Rdeča nit jesenske Sense je namenjena vibraciji srca, odpiranju našega notranjega bitja resnični ljubezni. Čaka pa vas tudi veliko zanimivega in koristnega branja o ženski (ne)moči, človeški duši in minljivosti, o ljubezni do sebe, zdravljenju s ponovno povezavo, o energijskih točkah nešega planeta in koristih urbanega vrtnarjenja.
Smo veliko več, kot so nas učili verjeti
Pred dobrimi tremi leti sem se v Indiji neko popoldne vračala s svete gore Arunachala v ašramsko sobo. Gora, na kateri je nekaj časa bival tudi veliki duhovni učitelj Ramana Maharishi, je za hindujce Šivina gora, Šiva pa je znan kot tisti, ki uničuje (iluzije). Zato velja, da ti gora, medtem ko romaš po njej, vedno pokaže ogledalo, da veš, kje si trenutno na svoji poti.
Ob cesti na prašni poti do sobe sem se ustavila ob velikem kupu kokosovih orehov, ki jih je turistom prodajala lokalna indijska ženska z majhno mačeto v roki, da so se odžejali s kokosovo vodo. Medtem ko sem čakala na vrsto, sem nehote opazovala njeno skromnost, mirnost, vdanost, dostojanstvenost, prisotnost, s katero je razpolavljala oreh za orehom. Zaslutila sem njeno težko usodo čiste, nedolžne ženske, rojene na indijskih tleh, ki jo je vdano sprejela.
Plačala sem ji za svoj oreh, sedla na razmajani stol v bližini in mirno posrkala njegovo vsebino. Ko pa sem se dvignila s stola, da bi odšla, je prodajalka kokosovih orehov spet stala pred mano in mi molče ponujala novi oreh. V zmedenosti, ker ga nisem naročila, sem si mislila, da hoče več zaslužiti, zato sem iz žepa potegnila rupije in jih molila proti njej.
Pogleda, ki mi ga je namenila, ko je proti meni strogo zavpila 'No money', ne bom nikoli pozabila. In vsega, kar se je dogajalo potem, tudi ne.
– Čigav je že rek, da življenje niso trenutki, ki so minili, temveč trenutki, ki so nas spremenili? –
Ne vem, koliko časa sva nepremično stali v tišini in se gledali iz oči v oči, ker sta čas in prostor takrat zame izginila.
Skozi njene oči sem za hip dojela bistvo. Bilo mi je kristalno jasno, da tokrat gledam drugače. Ne z očmi, ne z možgani, temveč s svojim bistvom. Kot da bi vame padlo nekakšno skrivnostno gravitacijsko središče. Čutila sem, da se naju je dotaknilo nekaj veliko večjega od človeške sile.
In počutila sem se presenetljivo domače – kot bi od nekdaj vedela, da je bistvo očem nevidno, da se resnična vsebina vedno skriva za formo in da človeški razum tega ne more dojeti, ker obstaja nekaj, kar ga presega.
Smo veliko več, kot mislimo in so nas učili verjeti. Če si ne bomo več zakrivali pogleda z nenehnimi učenimi sodbami in vrednotenji, temveč bomo le zelo preprosto, naivno, po zenovsko gledali vase in v druge, bomo lahko mnogo natančneje videli, kdo v resnici smo.
Že od razsvetljenstva naprej skuša to pozunanjeno mišljenje in čutenje vladati zahodni duši, ki se trudi izvedeti resnico o sebi. Zdaj je več kot jasno, da je razum pri tem že dolgo odpovedal. Na vrsti je čisto odprto srce.
Iz uvodnika odgovorne urednice Vesne Fister
Iz jesenske številke:
Dr. Vesna Godina: Ženske smo same sebi rabelj
Dr. Jože Magdič: Duša je Stvarnik v meni
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj