Revolucija počasnosti

Carl Honore, avtor svetovne knjižne uspešnice In Praise of Slowness (Hvalnica počasnosti op. p.) je že tako prepričan: "Danes nas večina živi v fast forwardu in za to plačujemo visoko ceno. Trpijo naše delo, naše zdravje, pa tudi medčloveški odnosi. Vsi smo preveč spodbujani in prenatrpani z obveznostmi ter se borimo za nekaj minut sprostitve, za priložnost, da bi v stvareh resnično uživali, da bi preživeli čas s prijatelji in z družino. Imamo potrebo po drastični spremembi pa tudi pogum, da to spremembo izpeljemo. Radi bi upočasnili in to nam bo uspelo, vendar moramo biti stvarni: osvoboditi se hitrosti, naglice in nervoze, pa tudi dolgoletnega suženjstva času ni nekaj preprostega."

Civilizacija hitrosti in hitenja

Čeprav je svet že zadnjih sto petdeset let v nenehnem hitenju, se danes počasi začenjamo zavedati, da nam je takšen življenjski slog prinesel več škode kot koristi.

Jemo prehitro, zraven pa gledamo še televizijo, prebiramo časopis ali, kar je še slabše, pogodbe in e-pošto. Ko smo v kinu, v mislih premlevamo vse obveznosti, ki nas čakajo prihodnji dan, med branjem knjige v naslanjaču z enim očesom spremljamo nadaljevanko, z eno roko pa si zapisujemo, kaj vse moramo postoriti ... raztrgani smo na vse strani. V resnici nismo osredotočeni na nobeno stvar.

Filozofija počasnosti je odgovor na našo potrebo po zaustavitvi. Zavestna odločitev, da bomo delali, kolikor dobro zmoremo, in ne kolikor hitro se bo dalo.

Počasno življenje je uravnoteženo delo, ki nam pusti dovolj časa in prostora, da zgradimo trdne odnose z ljudmi, ki nas obkrožajo, s kulturo, z mesti. Življenjskega pomena je, da se ustavimo, da bi lahko končno opazili vse tisto, kar nam hiteče življenja jemlje.

Počasi še ne pomeni vedno počasi

Zagotovo veste, o čem govorimo. Že dlje časa se vam zdi, da nimate časa za nič, da vaše življenje uhaja nadzoru, da dnevi prehitro bežijo, vam pa ne uspe narediti nič konkretnega. Delovni dan je, predvsem v zahodnih državah sveta, pogosto daljši od osmih ur. Čas izgubljamo tudi med vožnjo v službo in domov.

Začne se dogajati, da delovni čas upravlja s preostankom našega časa in delo postane usmerjevalec našega obstoja, ki omejuje čas za zabavo in za počitek, ki je pogosto omejen na golo porabo.

Vsi skupaj smo del vsakdanje norišnice, v kateri hitimo v službo, se borimo z zamujanjem in s prometnimi zamaški, drvimo z enega konca na drugega, otroke prevažamo iz šole na plavanje, s plavanja v jezikovno šolo, medtem pa nas čakajo neplačani računi, vrste na bankah in poštah, avtomobili, ki morajo na tehnični pregled, in nakupovanje hrane za ves teden. Vse to nam jemlje tako čas kot živce. Dodajmo k temu še kuhanje, daljši delovni čas, morda dodatno delo, da bi si z njim popravili nizko plačo.

Konci tedna se, kot edini pobeg od vsakdana, spreminjajo v t. i. vikend bluz. Ko nastopi vikend, namreč ugotovimo, da tudi takrat trpimo za istimi simptomi kot med tednom: za pomanjkanjem časa, kaosom, nervozo in stresom.

Raziskave, ki so jih naredili v Evropi, so pokazale, da je tisto, česar ljudem največ primanjkuje, čas, tako da želja po počasnejšem življenju ni nič drugega kot radikalna kritika produktivne oblike življenja, kakršna nam je vsiljena kot prevladujoča, kot edina prava.

Čas, ki zgori v trenutku, kolikor hitro je to sploh mogoče, čas, ki je predvsem nekaj potrošnega, nekaj, kar se pretvarja v denar, nekaj, kar je mogoče izkoristiti, danes temelji na dobičku.

Naš čas je postal potrošna roba. A če pomislimo, da naše življenje ni nič drugega kot določena količina časa, število minut, ur, tednov in let, ki so nam dani, da jih preživimo na tem planetu, mar ni že prišel trenutek, ki si ga lahko utrgamo zase, trenutek, ki ga vsaj malo preživimo tako, kot si želimo, da v njem uživamo brez končne koristi, da ga preprosto preživljamo?

Počasnejše življenje ali downshifting, kot temu pravi Jorrgen Larsson, je namerna sprememba življenjskega sloga, ki je v nasprotju z rekom 'čas je denar.' Ne gre za odo lenobi, temveč za kritični odnos do življenja kot tekočega traku za tek.

Temu bi lahko rekli tudi želja po preprostosti: delati manj, služiti manj. Vendar tudi zapravljati manj oziroma živeti z manj stvarmi in sredstvi, a z več časa, ki ga lahko posvečamo sebi in drugim. Izbrati, da bomo srečni zdaj, ne pozneje.

Ni pomembno, ali to v dobi globalizacije in hitre tehnologije zveni staromodno, ker ne gre za nekaj nasprotnega napredku, temveč za poskus, da dosežke moderne dobe izkoristimo za vnos kakovosti v naša življenja. Že v tem trenutku.