Tišina ni prazen molk. Ona govori.

Toda ta zunanji hrup pogosto prikriva naš notranji hrup – cel kup misli, pritiskov, nerazrešenih zaostalih čustev, dogodkov. Ko se utišamo, šele vidimo, s čim živimo in kako živimo in to je lahko precej neprijetno.

Spomnim se, da mi je prijatelj govoril, da ne more zaspati brez prižganega televizorja in luči. Temna in tiha spalnica je bila zanj resnično trpljenje.

Ko bi hrup zunaj prenehal, bi prišle na dan temne misli, ki jih je nosil v sebi, težave, ki so ga morile in jih ni mogel razrešiti, tesnoba zaradi najrazličnejših čustev, s katerimi se ves ta čas ni želel srečati in jih je potiskal. Tema in tišina bi le razkrili ta kaos, zaradi katerega je komaj dihal. Ta hrup je znal utišati le tako, da ga je prekril s še močnejšim zunanjim hrupom.

Notranje zahteve

Čeprav morda ne tako ekstremno, vsi počnemo nekaj podobnega: v zunanjem svetu se trudimo, naprezamo, hiteč dosegamo cilje, ker znotraj nas vlada hrup, ki nam to nalaga. Ko se utišamo, naš notranji glas hitro začne postavljati zahteve, kot so: še, več, treba je, ni dovolj, lahko bi, kaj pa če ...

in upamo, da bomo enkrat, ko vse to opravimo, našli malo notranjega miru. Kot da ni dovolj preprosto biti. Te zahteve nas spodbujajo, da se zaženemo in da se prilagodimo zunanjemu svetu – nekateri zato, da ga osvojijo, nekateri zato, da se pred njim zaščitijo, da ga prehitijo. Toda znotraj – priznali boste – vsi hrepenimo po vsaj malo miru.

Tišina je zato postala način, kako lahko spoznavamo sebe. Kot žarek svetlobe razkriva vse, kar me goni k delovanju in temu, da se nikoli ne ustavim, tudi takrat, ko se zdi, da vse naredim prav.

V tišini je nekaj, kar me močno privlači – možnost počitka, ustavljanja, preusmerjanja vseh občutkov navznoter. V vsakdanjem hrupu je lahko moje hrepenenje po tišini močno kot privlačna sila črne luknje.

Toda ko enkrat nastopi, najprej poudarja tisto, kar se v meni dogaja, ko tišine ni. Na površje najprej izvleče nelagodje, previdnost, zaskrbljenost, nervozo, dvome, hitenje – vse, kar prikrito stoji za vsakdanjimi dejavnostmi. V zunanjem hrupu namreč postajam zvok, gib, dejavnost, nemir, tekmovanje.

Ko sem vklopljena v njo, mi gre povsem dobro. Ja, čutim napor, zahtevnost, hitenje in včasih izčrpanost, toda ali to ni potrebno za zunanji svet? Vendar prav ta motor, ki se mu ne moreš upreti, želi nadaljevati svojo nalogo, ko se jaz želim povsem ustaviti.

Pogosto se mi dogaja, da v trenutkih počitka pomislim, kaj vse še moram narediti, česa še nisem naredila, kaj vse bi lahko naredila bolje.

Potem me preplavijo občutki, ki sem jih čez dan potlačila, ker zanje preprosto nisem imela časa: nekateri neizrečeni in nedokončani dialogi s samo seboj in z drugimi ljudmi. Moj um ima takrat svoj račun, ki se glasi: nekaj je treba narediti, popraviti – in takrat zažene novo akcijo.

Toda če mi uspe ostati v negibanju in tišini, pri čemer veliko pomaga meditacija, pogosto dojamem, da veliko teh glasov, nalog in spodbud sploh ne prihaja iz mene in niso moje potrebe.

Zgodi se, da v njih prepoznam glasove svojih staršev, da v njih prepoznam nikoli podvomljene družbene norme, da v njih prepoznam pravila, ki so veljala v otroštvu, a da imam danes priložnost ustvarjati nova, svoja, primernejša življenju, kot si ga želim živeti. Dokler se ne utišam, ne vem, kaj resnično potrebujem, za čem hrepenita moje telo in moje bitje in kaj je pomembno za mojo notranjo rast.

Brez pogovora

Pred kratkim sem sodelovala na seminarju, na katerem je bila naloga povleči vso energijo iz zunanjih interakcij in jo usmeriti nase prav zato, da bi sami sebe bolj začutili, bolj spoznali in razumeli.

V premorih med praktičnim delom se je bilo treba zadržati pogovora in telesnega stika ali stika z očmi z drugimi tečajniki.

Treba je bilo preprosto biti v tišini, da bi si povrnili vso pozornost in s tem energijo. V teh tihih premorih kot na filmskem platnu sem lahko videla, kaj moj um ponavadi dela in česa jaz nikoli ne sprašujem ali celo ne opazim.

Sedeč v tej tišini sem imela nagon, ki se mu ni dalo upreti – da se drugim nasmehnem, da vzpostavim kontakt, da poiščem svoje mesto med njimi, da odkrijem, ali od mene kdo kaj potrebuje, da mu pomagam, da s pogledom držim stvari pod nadzorom, da bi se, če bi bilo treba, vključila v akcijo.

Kot notranji ogenj je ta energija v meni ukazovala – naredi nekaj! Ta tišina mi je pojasnila, da v meni v resnici ni tišine in da se čas za počitek spreminja v čas za nizki start. To ni čas počitka!

Ta spoznanja ter še bolj ustavljanje vsakdanjega delovanja so bili zame, kot da bi me kdo pustil na odprtem brez osnovne opreme za preživetje. Kmalu sem dojela, da sem se te taktike naučila v otroštvu.

Takrat sem se učila držati stvari pod nadzorom, zelo jasno odkrivati, v kakšnem stanju so moji starši in kaj potrebujejo, in pomoč ter uslužnost sta bili v moji družini zelo cenjeni.

Saj ni nič narobe v dajanju pomoči in podpore drugim, a to resnično postaja težava, če grem vsakič, ko me žene to narediti, čez sebe in svoje potrebe. Ker kaj če notranja prisila reče, da moram pomagati v trenutku, ko sem na koncu moči, ko bi res morala svojo skrb usmeriti nase? Taka vprašanja so me peljala globlje v čar tišine.

Tišina se začne s hrupom

Odkrila sem, da pod površinskim hrupom, ki ga je – paradoksalno – možno slišati le v tišini, obstaja globlja kakovost tišine, do katere se pride le, če se ne pustim avtomatično peljati notranjim navodilom, temveč jih le poslušam in jim dovolim, da so tukaj.

Z njimi pride tudi razumevanje, zakaj je bilo enkrat, dolgo nazaj, nujno poslušati ta navodila, vendar prihaja tudi jasnost, da imam danes izbiro – da se lahko ustavim, uživam in raziskujem.

Vsakič mi to ne gre od rok, a ti meditativni trenutki so najbolj polni in najbolj sladki trenutki, kar jih poznam. To so trenutki popolne sprostitve, v katerih ni treba ničesar početi, ker je vse že tukaj, v katerih utripa življenje, v katerih je veselje brez razloga in tista otroška sreča brez kančka napora in hitenja, ki so tako značilni za vsakdanje življenje.

Ta tišina ni prazen molk. Ona govori. V tej tišini lahko slišim sporočila svojega telesa, ki lahko pove, zakaj se nekatere težave ponavljajo in kaj mi sporočajo. V tej tišini lahko razumem strahove in neprijetnosti. V njej hrana nima istega okusa in njen namen ni pregnati nervozo ali zapolniti luknje in praznine, ki nimajo ničesar skupnega z lakoto.

Ta tišina daje stabilnost in stalnost, ki ju ne poznam v vsakdanjem cesarstvu uma, v katerem je glavni zakon delovanje. Tišina nam pomaga, da se osredotočimo, da bomo prisotni in da bolje razumemo vse, kar se dogaja okoli nas, da se počutimo del večje celote.

O tem jasno govori Sara Maitland po obdobju, ki ga je preživela v tišini. Njena Knjiga tišine je postala svetovna knjižna uspešnica: "Nisem obstajala jaz ali pokrajina, temveč določena vrsta enotnosti: povezanost, kot da mi je nekaj odpihnilo kožo. In še več – kot da so se molekule in atomi, iz katerih sem ustvarjena, spojili z molekulami in atomi, iz katerih je narejen preostali svet. Počutila sem se povsem povezana z vsem."

Drugače povedano, tišina nam pomaga videti svet okoli sebe, čutiti ga in doseči, da nam svet zrcali to, kar je v nas. Tišina krepi občutke in pomaga naši inteligenci priti do izraza, namesto da stvari ves čas ponavljamo enako pogojevano. Le zdržati je treba, saj se začne z groznim hrupom, ki resnično pelje v središče, v vir vsega, kar smo, skrito pod lažnimi maskami.

Ali, kot pravi Maitland: "Želja, da razbijemo tišino z neprekinjenim človeškim hrupom, je prav izogibanje svete groze od tega srečanja z božanskim."

Iva Jerković, foto: Shutterstock