Sožitje med različnimi kulturami in verami lahko gradimo na temelju, ki jim je skupen. Ta temelj je zavest, ki se v vsakem človeku udejanja kot opazovalec. Ko smo v stanju opazovalca, postanemo eno s svetom, z naravo in ljudmi. Spoznamo, da razlike obstajajo samo v umu in njegovih predstavah. Resnica, ki združuje, pa je onkraj misli, biva v večnosti, ki je sedaj, kot to lepo pove Eckhart Tolle.
V času globalizacije, ko svet postaja ekonomsko vse bolj povezan, je treba razvijati izobraževanje, ki bo omogočilo tudi resnično povezovanje med ljudmi različnih religij, nacij in ras. Izobraževanje danes ima povsod po svetu temelje v zgodovini, religiji in nacionalni pripadnosti. To so pomembni temelji, med katerimi pa ni dovolj kohezijskih elementov, ki bi omogočili globalno izobraževanje, katerega cilj je, da bi ljudje začutili pripadnost človeški civilizaciji kot globalni družbi na planetu Zemlja.
Da bi današnje izobraževanje pridobilo potrebne kohezijske elemente za razvoj globalne družbe, mora biti oplemeniteno z znanstvenimi dosežki na področju naravoslovnih ved, ki proučujejo izvor opazovalca v človeku. V fiziki je opazovalec en od ključnih elementov raziskovanja. Zadnje raziskave na področju epistemologije kažejo, da je izvor opazovalca v zavesti, ki je skupna vsem fizikom ne glede na vero in narodno pripadnost. V fiziki je opazovalec neodvisna entiteta, ki deluje v vsakem človeku po istih principih: omogoča mu, da se zaveda vseh njegovih miselnih procesov, samopredstave, spominov, skratka, da se zaveda delovanja človekovega uma.
Globalno izobraževanje se zavzema za raziskovanje opazovalca ne le na teoretični, temveč tudi na izkustveni ravni. Bolj ko nekdo opazuje misli, bolj se zaveda sebe kot opazovalca. Opazovalec ne pripada nobeni religiji, naciji ali rasi in je kot tak ključni kohezijski element, ki lahko omogoči razvoj globalne družbe, kjer bodo nacionalne, verske in vse druge identifikacije na drugem mestu, primarno pa bo: biti član človeške civilizacije ali drugače rečeno: biti član globalne družbe.
Opazovalec je vezni člen med naravoslovnimi in družbenimi znanostmi, kajti zaveda se teoretskih miselnih modelov o svetu v naravoslovju in družboslovju, hkrati pa se zaveda tudi fizikalne in družbene realnosti, ki jih ti modeli opisujejo. Rečemo lahko, da je opazovalec središče in izhodišče znanosti nasploh, njegov izvor pa do zdaj ni bil raziskovan.
Raziskovanje o izvoru opazovalca nas pripelje do zavesti same, ki je skupni imenovalec vseh ljudi ne glede na nacionalno, rasno ali versko pripadnost. V vsakem človeku je zavest tista, ki opravlja funkcijo opazovalca. V tem smislu je zavest edini element, ki lahko resnično poveže ljudi med seboj in je temelj globalne vzgoje.
Kot je povedal že Albert Einstein, problemi, ki nastanejo pri določenem načinu mišljenja, niso razrešljivi v okviru tega mišljenja. Izključno racionalni pristop pri reševanju problemov današnje družbe ne bo imel želenih rezultatov, ker ne posega v temelj problema, ki je v dejstvu, da sta moderna družba in njen izobraževalni sistem zanemarila raziskovanje o temeljih opazovalca, torej raziskovanje zavesti.
Kopenhagenska interpretacija v fiziki dvajsetega stoletja pravi, da opazovanje (s strani opazovalca) določene superpozicije elementarnega delca povzroči njeno uresničenje. Fizika enaindvajsetega stoletja pa je odkrila, da opazovalec z merjenem časa, ki je le matematična količina, ustvarja trajanje. Dokler ni meritve, ni trajanja, kar pomeni, da resnično živimo v VEČNEM SEDAJU, katerega obstoj je napovedal že Albert Einstein: "SEDANJOST ima v sebi nekaj bistvenega, a to ostaja zunaj področja znanosti. Ljudje našega kova, ki verjamejo v fiziko, vedo, da je razlikovanje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo le nadvse trdovratna utvara."
Opazovalec ima možnost, da z vztrajnim opazovanjem uma odkrije notranji psihološki čas, preko katerega doživlja svet. Linearni čas preteklost-sedanjost-prihodnost ima izvor v človekovem umu. Vesolje ne obstaja v času, v vesolju je čas le numerično zaporedje dogodkov, ki tečejo v večnem sedaju.
Opazovalec se lahko zave tudi vseh miselnih vsebin uma, predstav in opisov božanstev in bogov, v katere verujemo, ki so pri različnih verah različne, skupno pa jim je, da so vse stvaritve človeškega uma. Tudi ateisti so verniki, verujejo, da Boga ni, kar je vera kot vsaka druga. Zmotno je misliti, da imajo bogovi, v katere verujemo, obstoj po sebi. Bogovi so plod človekovih umskih predstav, svetost sveta pa je veliko globlje, je brez oblike in brezčasna.
Umske prestave o bogu so glavna prepreka za spoznanje svetosti sveta in življenja. Opazovalec, ki se ne identificira več s predstavami o bogovih, je naredil prvi korak k spoznanju svetosti življenja. Svet in življenje je začel doživljati neposredno, ne da bi ga njegov um poprej opisal. Neposredno doživljanje je sintetično, zavestno, znanstveno doživljanje pa je analitično in razumsko. Oba načina se ne izključujeta, temveč se dopolnjujeta. Racionalno doživljanje omogoča razvoj znanosti in tehnologije, zavestno doživljanje pa omogoča razvoj resnične izkustvene etike, ki nam daje izkušnjo globoke povezanosti s svetom, z naravo in ljudmi, svetom, ki postavlja življenje pred profit.
V zavestnem doživljanju doživljamo svet neposredno, tako kot ga zaznavajo čutila. Pojmu zavestno doživljanje je v UPASANI soroden pojem kognicija budnega uma: "Ker gre pri upasani za zavesten proces transpozicije sanjarjenja v kognicijo budnega uma, moramo proces vrednotiti kot NAZOR – razumljen kot izpeljanko iz besede ZRENJE, ZORENJE, ki predpostavlja odprt, prost, večdimenzionalen um v procesu permanentnega zaznavanja/percepcije, in ne kot VERO, ki predpostavlja transmisijski, lahko tudi linearen proces".
Matjaž Anžur podaja v svoji knjigi odlično definicijo religij in ver: "Religija ja manipulativni aparat vladajoče elite, ki želi pri čim širših množicah doseči čim večji socialno-ekonomski efekt za svoje cilje. Vera je duhovna in iskanje resničnih vrednot ter smisla bivanja vsakega posameznika. Verovati in verjeti je stanje, ko vsak posameznik vzame svoje iskanje za svoje življenjsko vodilo. Naši predniki v predkrščanskem času so imeli le vero, religije nisi poznali!".
Religija je v Anžurjevem kontekstu ekonomska organizacija, vera pa je pot posameznika proti spoznanju sebe, proti odkritju zavesti, ki je skupna vsem ljudem. Različne vere imajo različne poti, njihov cilj pa je isti: človekovo samospoznanje.
Zanimiva je zgodba častilca božanstva Šive, ki ga je častil vse svoje življenje. Klub temu ni imel popolnega uvida v samospoznanje. O tem se je posvetoval z mojstrom, ki mu je rekel, da je čas, da odvrže Šivo. Častilčev um je namreč razvil moč, da je lahko ustvaril živo podobo Šive, ki jo je častilec neizmerno ljubil. Nekoč, ko je častilec meditiral na Šivo, je mojster vzel oster nož in mu prerezal kožo na mestu tretjega očesa me obrvmi, kjer je častilčev um ustvarjal predstavo Šive. Zaradi telesne bolečine se je predstava Šive razpolovila in častilec je padel v popolno samozavedanje. Vera je torej le pot, cilj pa je samospoznanje.
Globalno izobraževanje poudarja, da ima vsak človek vse potrebne instrumente za samospoznanje in odkrivanje svetosti sveta, ki sta temelj osebne sreče, notranjega miru in sožitja z naravo in ljudmi. Globalno izobraževanje razvija človekov razum in hkrati prebuja zavest. Razum brez zavesti deluje le v okviru ozkih egoističnih interesov in je današnjemu človeku in človečki družbi nevaren. Tehnološko razvita družba zahteva, da se človekov razum oplemeniti z zavestjo, ki mu omogoča življenje v harmoniji z naravo in s sočlovekom. V tem kontekstu je teoretsko in izkustveno raziskovanje o izvoru opazovalca, ki je skupen vsem ljudem na tem planetu, nepogrešljiv element razvoja moderne družbe.
Srečko Amrit Šorli; www.fopi.info; sorli.amrit@gmail.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
