Jana Špeh: "Dojela sem, da imam jaz v tej igri, ki se imenuje moje življenje, glavno vlogo."

Vse se je začelo spreminjati, ko sem dopolnila 19 let. V mislih sem tedaj hranila sliko o kakovosti svojega življenja, ki je bila le posledica življenjske paradigme. Gojila sem skupek prepričanj in verjela, da mi bo ravno to prineslo uresničitev. Ustaljeno življenje, z redno službo, partnerjem in družino. To je bilo vse, kar sem takrat želela.  
Nenadoma pa se je moj svet porušil. Postavili so mi nepričakovano diagnozo MS in vse informacije, ki sem jih pri tej starosti v povezavi s tem prejela, niso bile zame nič kaj spodbudnega. 
 
Začela sem spreminjati slike, ki sem jih do tedaj gojila v svojem življenju in skušala le sprejemati zunanje nasvete, misleč, da bo za moje stanje to najboljše, kar lahko naredim. Ob tem pa sem nenadoma spoznala, da nisem srečna. 
 
Z zrušeno predstavo o svojem življenju, sem tedaj le skušala ohranjati odnos z najbližjimi, saj sem verjela, da mi bodo le oni lahko stali ob strani, ko bom deležna neizogibnega poslabšanja mojega zdravstvenega stanja. 
 
Priznam in zaupam vam, da sem nekaj let brezupno tavala v tem svetu, v katerem nisem videla možnega izhoda. Najbrž, ker se tedaj še nisem zavedala dejstva, da je življenje kot igra: 
 
“Šele, ko se igralec odloči zaključiti igro, se ta zaustavi”.  
 
In tako sem dojela, da imam jaz v tej igri, ki se imenuje moje življenje, glavno vlogo. Začutila sem dar in se hitro navezala na to misel. 
 
Informacije, ki sem jih prejemala, zame niso bile spodbudne. Govorili so mi, naj se čuvam, da ne poznajo vzroka. Vedeli so le, da se bolezen z leti slabša, da ni zdravil, ki bi to bolezen ozdravila in še bi lahko naštevala. Ampak to sedaj zame ni več bistvenega pomena. 
 
Kmalu je nastopil padec in povem vam, da šele ko sem se znašla na tleh, sem dojela, da sama, in samo jaz, lahko ustvarim jasno sliko o tem, kar želim. Tedaj sem se pričela vzpenjati. Zunanji svet ni bil več tako pomemben, pomembna sem bila jaz, to, da sem se začela ceniti in začela sem graditi boljše pogoje za moje počutje (z zavestnim preusmerjanjem misli) in tako postala soustvarjalec svoje prihodnosti. 
 
Odločila sem se, nisem se več ozirala na negativna mnenja, ampak izbrala sem, da zaupam le še svojim občutkom ter svojemu telesu.  
 
Obrnila sem nov list papirja in s pogumom ter voljo pričela svojo novo pot. 
 
Začela sem uresničevati vse tisto, kar sem si želela že od nekdaj. Začela sem potovati in to je bil zame nov stik z realnostjo. Na potovanjih je bila zabava zame na prvem mestu, ampak vsaka izkušnja se je zame pokazala kot pomembna. In najbolj pomembna so postala spoznanja. 
 
Dojela sem, da je vsak trenutek, vsako srečanje in tudi vsak spodrsljaj, priložnost. Priložnost, ki mi je kazala smer hoje in mi neprestano ponujala lekcije na poti osebne rasti. Dokler nekega dne nisem dojela, da ni le in samo zabava tisto, kar želim. 
 
Odmaknila sem se od svojih prepričanj in iskala smernice, da postavim piko na vse, kar je zame predstavljalo sliko neuspešnega življenja. 
 
Najprej skozi potovanja. Potem pa se je začelo pravo raziskovanje. Okolica ni več bila tista temna in brezupna, pogledi niso bili več usmerjeni vame, začutila sem svobodo in v svoji svobodi zaživela na svoj način. 
 
Potrebovala sem prijaznejše dojemanje, da sem zmehčala sliko o svojem stanju in tako spoznala, da sama odločam za to, kar želim in izbiram. Ko ni bilo več zunanjih povzročiteljev mojih tegob, je moj nasmeh postal vladar mojega sveta. 
 
Za vse, kar sem sprejela kot svojo novo resnico, sem iskala informacije, da skozi proces ponotranjim tisto, kar sem sprejela kot svoje novo prepričanje. Veliko informacij kroži po spletu, knjige so za samo poglabljanje božji dar in tako sem začela korakati po svojih stopnicah vzpona. 
 
Moje življenje je začelo pridobivati novo podobo. Podobo, ki sem jo skozi izkušnje in izzive skrbno gradila. Z zavedanjem sem spoznala, kako sem srečna za vse, kar so bile moje izkušnje do takrat. Naučila sem se prebirati lekcije, naučila sem se mirno podajati v možnosti, ki sem jih srečevala, z višjim zavedanjem, da je vse to skrbno pripravljeno zame, z nekim namenom. 
 
Tedaj pa me je prešinila zamisel:
“Le kaj mi pomaga vse to življenjsko pomembno znanje, če ga ne delim?” 
 
V naslednjih mesecih sem napisala in izdala preprost priročnik, z naslovom Odločitev za spremembo – na poti do vaše sreče. Želela sem deliti svoje znanje, želela sem ljudem prikazati, kako enostavno lahko živimo, če le ob tem zavestno ne ustvarjamo dram. Preprosto sem želela podeliti svoj novi pogled na svet, ki je bil zame novo odkritje. 
 
Prva knjiga je bila zame pravi klic. Klic po želji, da odstopim iz te notranje zavore in sledim temu, kar v sebi od nekdaj čutim ter se tako približam tistemu, kar želim.  
 
Ampak cona udobja je bila tako prijetna in mamljiva. V tem nisem videla nič slabega. Dokler nisem opazila, da je to le klic mojega ega in udobno prilagajanje življenjski paradigmi brez sprememb. Tedaj sem se zdramila in temu rekla odločen ne. 
 
Kmalu za tem sem začutila v sebi moč, izbrala ves svoj pogum in se odločila, da je tisto, kar želim deliti, tudi moja zgodba. Srečanje z neprijetno diagnozo, začetna nemoč, utapljanje v žalosti in preobrat. Moj začetni preobrat, ko sem izbrala, da začnem plavati v nasprotno smer. Nasproti vsemu, nasprotni vsem strokovnim mnenjem in nasvetom iz okolice. Rekla sem si odločen ne. In sprejela odločitev, da bom SAMA DOLOČALA SVOJO STVARNOST. In tako sem napisala svojo drugo knjigo, z naslovom Koraki vzpona. In ravno tej koraki so bili zame pot do preobrazbe. 
 
Želela sem pridobiti še več znanja, da bi lahko vsakemu približala sliko in ponudila možnost novega pogleda na stvarnost in na način učinkovitega ustvarjanja lastnega življenja z izbiro. 
 
Oprijela sem se vere in zaupala vase. Osredotočena sem bila na svojo željo in videla, da se splet okoliščin razvija v tisto, kar sem želela. Naenkrat je postalo pomembno srečanje, zame je vse to predstavljalo novo priložnost. Spoznala sem gospo, ki se ukvarja z realitetno terapijo in predstavila mi je program. Bila sem zelo vesela in nenadoma sem začutila, da je vse to, kar čutim v sebi in kar izbiram, tesno povezano z znanjem, ki ga deli William Glasser. Brez da bi si postavljala preveč vprašanj, sem začutila, da je to tisto, kar bo zame dobro in mi bo pomagalo pri nadaljevanju, na moji poti do cilja. 
 
Danes sem resnično ponosna, da imam tudi to sliko v svojem svetu kakovosti in to je tisto znanje ki sem ga potrebovala.  
 
Ob opazovanju hitrega tempa življenja, se mi je nenadoma odprl nov pogled. Opazovanje me je vodilo do ugotovitev, da v tem času vsak po svoje hiti obveznostim naproti, z nešteto mislimi in ob tem pozabi na edino, kar je zares pomembno: NASE! Naenkrat lahko postane vsak dregljaj ovira na poti. Ob samozavedanju lahko spremenimo zaznavo in tako svet postane prijaznejši. 
 
Dojela sem, da ne uspe vsak poiskati svoje poti in odločila sem se, da lahko ob tem posameznikom pomagam. 
 
Vsak dan naj se začne z motivacijo, že vstop v nov dan je priložnost, da s svojimi mislimi radostno vstopimo v dan in opazujemo, kaj vse nam ponuja. Tako želim s sodelovanjem in spodbudo pomagati vsem, ki še niso odkrili pravega načina življenja in se še niso poglobili vase in posvetili samoanalizi. Verjemite, vredno je živeti. 
 
Na našem koncu sveta imamo odlične pogoje za preživetje in že v tej misli lahko občutim vso hvaležnost. Današnji trend nas vodi v opazovanje tega, kar predstavlja pomanjkanje. Zanimivo je, da lahko z osredotočanjem spremenimo zaznavo. Ko je naš pogled osredotočen v pomanjkanje, so posledica vsi občutki nezadovoljstva. Spodbuditi moramo razvoj pozitivnih misli, skozi opazovanje vsega tega, kar imamo, vključiti samozavedanje in nenadoma nam bo pogled ponudil možnost, da odpremo oči in tako sprejmemo prijaznejše dojemanje sveta. Z zaupanjem, da se vse znajde na naši poti z razlogom, lahko podkrepimo vero in pričnemo z zavestnim opazovanjem. 
 
Postopek je enostaven. 

• Skozi opazovanje aktiviramo samozavedanje, 
• ko se zavedamo sprejmemo svojo odgovornost za našo zaznavo in posledično naša okolica postane le informacija. 
• Ko dojamemo, da skozi preusmerjanje pogleda vplivamo na zaznavo okolice in okoliščin, spoznamo dejstvo, da lahko izbiramo sami. 

 Aktivacija samozavedanja in prevzem odgovornosti nas vodita do spoznanja, da lahko sami vodimo svoje življenje in tako skupaj, skozi proces ponavljanja, ustvarimo navade, in tako pogoje za učinkovit nadzor svojega življenja.

Jana Špeh in njena knjiga Moč misli

Več na: janaspeh.com

• Preberite si še: Samosprejemanje - temelj srečnega življenja

Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič