povprečen zdravstveni delavec o tem nima pojma.

Ljudje, ki živijo udobno v srednjem razredu, enostavno spregledajo skrbi ljudi, ki živijo bližje robu. Dejstvo, da ne moremo videti človečnosti drug drugega, je zame manifestacija družbene travme.

Zahodne države so ponosne na svoje zdravstvene sisteme. Zdi se, da Kanadski sistem propada. Kaj menite o trenutni krizi?

To ni nič novega. Sistem je bil desetletja podhranjen. COVID je bil le kaplja čez rob, ki je zlomila hrbet sistemu. Zdravstveni delavci sami so pod stresom in pogosto travmatizirani posamezniki.

Ste bili tudi vi?

Ko sem bil zdravnik deloholik, je to vodila moja travma. Nihče na medicinski fakulteti me ni učil o tem.

Ali ni resnost medicinske šole vsega tega stresa še poslabšala?

Če nakažete, da ste pod stresom zaradi grobosti medicinskega usposabljanja, veljate za slabiča. Pogosto pomislim na svojo nekdanjo sodelavko. Bila je porodničarka. Neke noči so ji v izmeni umrli štirje dojenčki in rekli so ji, naj pozabi, bo trdna in se vrne v službo.

Ali je mogoče narediti kaj, da bodočim zdravnikom olajšamo delo?

Kaj če bi v medicinsko usposabljanje uvedli razumevanje enotnosti duha in telesa? In kaj, če bi bili sočutni tudi do zdravstvenih delavcev, namesto da bi jim vsiljevali birokratske zahteve in nemogoče rutinske pogoje dela? Kaj pa, če bi skrb zase uvedli kot del njihovega usposabljanja? Te stvari niso konceptualno težke ali drage, vendar bi stvari bistveno spremenile.

Očitno ste veliko časa preživeli s sinom Danielom, ko ste z njim pisali knjigo. Kako je bilo to?

Daniel je bil nepogrešljiv. Potreboval sem njegovo spretnost z besedami, da mi je pomagal ubesediti nekatere svoje zamisli. A včasih je bilo težko. Sprožile so se nekatere osebne stvari. To je bila izkušnja rasti za oba.

Česa ste se med pisanjem naučili o svojem zdravju?

V nekem trenutku sem postal zelo zaskrbljen in krvni tlak mi je začel naraščati. Dosegel je obseg, kjer bi, če bi tam ostal, potreboval zdravila.

Kaj je bilo to?

S knjigo sem se poistovetil do te mere, da sem, ko pisanje ni šlo dobro, verjel, da odraža nekaj o meni kot osebi – da je, če knjige ne dokončam, nekaj narobe z mano. Če bi knjiga propadla, bi bil jaz neuspeh.

Zagotovo lahko vi od vseh ljudi to predelate.

Še vedno sem precej sposoben sebe pretirano identificirati z neko dejavnostjo. Ko sem to ugotovil, se je moj krvni tlak znižal. Naučil sem se, da moram o stvareh ne le govoriti, ampak jih tudi utelešati. Zavoljo lastnega zdravja.

Vir: macleans.ca

Knjige, ki jih je napisal Gabor Maté, lahko najdete pri založbi Primus