Ko je leta 1986 v italijanski regiji Piemont na pobudo Carla Petrinija nastalo gibanje Slow food (Počasno prehranjevanje), je bil to pravzaprav odgovor na fast food (hitro hrano): na hitro hrano slabe kakovosti, ki je neizogiben stranski proizvod hitrega tempa življenja.
Petrinij je upošteval Hipokratove misli, da je hrana naše najpomembnejše zdravilo, in skušal vrniti pomen tradiciji uživanja v izvirni, preprosti hrani, ki jo je izrinila globalistična potreba po prehranjevanju skladno z življenjskim slogom, torej na hitro, kar seveda pomeni nekakovostno.
Prehranjevati se skladno z gibanjem počasnega prehranjevanja pomeni uživati v okusu in ritmu, ki se ujema s kakovostjo življenja. Pri tem morajo biti izpolnjeni trije kriteriji: tisto, kar pojemo, mora biti okusno in dobro, biti mora čisto, da ohranjamo čistost narave, in plačano skladno s pravo vrednostjo hrane.
"Biti vedno počasen pomeni biti neumen, to pa nikakor ni tisto, k čemur stremimo. Če smo počasni, pomeni, da znamo prisluhniti ritmu življenja. Človek torej sam odloča, kako hiter mora biti v določeni situaciji. Če želim biti danes hiter, bom hiter, in če si želim biti jutri počasen, bom ritem upočasnil. Gibanje počasnega prehranjevanja se zavzema za pravico do določanja lastnega ritma," je povedal Petrini.
Ta zelo preprosta filozofija se je prenesla na mnogo drugih področji. Na milijone ljudi na delovnih mestih zahteva boljše pogoje za ohranjanje ravnotežja med poslovnim in zasebnim življenjem, v spalnicah pa radosti počasnega seksa odkrivajo prek tantre.
Počasneje pomeni bolje. To je temelj različnih tehnik vadbe, od joge do tai čija, alternativne medicine, od zeliščarstva do homeopatije, ki nudi blag in holističen pristop k telesu. Vedno več je mest, ki spreminjajo svoj urbani zemljevid, da bi prebivalce spodbudil k pešačenju namesto k vožnji.
Menedžer Bruno Contigiani je na podlagi te filozofije ustanovil društvo Živeti počasi (Vivere con lentezza) ter določil en dan v februarju, ki naj bi slavil počasnejše, bolj umirjeno življenje, ljubeznivost, negovanje medčloveških odnosov.
Poudarja, da je upočasnjevanje neke vrste homeopatija: v življenje ga je treba uvesti postopoma, s pravo mero, sebi pa moramo dati priložnost, da lahko izberemo lastni ritem.
Tako se od pisarn prek spalnic do umetniških galerij in tovarn gibanje in potreba po počasnejšem življenju širita z veliko hitrostjo, pri čemer ta filozofija temelji na besedi slow: slow research, slow management, slow art, ki se bori proti umetnosti izkoristi in zavrzi, slow design, slow travel ...
In čeprav to ni nobena novost, je bil počasnejši ritem življenja nekoč način preživetja, ne pa stvar izbire. Danes gre za potrebo po vrnitvi k bolj zdravemu življenjskemu slogu, k tistemu, ki smo ga prerasli in ga postavili v drugi plan, ker smo dali prednost napredku, ki pa nas ni privedel do tega, da bi bili srečnejši, temveč samo bolj utrujeni.
Sanja Lučić, Žana Poliakov