Pred nekaj dnevi nas je obiskal nekdanji vrhunski kolesar Jani Brajkovič.
“Kolesar mora biti za vrhunske uspehe v mladosti vrhunsko travmatiziran”. Tvoja močna, za nekatere tudi provokativna izjava. Nam jo lahko prosim malo pojasniš in argumentiraš.
Najprej se vrnimo nazaj, kaj je potrebno za to, da lahko kolesar dosega vrhunske rezultate? En del je sigurno genetika, drugi del je trening, tretji del pa je, da kolesar ne sme čutiti bolečine. Prag bolečine mora biti zelo visok, da gre lahko preko svojih meja. Da gre lahko preko tega, ko ga telo opozarja naj neha, pa tega ne čuti in še vedno vztraja. Govorimo o odtujitvi telesa od zavesti.
Ko je otrok v otroštvu travmatiziran, otrok naredi prav to: odtuji svoje telo, svoje občutke od zavesti. Tako ne čuti čustev in realnega stanja v okolju. Potem pride šport in se zelo dobro zlije skupaj s tem, saj pri športu prav tako ne smeš čutiti, kaj se dogaja s telesom, ne smeš čutiti, da pri 190 pulza telo kriči, da odnehaj, pa ne odnehaš. Zato imamo Slovenci toliko vrhunskih športnikov. Glede na število prebivalcev imamo na svetu največ vrhunskih športnikov, zaradi odtujitve telesa od zavesti, zaradi nečutenja samega sebe.
Še ena tvoj močna izjava je bila: “Nekdo, ki si na tekmi zlomi kost in nadaljuje, je obravnavan kot junak, nekdo, ki pa se mesece in leta muči z duševnimi stiskami, boleznimi, prehranskimi motnjami, pa je dojet kot šibak.”
Zelo žalostno je, ko gledamo kolesarje vse razbite in polomljene, kako zlorabljajo sebe in si delajo permanentno škodo, da to odobravamo in jih kujemo v zvezde, da so junaki. To vidimo tudi sedaj na touru, kjer kolesarji zelo poškodovani vztrajajo in jim vsi ploskajo. To je hudo narobe in to ne bi smelo biti dovoljeno.
Torej, ti si kolesarstvo nezavedno izrabljal za to, da si skozi njega neučinkovito izražal bes in sovraštvo?
Predvem sovraštvo, ker sovraštvo je veliko močnejša energija kot bes ali jeza. Jeza je sintropično čustvo, s katerim urejamo stvari. Samo jezo ljudje zelo napačno dojemajo. Če vprašamo povprečenega človeka, bo rekel, da je jeza slaba, ampak z jezo urejamo stvari. Če pa jeza ni dovolj, uporabimo bes, ki pa je entropično čustvo, ki uničuje. Zadnja faza pa je sovraštvo.
Če razmišljamo, kaj lahko naredimo s sovraštvom in kaj z ljubeznijo? Veliko več uničenja naredimo s sovraštvom, kot pa zgradimo z ljubeznijo. Zato sem sam skozi kolesarstvo izražal svoje sovraštvo do mojega okolja, v katerem sem odraščal, do staršev, do ljudi, ki so me dajali v nemoč.
POGLEJTE SI CELOTEN PODKAST:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
