Glede na Glasserjevo teorijo izbire lahko težave v partnerskem odnosu rešujemo tudi preko projekcije partnerstva v krog rešitve, kjer obstajajo tri stranke - ona, on in njun odnos – in kjer se partnerja dogovorita, da ima odnos prednost pred hotenji vsakega od njiju.
Tudi na mediaciji sklenemo neke vrste krog rešitve, saj se tekom procesa vedno posvetimo vsem trem omenjenim strankam, vendar s to razliko, da pri mediaciji ne gre toliko za začetno izbiro, ampak za postopno spuščanje osebnih zgodb, bolečine in stališč, kar pripelje do skupnih interesov.
Skoraj brez izjeme so čustvene bolečine, ki se odpirajo ob konfliktu, prva stvar o kateri se s strankama pogovarjam, kar pomeni, da se v procesu mediacije sprvaposvetimo osebnim stiskam ljudi, njihovim zgodbam, kaj jih boli in prizadene, ter namoči, ki jo ob tem čutijo. Šele, ko strankama izkažem zvrhano mero pozornosti preko poslušanja in razumevanja ter jima z varnim okoljem omogočim, da prisluhneta tudi ena drugi, se začnejo luščiti plasti. Vsaka plast predstavlja težavo, potrebo ali skrb. Da bi se vsaka stranka počutila slišano in razumljeno, jima moram kot mediatorka pomagati, da olupita vse plasti, da prideta do jedra bolečine in tistega, kar resnično potrebujeta. Prepletati se začneta ranljivost in moč. Odpirati se začne prostor, kjer se lahko posvetimo tudi partnerskemu odnosu.
Na mediacijo je prišel mlad par, Manca in Primož. V skupnem gospodinjstvu sta živela že kakšno leto.Povedala sta, da sta se do sedaj lepo razumela, imela sta veliko skupnih interesov, oba sta bila športnika in veliko sta potovala. Vse to ju je povezovalo, pred nekaj meseci pa je Primož odprl temo o otrocih in zdelo se jima je, da se od takrat samo še prepirata. Ko smo začeli s prvim srečanjem, sta mi oba na svoj način opisala, kako vidita to obdobje prepirov in drug drugega sta krivila za težave med njima.
»Če bi si ti želela otroke, tako kot večina žensk pri tridesetih, ne bi imela teh težav,« je bil oster Primož. »Če imaš ti dve sodelavki, ki imata pri tridesetih že tri otroke, to še ne pomeni, da smo vse ženske take,« mu ni ostala dolžna Manca. »Saj imajo tudi tvoje prijateljice že otroke in zdi se mi, da jih rada obiščeš,« je nadaljeval Primož. »Stokrat sem ti že povedala, da imam rada otroke, ampak mi je še prezgodaj!« je odrezala Manca. »Kdaj jih bova pa imela?« je hitel Primož. »Bo že prišel čas, meni se nikamor ne mudi. Zdajle bi lahko še kam šla, namesto, da se kregava.« »Ti bi šla rada na potovanje in to gre vse na račun otrok. Z vsakim letom je več možnosti, da se ne rodijo zdravi.« »Joj, ne me spet strašiti s temi boleznimi. Če bom pozitivno naravnana bo vse v redu, nočem zdajle na silo v to.« »Pa saj te ne silim! Ah, prav! Potem sva zaključila s to temo.« »To vedno rečeš, čez dva dnije pa enaka zgodba.«
Iz Primoža je bilo čutiti nemoč. »Vidim, da se počutite nemočni,«sem začela. »Ja, res ne vem, kaj naj še rečem in naredim. Vedno se konča tako, da jo jaz kaosilim v nekaj.« »Pa saj me siliš!« je bila prepričana Manca.»Primož, če prav razumem, si vi ta trenutek želite otrok, a se v pogovorih o tem počutite nemočni, ne veste kako naprej. Manca, vi si prav tako želite otrok, vendar bi ta trenutek rada še potovala. Ob pogovorih o otrocih čutite prisilo,« sem povzela.Oba sta prikimala in Primož je izrazil skrb: »Sploh ne vem, če si ti zares želiš otrok?« Manca je pohitela: »Seveda si jih želim, saj ti vedno to pravim.« »Ja, rečeš že, ampak potem se izmikaš, ne zdi se mi, da misliš resno. Bojim se, da s tabo nikoli ne bom mogel imeti otrok.« »Ampak, Primož, res si jih želim, vendar še nisem pripravljena.« »Oba pravita, da si želita otrok in to vama je skupno. Primož, vas skrbi, da se to na koncu ne bo uresničilo, Manca, vam se zdi še prezgodaj, niste pripravljena,«sem preverila.
»Saj tudi mene skrbi,« je na to rekla Manca. »Kaj vas skrbi? Čutim, da ste v stiski,«sem dodala, ko sem videla njeno zadrego. »S Primožem mi je bilo do sedaj res lepo, vse je teklo, zdaj ko govoriva o otrocih, je pa tako kot na bojnem polju. In potem, ko bodo otroci, bo tega še več.« »Zdi se vam, da se bosta ob otrocih še naprej prepirala?« »Ja, saj je vedno tako! Ko sepogovarjam s prijateljicami, vidim, da je partnerstvo čisto na stranskem tiru, meni pa to veliko pomeni,« je bila zaskrbljena Manca. »Bojite se, da se bosta zaradi otrok odtujila, vi pa bi želela ohraniti povezavo.« »Tudi jaz si tega želim,« je rekel Primož vidno ganjen.»Torej si oba želita otrok in oba si želita ohraniti vajino vez, vajin odnos?« Na moje vprašanje sta oba prikimala in čutiti je bilo olajšanje in zadovoljstvo.»In kaj vaju je do sedaj povezovalo? Kako sta gradila odnos? Kaj bi ohranilo vajin odnos tudi ob otrocih?«sem vprašala naprej.
Temu pogovoru smo namenili dve polni srečanji, na tretjem srečanju pa sta z mojo pomočjo naredila načrt. Povedala sta, kaj je tisto, kar bi resnično rada ohranila za naprej in na kakšen način bi to lahko dosegla tudi ob otroku, čemu se lahko odpovesta, na kakšen način bosta sodelovala, kako bosta izrazila svoje potrebe in želje. Zavedala sta se, da bo šele z rojstvom otrok pred njima realna slika, kaj se da in kaj ne, vendar jima je občutek, da si oba želita isto stvar, da vesta, da imata veliko možnosti, in odločitev, da bosta med sabo sodelovala, prineslo mir in zadovoljstvo.
Mediacija je bila resnično čarobna. Pokazala je, kako od skrbi zase, preiti do skrbi za odnos in odločitve za sodelovanje. Na točki, ko odnos postane bojno polje, imamo vedno vsaj dve možnosti in ena je ta, da si izberemo, da bomo začeli graditi zavestno in harmonično partnerstvo, kjer je prisotna pozornost, ranljivost, komunikacija in ljubezen.
Mateja Pirman, družinska mediatorka
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
