Intervju z okultistom: Magija je sveta znanost

Večino ljudi zaradi napačnega razumevanja okultizma in magije že ob samem izrazu zagrabi strah. V resnici pa je magija sveta znanost – vsota vseh znanj, saj uči, kako spoznavati in uporabiti najvišje zakonitosti v dobro življenja.

19. 10. 2015

Glede na univerzalno polarnost zakonov dobrega in zla, svetlobe in teme, aktivnega in pasivnega pa lahko – tako kot vsako znanje – tudi magija služi tako v dobre kot negativne namene.

O okultnem smo se pogovarjali z znanim slovenskim parapsihologom in okultistom 14. stopnje Janezom Leom Presnigom.

Malo je takih, ki imate dostop do okultnega znanja. Ste v Sloveniji edini šolani okultist?

Ja, dostop do okultnega znanja ni dan vsakomur. V Sloveniji je bila na tem področju šolana še pokojna astrologinja Meta Malus, ki je bila okultistka 6. stopnje.

Kako poteka študij okultista?

Za študij okultizma se ne moreš odločiti sam, temveč potrebuješ priporočilo okultista, ki ima opravljeno najmanj 5. stopnjo, ali treh, ki so na katerikoli stopnjo nižje od te. Tisti, ki te predlaga, je odgovoren zate, tudi finančno. Prve tri stopnje zaobjemajo zgolj teorijo, brez prakse, kajti šele po 3. stopnji si sposoben razumeti, pa še to ne v celoti, kako podajati določene prošnje ali izvajati magijske rituale. Potem začneš s prakso, ki je podobna vsaki vajeniški dobi – najprej se začne z majhnimi stvarmi. O prehodu na višjo stopnjo ne moreš odločati sam, vse do 14. stopnje, potem pa si svoboden in je tvoja odločitev, ali nadaljuješ ali ne. Izstopiti ne moreš.

Kako poteka iniciacija?

Vsaka šola oz. loža ima svoje zahteve. Iniciirajo te trije posvečeni Mojstri, takrat ko ocenijo, da si za to pripravljen. Iniciacija poteka vedno v nočnem času – med 23. in 5. uro zjutraj, ker je takrat moč planetov, ki vladajo temu področju, največja. Iniciacije si deležen le enkrat in je najtežja stvar na celotni poti.

Kako se je vam zgodil okultizem?

Najprej moram poudariti, da naključij ni. Ko sem bil leta 1973 kot vojaški častnik neuvrščene Jugoslavije poslan na misijo v Angolo, sem med opravljanjem patrulje naletel na tamkajšnjega vrača – šamana, ki mi je napovedal prihodnost, med drugim tudi to, da se bom kmalu začel ukvarjati z okultnimi vedami. Bil sem šokiran in spet bi bil, če bi se mi to ponovilo. Vrač je z votlim bambusom razpihoval rdečo zemljo pred mano in risal nekakšne simbole in figure. Kolega, ki je bil z mano in je razumel jezik domačinov, mi je povedal, da je vrač v zemljo zarisal moje življenje. Žal nisem imel s sabo ničesar, da bi si lahko to zapisal, sem si pa na srečo veliko zapomnil. Skoraj vse iz te napovedi se mi je pozneje tudi uresničilo. Čez tri leta sem se v času dopusta vrnil v Angolo, da bi ponovno našel tega vrača, a žal neuspešno. Pokrajina je bila požgana, vasi uničene zaradi medfrakcijskih bojev. Določena področja so bila dobesedno izbrisana, nisem mogel verjeti, da so bila afriška plemena sposobna kaj takega. Luande, ki je bila pred tremi leti lepo mesto, zaradi opustošenja sploh nisem prepoznal.

Govorice o mojem srečanju z vračem so se hitro razširile med domačini, ki so povedali, da se še nikoli ni zgodilo, da bi vrač spregovoril s kakšnim tujcem. Ta novica je prišla potem na uho mojim nadrejenim tudi v Beogradu, kjer sem služboval, in tako sem potem kot vojaški oficir vstopil v svet okultizma.

Po ukazu torej?

Bil sem izbran, jasno je bilo, da so me preverjali – to so bili takrat drugačni časi. Preverili so moj intelekt in psihofizične sposobnosti in me nato skupaj s petnajstimi kolegi poslali na tečaj samodiscipline k dervišem v Prizren. Tam smo preživeli štiri mesece.

Kako je potekal derviški tečaj askeze?

To je bil osnovni in nadaljevalni tečaj askeze, spoznal pa sem tudi osnove starodavnih ritualov, ki izvirajo še iz Arabije. Urili smo se v umetnosti premagovanja bolečine – teoretično in praktično. Marsikaj je bilo treba preizkusiti in prestati. Na primer puljenje nohtov pri polni zavesti, pri čemer nisi smel niti trzniti, in še marsikaj, o čemer za zdaj še ne bi govoril, ker tega ljudje ne bi razumeli. Od šestnajstih smo ta tečaj opravili le štirje.

Vse to je potekalo skrito?

To je potekalo v sklopu beograjskega vojnega parapsihološkega oddelka, za katerega takrat sploh še nisem vedel, da obstaja.

Imeli pa so ga Rusi?

Rusi so bil na tem področju od nekdaj izredno močni. Dolgo časa je imela samo ruska vojska tim parapsihologov. Jugoslavija je s tem začela kot četrta na svetu in zelo hitro postala močna takoj za Rusi. Rusi so nam predali svoja znanja.

Kdo je ustanovil parapsihološki inštitut v Beogradu?

Parapsihološki inštitut v Beogradu je ustanovil Tito, takoj po sporu s Stalinom marca 1948. Kot je pozneje povedal Tito v eni od javnih izjav, se je zahvaljujoč delovanju inštituta štirinajstkrat izognil atentatu.

Tito ni bil navaden ključavničar, ne?

Kje pa!

Bil je poslednji Habsburžan?

Da, bil je nezakonski sin Franca Jožefa. Zelo strogo je bil vzgojen, do 14. leta je živel v samostanu. Na dvoru se je naučil vseh nobles, ki jih je premogel. Tito je bil velik um. V okultizmu je dosegel najvišjo – 33. stopnjo. V svetu se je o njem marsikaj vedelo že takrat – o njegovi osebnosti, kot o voditelju in tudi okultistu, čeprav vam verjetno to takrat ni bilo dosegljivo.

Ne, mi smo v šoli poslušali različico, da je deček s Sotle, sin revnih staršev, po materi Slovenec, po očetu Hrvat.

To je bila uradna različica njegove podobe za potrebe domače politike. Mati je bila dejansko Slovenka, pomožna sobarica na habsburškem dvoru.

Ali ste vi takrat vedeli za to?

Ne. Največ je o njem takrat vedel, pa še to površno, Stane Dolanc, ki sem mu bil po Titovi smrti neposredno podrejen. Kadar je spil preveč viskija, je povedal marsikaj. Več od njega je o Titu verjetno vedela le Jovanka. Tito si je želel, da bi ga po njegovi smrti nasledil Dolanc, tudi takratni politični vrh je bil pripravljen na vendar si Dolanc ni upal, ker mu je videc z našega inštituta napovedal, da če se ne bo leta 1987 (ko je zadnja številka sedmica) umaknil, ga bodo ubili. Kmalu potem jo je popihal v Kranjsko Goro in na pomlad leta 1989 so ga zaradi slabega zdravstvenega stanja in na njegovo lastno željo upokojili.

Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa oktober/november