Vsak naš vdih in izdih, torej način, kako dihamo, ustvarja tudi način, kako živimo. Vpliva na naše odločitve, zdravje, razpoloženje, čustveno in duševno stanje.
Kadar se počutimo slabo – jezno, depresivno, prestrašeno – je dihanje plitvo in kratko, ko se počutimo dobro in umirjeno, je dihanje globlje in počasnejše.
Vendar pa ima večina ljudi dihanje še vedno za nekaj mehanskega, kot nezavedno delovanje, na katero nimamo vpliva. Zahodni materialistični pogled na življenje pojasnjuje, da dihanja ne moremo otipati, zato ga tudi ni treba resno jemati – je zgolj avtomatizirani mehanizem, ki človeku zagotavlja vnos kisika v telo in ga ohranja živega.
Na Vzhodu, kjer velja koncept neločljive medsebojne povezanosti telesa in uma, obstajajo številne tehnike dihanja – ujaji dih, kriya, misogi, apranayama, ognjeno ali kundalini dihanje ... Vsaka tehnika je specifična, deluje drugače. Vse tehnike dihanja bi lahko uvrstili v dve osnovni skupini: v prvo spadajo t. i. hiperventilacijske tehnike kratkega in pospešenega diha, njihov osnovni namen je čiščenje zadržanih energij ali energiziranje telesa, v drugo skupino se uvrščajo tehnike globokega in upočasnjenega dihanja, ki nas pomirja, sprošča, vodi v meditativna in kontemplativna stanja.
Stanislav Grof in holotropno dihanje
Konec minulega leta sem se na Otočcu udeležila delavnice holotropnega dihanja ali natančneje holotropnega dela z dihanjem (Holotropic Breathwork). Gre za tehniko dihanja, ki jo je na osnovi dolgoletnega raziskovanja utemeljil psihiater Stanislav Grof s soprogo Christino. Dr. Grof je en od največjih živih strokovnjakov za raziskovanje človeške zavesti, spremenjenih stanj zavesti in njihovih zdravilnih potencialov. Vse svoje profesionalno in osebno življenje je posvetil kliničnim psihiatričnim raziskovanjem spremenjenih stanj zavesti, iz česar je nastalo 30 tisoč kliničnih študij.
Ko je na začetku svoje kariere delal s psihotičnimi pacienti na Češkem, je iz švicarskega laboratorija Sandoz dobil vzorec LSD-ja, da bi z njim pomagal medicinskim sestram, da izkusijo stanje psihoze. Vzel ga je sam in doživel marsikaj. Na osnovi teh izkušenj je prepoznal določene vzorce delovanja človeške duševnosti in nadaljeval svoje raziskovanje v ZDA. Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prepovedali uporabo LSD-ja oz. psihedelikov, sta z ženo iskala drug pristop do spremenjenih stanjih zavesti, kar ju je vodilo k preučevanju različnih tradicionalnih in šamanskih kultur, ki so za zdravljenje skupnosti, ne le posameznika, uporabljale spremenjena stanja zavesti – od avstralskih Aboridžinov, južnih in severnoameriških Indijancev do krščanskih mistikov in muslimanskih sufijev.
Odkrila sta, da te kulture uporabljajo v zdravilne namene skupnosti ples, bobne, petje, glasbeni ritem in različne načine dihanja. Tako sta postala dihanje in posebej izbrana ritmična (psihointuitivna) glasba osnova njune metode holotropnega dihanja.
Gibanje k celovitosti in notranji radar
Holotropno dihanje je pravzaprav metoda raziskovanja samega sebe, iskanje svoje celovitosti. Človek, ki želi izvedeti več o sebi, lahko indirektno vstopi vase in onkraj ega najde svojo notranjo modrost, ki jo imamo vsi. Beseda holotropno prihaja iz grščine in označuje gibanje oz. premik k celovitosti.
Holotropno dihanje namreč odpira globoke notranje procese, ki vodijo k odprtosti in razširitvi zavesti. Med holotropno seanso vstopamo v tiste dimenzije realnosti, do katerih sicer v navadnem stanju zavesti nimamo dostopa. Prihajamo do drugačne percepcije samih sebe in sveta. V globokih holotropnih stanjih zavesti transcendiramo čas in prostor, v zavest prihajajo vsebine, ki so za posameznika v danem trenutku najpomembnejše. Osvobajajo se energetski ostanki čustvenih travm, osveščajo se dogodki iz preteklosti, ki so nas pogojevali, pridemo lahko v stik z globljimi sloji lastnega notranjega bitja ali transpersonalnimi arhetipskimi slikami iz kolektivnega nezavednega.
Obstajajo neskončne možnosti različnih holotropnih doživetij, vendar pa jih v grobem Grof deli v štiri glavne kategorije. V prvo skupino spadajo čutne izkušnje in različne fizične manifestacije, ki so lahko ekstremno močne, kot primer občutek glasbe v telesu ali doživljanje glasbe v barvah in različnih vzorcih, občutek napetosti, krčev oz. kopičenja energije v posameznih telesnih predelih, kar je lahko med procesom boleče, a ko te energije sprostimo, nastanejo prijetni občutki osvoboditve.
V drugo kategorijo holotropnih doživetij spadajo biografske izkušnje, pri katerih gre za podoživljanje negativnih ali pozitivnih dogodkov, ki so se zgodili od rojstva naprej, in omogočajo sproščanje različnih čustvenih travm, izražanje bolečine ali veselja, ki jih nismo znali izraziti v celoti.
Tretja skupina so perinatalne izkušnje, kamor spadajo izkušnje spočetja, podoživljanje nosečnosti oz. bivanja v maternici, samega procesa rojstva in izkušenj takoj po rojstvu. Prav rojstvo velja za eno od najbolj travmatičnih človekovih izkušenj, saj pomeni prvo grožnjo preživetja, ki jo doživimo, ko pridemo na svet. Izkušnja rojevanja vključuje soočenje s smrtjo in ponovnim rojstvom – umremo kot plod, ki biva v enosti z materjo, in se rodimo kot dojenček, ki diha kot ločen subjekt.
Grof je ugotovil, da so izkušnje, ki jih doživimo med procesom rojstva, prvi odtis (primarni vzorec), ki ga nezavedno ponavljamo skozi življenje. Če podoživimo svoj proces rojevanja, lahko prepoznamo oz. ozavestimo jedro tega osnovnega življenjskega vzorca. To podoživetje človeka osvobaja in mu omogoča možnost svobodne izbire, kar pomeni, da ne ponavljamo več starega vzorca, temveč smo sposobni delovati zavestno.
Četrta vrsta holotropnih izkušenj so transpersonalne izkušnje. Te nas vodijo prek osebnega ega, zunaj našega jaza, kot ga poznamo. Sem spadajo ekstatične izkušnje enotnosti z delom živega sveta, narave ali celotnega vesolja. Lahko na primer izkusimo, kaj pomeni biti drevo ali ptica, hindujec lahko doživi, kaj pomeni biti budist, lahko se pojavijo izventelesne izkušnje – opazovanje sebe, drugih in različnih vidikov vesolja. Lahko doživimo združitev z neživo materijo, naravnimi pojavi in procesi, prisotnost v oddaljenih krajih, časih in kulturah. Lahko postanemo eno z arhetipskimi figurami – bogovi, boginjami, svetniki, angeli, junaki itd. Lahko dobimo celo dostop do zelo globokega jogijskega spanca, v katerem se zdravljenje in transformacija pojavljata zunaj zavesti.
Tako človek sam s svojim notranjim radarjem zdravi vsebine svoje psihe, ki jih potem ozdravljenje vključuje v svojo osebnost, kar pomeni, da spremeni način, na katerega je živel svoj vsakdan.
Ena od najpomembnejših značilnosti holotropnega pristopa je, da osveščanje vsebin in dogodkov ne prihaja od zunaj, torej od terapevta, temveč je izključno vodeno s strani nečesa, kar Grof imenuje notranji radar, prihaja torej iz človekove notranjosti. Terapevt, ki vodi holotropno seanso, je tam samo zato, da olajša proces, nudi varno in spodbudno okolje in pomaga klientu, da spoznanja iz holotropnih stanj poveže s svojim vsakdanjim življenjem.
Čeprav bi bilo logično pričakovati, da duševnost vsakega človeka najbolje ve, kaj potrebuje, so v sodobni zahodni psihoterapijski praksi ustaljene verbalne metode, kjer terapevt poskuša zgolj uganiti, kaj se dogaja s klientom.
Na holotropni seansi
Prva faza holotropnega dela z dihanjem, ki se je začela v petek pozno popoldne, je bila namenjena pripravi. Bilo nas je kakšnih 30 udeležencev iz različnih evropskih držav, nekateri so bili že vešči 'dihalci' (breatherji), nekaj nas je bilo tu prvič. Posedli smo se v krog, ki je ponazarjal znamenje povezanosti med nami, kot bi družno sedeli ob ognju, in takoj ustvaril izjemno varno okolje. Dobili smo podrobna navodila in razlago o tem, kako bo potekalo naše delo v soboto in nedeljo. Pomembno je bilo, da sami pri sebi nismo ničesar načrtovali in ničesar pričakovali. Samo odpreti se je bilo treba, podobno kot se mora odpreti začetnik v zenu.
Če bi v soboto dopoldne vstopili v prostor, kjer je potekala delavnica, bi videli ljudi ležati na tleh na blazinah. Vsak 'dihalec' je imel ob sebi svojega varuha (sitterja), ki mu je med triurno seanso dihanja omogočal varen prostor in z vso ljubečo pozornostjo pazil nanj. Ko se začnejo procesi osvobajanja različnih blokad, lahko nekateri namreč postanejo zelo nemirni. Partnerstvo, ki se razvija med 'dihalcem' in varuhom, je izjemno pomembno in je lahko ena od najbolj transformativnih izkušenj skupne brezpogojne pozornosti in prisotnosti, čudovito darilo človeka sočloveku.
Terapevti in njihovi pomočniki so vsakemu posebej zaželeli srečo na potovanju. Po kratkem vodenem uvodu v sproščeno stanje se je začela glasba. Po pravilih holotropnega dihanja je bilo treba dihati le malce hitreje in globlje, kot dihamo sicer. Izkušnje, ki smo jih doživljali, so bile pri vsakem od nas različne, nekateri so doživljali svoja pretekla življenja, različne travme, bilo je veliko jeze, joka in tudi smeha. Izšolani terapevti in asistenti (facilitatorji) so nam ves čas holotropne seanse nudili ljubečo podporo in ostajali ob nas toliko časa, kot je bilo treba. Na popoldanski seansi smo 'dihalci' in varuhi zamenjali vloge.
Vsak od nas je po končanem dihalnem procesu narisal mandalo, tako smo izrazili svojo izkušnjo in začeli proces vključevanja predelane vsebine v vsakdanji svet. Sama sem doživela čudovito izkušnjo transpersonalne narave, ki še danes močno odzvanja v meni, bila sem na potovanju skozi sedem ravni univerzuma. Pozno zvečer smo plesali z namenom, da se prizemljimo. V nedeljo smo si v krogu podelili svoje izkušnje, predebatirali, kako jih vključiti v vsakdanje življenje, in se po kosilu poslovili.
Kadar zdravimo sebe, hkrati zdravimo skupno, kolektivno dušo sveta. Zato se je pomembno zavedati, da potovanje k svoji celovitosti ni pomembno samo za nas osebno, temveč tudi za svet, ki nas obkroža.
Vesna Fister
Holotropno dihanje – izkustvena delavnica
- od 15. do 17. marca 2013 v hotelu Šport na Otočcu ob Krki (rok prijev do 10. marca)
6-dnevni intenziv holotropnega dihanja
- od 23. do 28. junija 2013
Več informacij na www.summesensus.com/holotropskodisanje/