Intervju s prof. dr. Pajntarjem: Iti naprej je velika gonilna sila

31. 1. 2013
Deli
Intervju s prof. dr. Pajntarjem: Iti naprej je velika gonilna sila

Prof. dr. Marjan Pajntar, starosta slovenskega porodničarstva, je preprosto človek, ki ne navdihuje le s svojo strokovno zavzetostjo, temveč z nalezljivo radoživostjo, iskrivim humorjem in igrivostjo.

Ne mara razvajenosti, netočnosti in belih rož, ki pa jih obožuje njegova žena. Poleg obsežne uspešne znanstvene in zdravniške kariere mu je v življenju iz lastnega raziskovalnega veselja uspelo prodreti v potankosti gojenja rož, ptičev, rib in ovac. Pred dobrim mesecem je dopolnil 80 let, med rojstnodnevnimi darili pa se je znašla tudi čelada za jahanje.

Daljnega leta 1962 je profesor dr. Marjan Pajnter v jeseniški porodnišnici izvedel prvi porod pod hipnozo in s to metodo sam močno zaznamoval slovensko porodničarstvo in tudi številne slovenske ženske, ki so rodile pod hipnozo.

Ko se je kot mladi zdravnik, z dodatno diplomo iz psihologije, specializiral za porodništvo in ginekologijo, ga je bolečina pri ženskah noro zanimala. Pravi, da to njegovo zanimanje izvira iz najstniških let, ko je bil pri štirinajstih letih priča bolečini mame, ki je rojevala doma, in ga poklicala k sebi, medtem ko je oče šel po babico. Ta dogodek se mu je močno zapisal v možgane in ga zaznamoval tako rekoč za vse življenje.

Spominja se, kako je bila še pred več kot petdesetimi leti ženskam ob porodu na voljo le sem in tja kakšna injekcija proti bolečinam, z izgovorom, da to škoduje otroku. Čeprav je bilo to že po vojni, je bila tudi med zdravniki še vedno močno prisotna misel­nost ... 'in rodila boš v bolečinah'. Marsikateri takratni zdravnik je deloval v smislu boš pa že malo potrpela, da boš rodila otroka. Sam je bil usmerjen v drugačen cilj – pomagati ženskam, da bi pri porodu čim manj trpele.

slikaNa knjigo o hipnozi je naletel v medicinski knjižnici, kamor je veliko hodil brat, študirat in raziskovat. V njem je vzbudila zanimanje, videl je medicinsko terapevtsko sredstvo izjemnih razsežnosti, način, kako se da zmanjšati bolečino tudi pri porodu. "Hipnozo sem začel študirati v jeseniški bolnišnici, prebral sem tri strani v knjigi, potem pa takoj preizkusil v praksi na kakšni medicinski sestri z oddelka. Potem sem iskal žensko, ki bi bila pripravljena roditi pod hipnozo, in to se je zgodilo prav z mojo sestrično. Decembra leta 1962 je prišla rodit iz Nove gorice na Jesenice. Rodila je v hipnozi in nama je kar uspelo."

Danes ga neizmerno veseli, da je pred toliko leti izbral pravo metodo. Zdaj je namreč znano, da lahko senzorične podatke o bolečini, ki potujejo po hrbtenjači, zaustaviš oziroma prehitiš s pozitivnimi predstavami. "Veliko je tehnik za zmanjševanje bolečine, vendar so pri znanstvenih raziskavah z merjenjem pretoka krvi v možganih in z merjenjem možganskih tokov ugotovili, da bolečino najbolj zmanjša, če greš nazaj v življenju, v kakšne lepe dogodke. Jaz sem vse porodnice v hipnozi pošiljal na morje, tam so se lepo počutile in dražljaj o tem lepem počutju je prišel do možganov hitreje kot bolečina. Peljal sem jih na morje, na plažo, v vodo ... pa potem ugotovil, da kakšen odstotek od njih tudi ne zna plavati. (smeh) Potem jih nisem več pošiljal plavat tja v tri dni."

Pod hipnozo je v začetku sedmdesetih let z njegovo pomočjo in pomočjo njegovih kolegov v kranjski porodnišnici rodilo kar 20 odstokov vseh porodnic. To je bil tudi čas, ko je v Kranju začel uvajati prijazno porodnišnico, z več intimnosti, z boksi, s posteljami v lesu namesto strogo belih, z zelenimi oblačili medicinskega osebja, prizadeval si je tudi, da je babica čim dlje ostala pri porodnici. To je bil čas, ko je veljalo kranjsko porodničarstvo za najboljše v Jugoslaviji.

"Vse tisto, kar si v življenju naredil, lahko ostane," pravi starosta slovenskega porodničarstva. "Vse, kar si naredil v dobro človeštva, ostane zapisano za krajši ali daljši čas. To, kar narediš ljudem dobrega, ostane odtisnjeno v njih. Če si naredil kaj velikega, ostane za tabo še dolgo časa. Človek po smrti obstaja naprej s svojimi mislimi, dejanji, s svojim vzorom."

Bolečina je potrebna, a ne v najhujši obliki

Kakšen odnos do bolečine ima človek, ki se je velik del svojega življenja posvetil njenemu raziskovanju? Je bolečina res nujna v življenju posameznika, da zraste in se razvija? "Vsako stvar moraš občutiti, tudi bolečino, a ni treba, da v najhujši obliki. V življenju te mora stresti in opeči, da do neke mere okusiš bolečino, ker se samo tako učiš. Če bi človek živel povsem brez bolečine, pri prvi hudi bolečini sploh ne bi preživel, verjetno bi naredil samomor. Po drugi strani pa se mi zdi neznosno trpljenje zaradi bolečine, na primer pri rakastih bolnikih, nesmiselno. Porod je v sredini – za porodno bolečino veš, da bo minila, da te, če bo porod normalen, ne bo nič prizadela. Porodna bolečina ženski celo lahko pomaga k večji odpornosti in predvsem zavestnosti, da je rodila, da je dala življenje."

Sprejemanje ‒ ključ stabilnosti

Vse več je med nami ljudi, ki trpijo duševno. Kaj pa duševna bolečina? "Zagotovo je v današnjem času veliko več duševnega trpljenja kot včasih," se strinja dr. Pajnter. "Duševno trpljenje je vedno odvisno od dveh stvari: od stresa, ki ti ga povzroča okolje, in od tega, kakšen si. Duševno trpljenje te včasih lahko naredi boljšega, kadar ga zmoreš sam premagati. Do neke mere lahko človek to trpljenje sam premaguje, vendar poznam veliko primerov, pri katerih so stvari šle predaleč, in je duševno trpljenje postalo pretežko. Tak človek si ne more pomagati sam, potrebuje pomoč. Človek lažje prenaša življenje, če je močan in trden. Najpomembnejše pri tem je, da vse tisto v okolju, kar ni v redu do tebe, vsak dan spreminjaš mirno, to pomeni brez jeze, brez razburjenja in histeriziranja, kaj bi po tvojem mnenju morali narediti in spremeniti drugi. To pomeni, da si močan. Po drugi strani pa je trden človek tisti, ki sprejme stvari, ki se ne dajo spremeniti, in se zaradi njih ne razburja.' .... In spet ne gre brez primerov iz njegove terapevtske prakse. 

"Na primer: mož ima raka, žena zaradi tega noro trpi, ker bo mogoče tudi umrl. In potem ubogi mož, ki ima raka in bo umrl, pripelje ženo na terapijo, ker ona tako trpi. To njeno trpljenje je nesmiselno, ker si ne da dopovedati, da moraš stvari, na katere nimaš vpliva, mirno sprejeti. Včasih smo rekli vdati se v usodo in se zavedati, da če boš v takšni situaciji histeriziral, če boš živčen  itd., boš samo poslabšal stvari. Kaj mislite, kakšen je lahko rezultat primera, ki sem vam ga opisal? Moški bo umrl še prej, ker mu je pri vsem skupaj še težje.

slikaPodoben je primer moškega, ki so mu zdravniki povedali, da ima pred sabo še tri mesece življenja. To je sprejel, počutil se je v redu, na vrtu je imel drevo, ki je cvetelo in ki ga je vsak dan gledal in pri tem obujal lepe spomine, vendar ga je pri tem vsakih deset minut zmotila njegova žena s svojimi nesmiselnimi izjavami in mu kvarila mir. Žena, ki ni sprejela, da bo mož umrl, ni uničevala le sebe, temveč tudi njega, ki bi sicer lepo umrl. V tem primeru bi potrebovala terapevtsko pomoč žena. Na koncu namreč, ko ti ostane samo še nekaj časa,  je izjemno pomembna kakovost življenja. Ni vseeno, ali živiš štiri mesece z velikimi duševnimi in telesnimi bolečinami ali živiš tri mesece, pa si kolikor tolikor dobro.

Neločljiva povezanost telesa in duševnosti

"Že od nekdaj sem vedel, da sta duševnost in telo povezana, da so bolezni psihosomatske in da duševnost vpliva na telo, na njegovo delovanje in bolečino. To je zdaj že veliko bolj poznano, a kljub vsemu še ne dovolj. Ko sem začenjal s hipnozo in iz nje delal doktorat, je bilo to pregrešno mišljenje. Veljala je samo materija, ki naj bi vplivala na Duševnost. Ko sem oddajal doktorat, v katerem sem na sto primerih naredil psihosomatsko raziskavo o tem, kako (ali sploh) duševni dejavniki vplivajo na komplikacije pri nosečnosti in ob porodu, sem na zagovor čakal celih pet let.

Danes na primer vemo, da obstajajo psihološki dejavniki za na primer prezgodnji porod pri ženskah z anksiotično-nevrotičnimi osebnostnimi črtami – raziskave so potrdile, da se hočejo ženske, ki prekmalu rodijo, psihološko čim prej znebiti otroka (kaj me tiščiš, čim prej pojdi ven). Pri ženskah pa, ki se bojijo za otroka in ga psihološko želijo pred svetom obavarovati čim dlje, prihaja do poznejšega začetka poroda, kar je za otroka prav tako lahko zelo nevarno.

Neverjetno težko je bilo takrat prodreti s tem, da duševnost vpliva na telo, kar je danes povsem jasno in sprejeto."

Čeprav je uradna medicina na splošno še vedno bolj na strani somatike? "Strinjam se, da so zdravniki še vedno nagnjeni bolj k somatiki in da žensko še vedno v preveliki meri obravnavajo zgolj kot hodečo maternico, kot mi je v mladosti zatrjeval nek ginekolog. Ženska ni le telo, temveč na vse pojave vpliva tudi duševnost. Mladi zdravniki in specializanti bi zato pri študiju morali dobiti več psihološkega znanja, da je ženska psihosomatsko bitje. To, kako psiha vpliva na telo, se še vedno premalo upošteva. Psiha vpliva na imunski sistem. Cel kup je psihosomatskih bolezni, ki imajo svoje kronične oblike v rani na želodcu, v kroničnem vnetju črevesja, nevrodermatitisu, astmi in alergičnih boleznih. Na tem področju se da veliko narediti s hipnozo. Na primer seneni nahod lahko s hipnozo pozdravite v treh seansah.

Vse o rožah, ptičih, ribah, ovcah in še čem

Delavnost in odnos do dela mu je predal oče. "Če boš vztrajen in priden, boš nekaj dosegel. Potem bo. Potrebna je potrpežljivost. Če delaš, se obrestuje." Da delaš, ne le mehansko, temveč da kreativno ustvarjaš, da zraven razmišljaš in študiraš, je za Pajota, kot ga kličejo številni prijatelji, največja vrednota. Zato tudi sam pri svojem psihoterapevtskem delu usmerja ljudi, da so aktivni in delavni. Iskreno sovraži netočnost. V življenju je vodil veliko sestankov in nikoli ni razumel, zakaj je treba vedno nekoga čakati. Zamujanje zanj preprosto pomeni, da človek ne spoštuje drugega.

Denar ga pri delu in v življenju nasploh ni nikoli motiviral. Na prvem mestu so mu bili vedno rezultati strokovnega dela. "Nikoli nisem delal za denar, temveč za to, da napredujem, da grem naprej. To, da greš naprej, je velika gonilna sila. Da te nekaj zanima, da tisto stvar potem vpelješ, jo spoznaš v njenih podrobnostih."

Tako se je sam, iz lastnega raziskovalnega užitka, spustil v podrobnosti gojenja sobnih rož, ptičev in ovac. Svoj čas je premogel največjo zbirko sobnih rastlin v Sloveniji, o katerih je seveda prebral vso literaturo, ki je takrat obstajala. Imel je 350 ptičev – kanarčkov, papagajev, s katerimi je celo tekmoval, in 25 eksotov, ki jim je redno vrtel glasbo. Ve vse o ovcah in jagenjčkih. Zanimale so ga tudi ribe in akvaristika. Na morju se prelevi v strastnega ribiča na parangal. "Opet ide ludi doktor bacat tamo, gde ništa nema," se potem domačini šalijo na njegov račun. V svoji ribiški karieri je nekoč ujel 3,65 kg težkega jastoga, ki ga je bilo toliko za pojesti, da je dobil beljakovinski udar. "Vidite, kaj vse ti ostane od mladosti. To mi je naredila revščina med vojno in po njej. Oče je vedno zahteval, da smo ostali pri mizi, dokler nismo pomazali krožnikov, nič ni smelo ostati, in to imam še zdaj, ta vzorec – da se ne sme nič vreči stran." Poleg vsega tega pa ga je vedno zanimala tudi umetnost, predvsem slikanje. Rad ima mnoštvo barv. Sam slika skoraj izključno rože in čeprav pravi, da ne zna risati, temveč preprosto prime čopič in 'mala', lahko v vsaki naslikani roži prepoznate delček kakšne resnične rože.

slikaŠele ob osemdesetem rojstnem dnevu je uvidel, od kod izvirata njegova ljubezen in neustrašnost do konjev. Ko je v albumu z osebnimi fotografijami, ki so mu ga za rojstni dan podarile hčere, zagledal svojo fotografijo, na kateri kot triletni deček sedi na konjičku, ki ga je dobil za darilo od tete, se je spomnil občutka, kako se je na njem gugal ure in ure. Pri šestih letih je pri bližnjem kmetu jahal konje brez sedla, nikoli se jih ni bal. In potem je spet pri 45. brez napora jahal na konju več kot uro. Pri osemdesetih je nad konji in jahanjem še vedno otroško navdušen.

Kako je lepo, ko je ljubezen prava!

Kako pomembna je ljubezen?  "Ooooo to je pa zelo pomem­bno. Samo če je prava. A kaj, ko si mlad, ne veš, kaj je to prava ljubezen. Sam se je poročil dvakrat, drugič pri 56. letih. Šele na svoji 70-letnici je lahko povedal, kaj to pomeni, če te ima nekdo resnično rad. Sploh ne veš, kako je lepo, ko je ljubezen prava! Zdaj, ko pri osemdesetih gledam nazaj, lahko rečem, da je ljubezen v mladosti bolj ali manj spolni nagon."

O ljubezni je veliko predaval. In spet in spet poudarja, da je treba ločiti med zaljubljenostjo in ljubeznijo. "Oboje sta čustvi. Zaljubljenost je sicer lahko intenzivnejša od ljubezni, vendar je kot sod smodnika, ki poči, ostane pa nič. Ta vrsta ljubezni dostikrat zelo hitro izgine, narava zaljubljenosti je, da izpuhti, lahko pa tudi počasi preide v ljubezen. Ljubezen se ne gradi v smislu 'brez tebe ne morem živeti'. Ljubezen se gradi počasi. Zelo pomembno je, da imata partnerja čim več sorodnih točk. Ni čudno, da se toliko ljubezni ustvarja v službah – ljudje so na istem nivoju, zanimajo jih iste stvari. Včasih je veljalo, da se privlačijo nasprotja, da moraš imeti ženo oz. moža, ki je povsem drugačen, potem se bosta ujemala. Nič nimam proti kulturno mešanim zakonom, vem pa, da je to v resnici noro težko. Ker vsak vleče naprej svoje vzorce, v odnosu pa je potrebnega ogromno prilagajanja in dajanja.

Ne gre za dajanje, ko imaš nečesa preveč, temveč za dajanje tistega, kar ima tvoj partner rad, četudi ti ne maraš. To je tisto dajanje, ko greš z ženo v kino gledat limonado, pa ji tega nikoli ne očitaš. Preprosto greš z njo, ker ima ona to rada, ne zato, da ne bo ves večer kuhala mule.

90 odstotkov moških, ki so prišli k meni na terapijo in sem jih vprašal, kdaj so svoji ženi nazadnje kupili rože, je povedalo, da pred leti za rojstni dan. In kaj so kupili? Velik šopek vrtnic, ker so drage, in so se z njimi poskušali oddolžiti. Takšni moški se sploh ne poglobijo v to, da ima njihova žena morda raje marjetice.

Moja žena ima rada bele rože, jaz pa belih rož ne maram preveč, zato sem in tja kupim kakšno barvasto. Meni na ljubo to barvasto rožo sprejme. To ni kompromis, to je dajanje. Meni bela ni všeč, vendar ji pustim, da ima v stanovanju bele rože. Ne gre za kompromis. Dam, darujem ji nekaj, kar ima ona rada, potem pa se počasi privajam na bele rože in nekatere že kar cenim." Letos je dobil za 80. obletnico kar veliko daril in vsa so bolj ali manj takšna, ki jih ima rad.

Pomembno je, kako se rojevajo otroci

Rojstvo človeškega bitja in tudi rojstvo živali je za profesorja Pajnterja zelo lep dogodek. "Rojstvo kot tako je nekaj božanskega. Če tako pomisliš, praktično iz nič, iz ene semenčice in jajčeca se razvije in rodi krasen otrok. Moja naloga kot naloga zdravnika pa je tukaj še, da za otrokov nemoten razvoj skrbim skozi nosečnost in da je porod čim lažji, da mu pomagam, da čim lažje pride na svet, brez dodatnih travm. Za dobrega porodničarja je značilno, da točno ve, kdaj pri otrokovem rojevanju uporabiti vakuum. Vakuum lahko uporabiš takrat, ko je otrok še dovolj pri močeh, da mu to ne škoduje. Če čakaš predolgo, da so možgani že brez kisika, da so žile v glavi lomljive, seveda lahko z vakuumom narediš škodo. Danes se porodničarji, ki vedno bolj postajajo obrtniki, temu izmikajo in raje naredijo carski rez. Porodništvo je velika umetnost, pomembno je, kako se rojevajo otroci. Prav tako zdaj po svetu obstaja neka fama, da če narediš carski rez, se otroku ne more zgoditi nič hudega oz. potem zdravnik ne more biti kriv, če je z otrokom kaj narobe. Seveda tudi to ni res, tudi s carskim rezom lahko poškoduješ otroka.

Kot porodničar pa lahko rojstvo doživljaš tudi tako, kot bi na stroju 'odštancal' en kos, pa si srečen, ko prileti ven brez napake."

slikaDo boga nima posebnega odnosa, personificirana oblika boga mu sploh ni blizu. Čeprav priznava, da v kozmosu zagotovo obstajajo neka pravila. "V svetu, kjer vse poteka v odvisnosti od nebesnih teles, nad vsem tem zagotovo deluje nek pojav, ki mu lahko rečeš bog." Zanj je pomembneje, da ima človek zaupanje, da mu lahko določena terapija, na primer hipnoza, izboljša samozavest, samozaupanje; da pravilno premaguje težave v življenju; da zaupa v svoje sile, da je močan. Seveda pa včasih vsak od nas potrebuje pomoč.

Avtor slik je prof. dr. Marjan Pajntar

Vesna Fister

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez