Ignoriranje je čustveno nasilje, ki je zelo prisotno v slovenskih družinah

Ignoriranje ali kuhanje mule je čustveno nasilje, piše Melita Kuhar. 

Ignoriranje je čustveno nasilje, ki je zelo prisotno v slovenskih družinah (foto: profimedia) profimedia
18. 11. 2020

Ljudje smo socialna bitja. Kot taka imamo prirojeno potrebo, da se družimo in komuniciramo z drugimi ljudmi, izmenjujemo mnenja, potrebe in želje. Upravičeni smo do tega, da smo slišani in upoštevani. To je tako rekoč primarna človekova potreba. 

Socialno razvite opice živijo v tropih, ki jih tvori nekaj ducat članov. V tropu velja hierarhija in točno se ve, kdo je alfa samec in katere so njegove samice, kdo za koga skrbi in na kakšen način res še vse druge oblike primitivnega socialnega delovanja. Največja možna kazen, ki lahko doleti posameznega člana tropa, je izgon oziroma popolno ignoriranje njegovega obstoja. Takšna kazen ga doleti zato, ker se ni pokoril zahtevam in pravilom, ki veljajo znotraj skupine. Tako preziran posameznik zelo trpi in je v divjini obsojen na pogin.

Kaj pa se dogaja z nami, ljudmi, ko smo s strani svojega partnerja kaznovani z dolgotrajnim molkom iz trme in užaljenosti? Temu po domače rečemo tudi kuhanje mule. Takšno vedenje je izredno pasivno agresivno do tistega, proti kateremu je naperjeno. S kuhanjem mule oz. ignoriranjem želi ena stran kaznovati drugo tam, kjer najbolj boli, to je na področju odnosov in komunikacije. Brez komuniciranja, torej brez izmenjave informacij, je človek obsojen na propad.

Sprašujem se, zakaj v mnogih partnerskih odnosih en partner uporablja takšno vrsto discipliniranja in kaznovanja drugega partnerja? No, seveda se podobno ignoriranje dogaja tudi med starši in otroki.

Menim, da je ignoriranje ter kaznovanje s kuhanjem mule zelo neprimeren "disciplinski ukrep", saj s tem uničujemo ljubezen, zaupanje in medsebojno spoštovanje.

Z ignoriranjem ne dosežemo ničesar pozitivnega in s takšnim maščevanjem zgolj pospešimo degradacijo odnosa. Kuhanje mule je zelo pogost način discipliniranja partnerja v slovenskih družinah. In kar je najhujše, je dejstvo, da se takšen nezdravi vzorec žal prenaša iz ene generacije v drugo!

Vedno trdim, da se je treba pogovarjati, si gledati v oči in eden drugemu svoje želje, potrebe in ideje sporočati na primeren, spoštljiv in argumentiran način. Nesoglasja lahko rešujemo zgolj s primerno in zdravo komunikacijo. Pika. 

In če tako zdravo ravnamo, s tem dajemo zgled tudi mlajšim generacijam. Tako pretrgamo nezdrav medgeneracijski vzorec, ki je zelo bolel naše babice in dedke, naše straše in sedaj nas. Se zelo splača!

Melita Kuhar v knjigi Na kavču v svetovalnici, Iskreno o partnerstvu (založba Primus)