Gary Yourofsky: "Človek, zakaj to počneš?"

Gary se je rodil v židovski družini v ameriški zvezni državi Michigan. Bil je navaden najstnik, ki je rad jedel hamburgerje. Rad je imel svojega psa, misleč, da to pomeni, da ima rad živali.

Pri triindvajsetih letih ga ja stric, zaposlen kot kloven v cirkusu, povabil v zakulisje. Ko je ta zagledal priklenjenega slona z verigami za sprednje in zadnje noge ter tehnike dresiranja oz. krutega pretepanja in izživljanja nad živalmi, je začutil njihovo žalost, brezup in strah. Tistega dne se je v njem vzbudila želja izvedeti, kaj se v resnici dogaja živalskim bratom na tem planetu. Želel je izvedeti, od kod pride njegova hrana, njegove obleke, ali je testiranje na živalih zares potrebno, in se odpravil na teren. Bil je skeptičen kot večina, saj so vendar zakoni, ki prepovedujejo okrutosti! A na licih mesta bridko spoznal, da ni tako. Vdiral je v farme, laboratorije in slišal najglasnejše krike bolečine v svojem življenju. Šest tednov je preživel na prašičji farmi in opazoval. "Bilo je huje od vsega, kar sem do tedaj videl na posnetkih," se spominja. Tik preden so živali pobili, je v njihovih očeh videl vprašanje: "Človek, zakaj to počneš?"

Leta 1997 je bil Gary 77 dni zaprt v kanadskem zaporu, saj je skupaj s štirimi člani skupine za osvoboditev živali vdrl na farmo krzna in izpustil 1,542 živali, ki naj bi se spremenile v plašče in druge modne dodatke. Po poročanju so naredili krznarski farmi za 500.000 dolarjev škode. Prepovedali so mu vstop v Kanado. Hkrati so mu prepovedali tudi vstop v Veliko Britanijo, čeprav tam še nikoli ni bil. A preživeti čas v zaporu mu je pomagal razumeti, kako je, če nimaš svobode in si žival, zaprta v kletki, kar je le še spodbudilo njegovo zavzemanje za pravice nemočnih. Gary ne olepšuje in govori ostro. Opravil je že več kot 2660 predavanj v 30 državah. Njegovo predavanje z naslovom Najpomembnejše predavanje, ki ga boste kdaj videli, je na YouTubu doseglo že preko 10 milijonov ogledov in bilo prevedeno v več kot 30 jezikov. Nekateri ga imajo morda za agresivnega, v njegovih govorih je začutiti jezo na človeštvo, a vse to izvira iz tega, kar je v letih raziskovanja videl v klavnicah, laboratorijih, krznarskih farmah, cirkusih, živalskih vrtovih itd. Z njim smo se pogovarjali o tem, kako naj človek v današanjem svetu doseže mir.

Gary, je imel pisatelj Tolstoj prav, ko je dejal: 'Dokler bodo klavnice, bodo bojišča'?

Če se želimo znebiti človeškega trpljenja, se moramo najprej znebiti trpljenja živali. Edina rešitev je končanje specizma. Specizem je oblika diskriminacije, ki izvira na predpostavki o superiornosti človeka ter omogoča izkoriščanje drugih vrst. Je izvorni vzrok za rasizem, seksizem, heteroseksizem in vse druge zlo-izme, ki obstajajo. Učinkovitega medsebojnega zatiranja, zasužnjevanja in ubijanja smo se naučili, ker smo vadili na živalih. Če bi se znebili specizma, ne bi imeli posilstev, človeškega trpljenja, izkoriščanja ... Napasti moramo vzrok bolezni, izvor vsega sovraštva. Če naučimo otroke, da si vsi – tudi kokoš, miš ali pajek in druga majhna, šibka in na videz nepomembna bitja, zaslužijo svobodo in življenje, bodo ti otroci, ko odrastejo in se srečajo z različnimi ljudmi, lahko delovali nesovražno. Saj gre za sprejemanje različnih oblik, velikosti in barv. Če učimo miru od začetka, se znebimo rasizma. Že tisoče let se poskušamo znebiti človeškega trpljenja, brez uspeha, niti blizu mu nismo. Kaj, ko bi za spremembo prekinili stare vzorce in naredili nekaj novega, drugačnega, poizkusili vase in v svoje telo dajati mir, namesto smrti, diskriminacije in nasilja – prav to se namreč dogaja v klavnicah. Živali so prestrašene in ubite nasilne smrti. Human in srečen umor ne obstaja. V svoje telo dajemo mrtvece, ki so umrli nasilne smrti, in se ob tem sprašujemo, zakaj je človeška vrsta tako nasilna.

A ljudje se, če se, dandanes ukvarjamo z aktualnimi problemi. Trenutno nas bega begunska kriza, teroristični napadi, ekonomsko stanje države itd.

Seveda imamo trenutno na Zemlji še številne druge probleme. A množično ubijanje krav, prašičev, kokoši, puranov, rib in drugih živali za zajtrk, kosilo in večerjo je največje zlo, ki je kdaj obstajalo. Nič ne pride blizu grozotam, skozi katere gredo ta bitja. Glede na to, da mesna, mlečna in jajčna industrija letno pobijejo 60 milijard kopenskih in 90 milijard morskih živali, bi bilo smotrno, da najprej odpravimo najbolj nepotrebno količino krutosti in nepravičnosti na tem planetu. Ko etičnim razlogom dodamo še okoljske in zdravstvene težave, bi moral vsak med nami strmeti proti izkoreninjanju specizma.

Torej je narobe, če se ljudje ukvarjajo s človeškimi težavami, recimo s trenutnimi napadi v Evropi ipd.?

Problem je, da se ljudje raje osredotočajo na 2% težave (primer napadov v Parizu itd.), tako se zavzemajo za pravice ljudi, a briga jih za živali, zdravje ali okolje. Če je tako, so še vedno veliki dvoličneži, saj v boju proti zatiranju ali za enakopravnost, ki ga zahtevajo za ženske, homoseksualce, otroke, črnce itd., istočasno zanikajo za živali. Tudi živali želijo biti svobodne! Ne želijo si, da jih obravnavamo kot predmete, jim krademo otroke in jih množično pobijamo.

Irelevantnosti kot zastavice in svečke, ki jih večina ljudi dandanes deli na socialnih medijih v veri, da naredijo nekaj sočut­nega za svet, žal ne bodo spremenile našega planeta na bolje, niti nikogar naredile bolj etičnega ali ljubeznivega. Vse to je le prazno govorjenje brez akcije. Še ena misel na to, kako neumno je, da se ljudje tako radi osredotočajo na 2% težave. V lanskem letu se je v ZDA osem ljudi okužilo z virusom Ebola. Družba, ki je napajana z mediji, je porabila skoraj vsak trenutek za ukvarjanje s tem, kako naj se virusu izognejo, tako da se izogibajo tega, sintetizirajo to, ne potujejo tja ... Istočasno pa je v lanskem letu na tisoče Američanov umrlo zaradi srčnih bolezni, raka in drugih bolezni, ki jih direktno povzročajo mesna, mlečna in jajčna industrija. A družba ni namenila niti sekunde, da bi odsvetovala ljudem, naj se izogibajo hitre in predelane hrane itd. Koliko življenj (tako človeških kot živalskih) bi lahko rešili, če bi se osredotočali na izvor problema, torej na končanje specizma – izvora nepravičnosti, okoljskega uničevanja in bolezni?

Gary, znani ste tudi po tem, da primerjate nacistični holokavst s človeškim odnosom do živali.

Isaac Bashevis Singer, židovski humanitarec in Nobelov nagrajenec, ki je zbežal iz nacistično okupirane Poljske, je obsojal vse izkoriščevalce živali s stavkom: "Kaj vedo – vsi učenjaki, filozofi in voditelji tega sveta? Prepričani so, da je človek, ki je največji hudodelec med vsemi vrstami, krona stvarstva. Vsa druga bitja pa so bila po njegovem ustvarjena zato, da ga oskrbujejo s hrano in kožuhom, da jih muči in iztreblja. V očeh živali so vsi ljudje nacisti; živali doživljajo večno Treblinko." Singerjeva obtožba je verjetno najbolj kritična trditev do človeštva. Uveljavlja dejstvo, da je nasilje, nasilje in umor, umor, četudi imajo žrtve rogove, škrge, perje ali kožuh. Zgolj v zadnjih 12 mesecih je bilo na milijarde živali okrog sveta zasužnjenih, ubitih, razkosanih in mučenih v prehrambeni in tekstilni industriji, v vivisekciji in lovstvu, v rodeih, cirkusih in živalskih vrtovih, kar dela živalski holokavst največji holokavst vseh časov. Hkrati pa gre tudi za najdaljši holokavst vseh časov, saj so bile živali prve žrtve zasužnjevanja, zatiranja in ubijanja že pred nemškim holokavstom, med njim in po njem.

Na podlagi česa lahko primerjamo ta dva holokavsta?

Človek je izpopolnjeval svoje psihotične tehnike na živalih, preden jih je uporabil za človeka. Heinrich Himmler, nemški nacistični vojni zločinec, ki je ustvaril plinske celice za Žide, je bil pred tem velik kmet in ubijalec kokoši. Ko so nacisti obkrožili Žide, so materam iz rok iztrgali otroke. V mlečni industriji materam takoj po porodu ukradejo teličke. Drugim živalskim mamam pa jih odvzamejo po nekaj dneh ali tednih po porodu. Ločevanje družin je psihološka pretresljiva taktika, ki se uporablja za slabljenje. Nacisti so to tehniko izmaknili iz mesne, mlečne in jajčne industrije. Žide so označevali s tatuji.

Živali v industriji ožigosajo z žgočim železom ali jim ušesa preluknjajo s številko. Židje so bili poslani v koncentracijska taborišča z istimi tovornjaki, ki še danes prevažajo živali v klavnice. Židje so bili, tako kot so živali danes, tretirani kot nič, kot da njihova življenja niso pomembna Oba holokavsta lahko primerjamo tudi tako. Pojdite do najbližje klavnice, odstranite živali in jih zamenjajte z ljudmi. Poustvarili ste Birkenau. Če bi potovali v času nazaj in odstranili Žide iz Birkenaua ter jih zamenjali s kravami in prašiči, bi še vedno imeli holokavst. Ko sem v letih 2012–13 predaval v Izraelu, sem predvajal najnovejši video iz klavnice in gledalce vprašal: "Zakaj bi bili v primeru, da bi v videu ubijali pse in mačke, vsi ogorčeni? Če bi bili to otroci, bi se vsi drli: morilci! Ko pa so žrtve krave, prašiči ali kokoši, pa je kar naenkrat vse v redu?" Tu sem malo zmeden. Je problem v ubijanju ali le v tem, kdo je ubit? Gre za ubijanje. Zakaj sploh obstaja?

Česa bi se lahko človek naučil od živali?

Človek je preveč neumen, da bi se lahko česa naučil od živali, saj se tudi od ljudi, ki jim je mar, ne nauči kaj dosti. Zdi se, da ne doprinesemo prav nič pametnega k omizju tega planeta, saj smo uničevalci, napadalci in odjemalci. Človeško izumrtje bi koristilo zraku, vodi, gozdovom in živalim. In vsi izgovori, ki jih ljudje uporabljajo za izkoriščanje živali – kot so navada, udobje, okus, tradicija in zaslužek – so neutemeljeni, bedasti in barbarski razlogi za namensko škodovanje.

Kaj porečete na ženske, ki dandanes, v času izobilja oblek in hrane, nosijo krzno, in moške, ki hodijo na lov?

Želim, da jim, ko bodo potrebovali pomoč, nekdo reče: "Vseeno mi je za tvoje življenje. Nisi vreden in zame si nepomemben." Potem bodo morda končno razumeli, kaj pomeni biti obravnavan kot nič, kot da tvoje življenje nima prav nobene vrednosti. Poleg vivisektorjev so lovci in tisti, ki nosijo krzno, največji ustrahovalci. In vsak ustrahovalec bi moral začutiti, kako je biti ustrahovan. Če se lovci lahko zagovarjajo, da ohranjajo ekosistem in ščitijo vrste, ali lahko potem tudi živalski aktivisti ubijajo lovce, ker bi tako resnično ščitili vrste? Ljudje menijo, da so živali manjvredne, ker bojda niso tako inteligentne in sposobne. Zakaj, ker ne igrajo glasbil in ne pišejo simfonij? Prisluhnite pticam, čričkom, kitom – živali ne potrebujejo glasbil in let učenja, da ustvarjajo simfonije. In če nam je naša 'inteligenca' dala moč, da vladamo svetu, zakaj hočemo vladati z nasilno pestjo in ne z ljubečim dotikom? Zakaj nadaljevati s krvavim pobijanjem, ko bi lahko ustvarili enakopravnost in etično zavest na Zemlji?

Si kdaj želite, da bi živeli na drugem planetu?

Oh, ja! Na planetu, polnem metuljev, lenivcev in žiraf.

Kaj želite sporočiti našim bralcem ?

Zdaj je vaša naloga, da najdete ljudi, ki so žejni znanja, ki niso popolnoma otopeli glede okrutosti, ki jih povzročamo živalim, in jih poučiti. Na žalost boste ugotovili, da je 'razsvetljenje' grenko in sladko hkrati. Na eni strani je čudovito videti, vedeti in živeti resnico. Na drugi strani pa je obupno ugotoviti, kako hudoben je človek. K sreči pa niso vsi hudobni in brez pomoči. Najdite dobre ljudi in pozabite na udarjanje z glavo ob steno s tistimi, ki nočejo razumeti. Vedno govorite za živali, kakor bi želeli, da drugi govorijo za vas, če bi bili na njihovem mestu. In prosim, sledite svojemu srcu. Vse tiste ideje, ki vam švigajo po glavi – spravite jih v akcijo! Ne čakajte, da drugi naredijo spremembe. Sam sem delal 19 let po načelu Če želiš, da se nekaj spremeni, naredi to sam. Naredi to tudi ti. Preusmerite vse solze, jezo in znanje v akcijo! Zmorete.

Za lažjo predstavo, o čem govori Gary, naj pomaga odlomek iz knjižice Bratje živali, ki jo je v koncentracijskem taborišču Dachau napisal nemški pacifist Edgar Kupfer-Koberwitz. V njej razmišlja o življenju žival.

"Nozdrvi vdihavajo vonjave, ki prihajajo v hlev od zunaj, ravno tako pohlepno kot vonj slame ali trave, ki živalsko dušo polni s slutnjo o nečem čudovitem, nečem, kar mora biti nekje v daljavi, tam daleč, od koder izvirajo te dišeče rastline. Veriga pa priklepa. Samo eno ostaja – molčeča vdanost in morda sanjarjenje. Ali govedo sanja o travniku, gozdu, njivi in planinah, ki jih ne pozna? Enkrat letno verigo odpnejo. Krava z negotovimi koraki zapusti hlev. Stopa plaho in boječe, udarci jo vodijo na dvorišče. Zadržijo jo. Sonce sije, očem povzroča bolečine. To je tuje, neznano okolje, ni pašnik.

Tu so hišne stene, lopa, morda celo kakšno drevo. Krava vsega tega ne vidi in ne dojema, ker je vznemirjena zaradi nenavadnega dogajanja; negotova je, boječa, kajti zapustila je svoje običajno okolje. Tukaj stoji še nekdo: sopihajoč bik, poln energije. Krava ga ne pozna, ne more povohati njegove kože, da bi ga spoznala, v njegovem sopihanju sluti brutalnost. Kravo držijo in dovolijo biku, da jo naskoči. Trzne, hoče pobegniti, se izmuzniti. Z ene strani jo držijo in tepejo, na drugi strani pa jo posiljuje sopihajoč mogočen bik, ki se z vso brutalnostjo parjenja spravi nanjo. To je bil le kratek krč. Nasilje zmaga. Krava se preda in končno se tudi v njej prebudi sla lastnega spola in bridkost se spremeni v slast. Kakor hitro se sopihajoči bik, ki ga je komaj prav videla, odmakne, jo odvedejo nazaj v hlev, z verigo jo priklenejo h koritu.

Šele ko preteče leto dni, jo spet odpeljejo ven, po istem hodniku. Ves ta čas je živela v mračnem, ozkem zaporu, jedla, stala in ležala, pripeta na verigi, ki je ne odstranijo niti tedaj, ko v bolečinah rojeva. Ko novorojeno tele leži poleg nje, ga srečna in utrujena ljubkuje. Nekaj novega je stopilo v njeno življenje, v njeni živalski duši se zbudi blažen občutek. Ujetnica zdaj ni več sama, skotila je potomca, ob njem je začutila nebeški občutek materinstva. Njena sreča pa ne bo trajala dolgo.

Kakor hitro bo njen teliček začel sam jesti in se bo lahko odpovedal materinemu mleku, ji ga bodo odvzeli in privezali v drug del hleva, kjer ga mati morda sploh ne bo videla. Uboga krava po svoje kliče otroka. Ljudje veliko govorijo o materinski ljubezni,nadeli so ji celo svetniški sij; zdaj pa ne slišijo joka, krikov in rotenja obupane matere. Pretreseni so in prelivajo solze, če človeški materi ukradejo otroka, in mislijo, da krava ni čuteče bitje. Ker ne uzrejo solz, verjamejo, da krava ne joka. Ker ne slišijo besed, menijo, da krava ne prosi za svojega otroka nazaj.

Njenega rotenja ne razumejo in menijo, da krava ne izraža čustev. Njene govorice enostavno nočejo razumeti, ker bi sicer morali njeno rotenje uslišati in to bi bilo lahko neprijetno; bolj praktično je, da ločijo mater od otroka, saj to prinaša velike koristi. Kravje mleko je pravzaprav namenjeno teletu. Namesto otroka, ki so ga odtrgali od nje, namesto tega ljubljenega bitja, ki je razsvetljevalo in delilo njeno samoto, pride človek in jo molze, iz vimena ji jemlje hrano za njen naraščaj.

Nazadnje bo še hvaležna, ker bi ji nepopito mleko povzročalo boleče trpljenje, kajti narava je določila, da ga tele posesa iz njenega telesa. Potem se njeno življenje ponavlja po enakem vzorcu: veriga – korito – jasli – stoja – ležanje in sedaj še molža. Zatohel zrak in zidovi, le nekaj svetlobe skozi majhna, motna okna.

Žival pa ostaja tesno vklenjena kot ujetnica, katere trpljenje in izgubo izkoriščajo drugi v svojo korist in iz nje kujejo dobiček. Kajti vedno je tako: največ dajejo ubogi, revni. Vprašam se, ali uboga žival, pripeta na verigo, sanja o dišečem senu, o doživljaju z bikom, ali se spominja materinske sreče ob svojem teličku? Upam, da ima vsaj to."

 Ana Vehovar

• Preberite si še: Potrata pitne vode v mesni industriji

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja