Javor Vogelnik: "Pozabili smo, da druge osebe ne morejo biti odgovorne za naše občutke..."

Javor Škerlj Vogelnik od leta 2015 deluje kot trener komunikacijskih veščin v poslovnem okolju, na univerzah, v mladinskih centrih in drugih organizacijah. Vodi različne delavnice in treninge NVC komunikacije ter je v podporo posameznikom in skupinam na njihovi osebni in poslovni poti. Preberite si intervju o tem, kako izboljšati komunikacijo in s tem naš stik s seboj in svetom. 

Javor Vogelnik: "Pozabili smo, da druge osebe ne morejo biti odgovorne za naše občutke..." (foto: Anže Grabeljšek) Anže Grabeljšek
13. 4. 2022

Javor, se ti zdi, da ljudje še vedno precej počasi napredujemo glede nenasilne komunikacije ali opaziš morda napredek na tem področju? 

Najprej bi morda obrazložil, kaj iz mojega vidika pomeni nenasilna komunikacija.

Gre za specifični pristop nenasilne (NVC- nonviolent communication)  komunikacije, ki jo je razvil ameriški psiholog Marshall Rosenberg.

Bistvo ni, da smo prijazni ali da nikoli ne povzdignemo glasu. Povabilo pristopa je k ozaveščanju naših mišljenjskih vzorcev, načinov komunikacije in uporabe moči, ter k učenju aktivnega poslušanja in avtentičnega izražanja, ki povečuje možnosti za stik, tudi v konfliktnih situacijah. Po drugi strani pa nas pristop vabi k prevzemanju odgovornosti za lastne občutke, ki se v naših telesih porajajo. 

Učimo se torej čustvene intelligence in ljubečega stika s seboj ter poglabljamo zavedanje, da vsi ljudje delimo enake potrebe (npr. po slišanosti, spoštovanju, obziru, učinkovitosti, miru…) in preko medsebojnega stika skušamo iskati načine sobivanja, ki podpirajo čim širši spekter potreb čim večjega števila ljudi, ne da bi drug drugega skušali nadvladati.

Vsi aktualni dogodki zadnjih let nas nekako nagovarjajo k strpnosti, toleranci do drugače mislečih. A nam to ne gre najbolje. Vsi bi radi drugim dopovedali svoje prepričanje, ki se nam zdi edino pravo. Kako ti vidiš trenutne čase in izzive, ki jih ti prinašajo? 

Pri nenasilni komunikaciji skušamo kolikor se da presegati vzorce odnosov, kjer se bojujemo za našo nad-moč nad drugimi ter ko si skušamo druge podrediti ali jih nadvladati z namenom, da bi obveljala zgolj naša perspektiva in naš “prav”. 

Prvo razločevanje, ki se mi zdi smiselno in potrebno je, da se zavedamo, da so vsi naši komunikacijski odzivi zgolj poizkusi, s katerimi skušamo zadovoljevati svoje potrebe (spoštovanje, obzir, upoštevanost…) in enako velja pri drugih ljudeh.

Iz te perspektive nima nihče “prav” ali “narobe”. Žalostno pa je, da nam večkrat primanjkuje sposobnosti, obzira in moči za iskanje kreativnih rešitev, ki bi vsaj približno podpirale tudi potrebe ostalih ljudi.

Kar lahko naredimo je, da se naučimo poslušanja preko besed. Npr. ko nas nekdo skuša prepričati v svoj “prav”, ga lahko slišimo na način, da je njemu res pomembna videnost in slišanost. Lahko se tudi zavedamo, da če nekomu prisluhnemo, to še ne pomeni, da se z njim strinjamo. Prav tako pa ne pomeni, da je z njim karkoli narobe, v kolikor ima drugačen pogled na svet.

Kar opažam, je, da bolj in bolj prihaja v ospredje povabilo k stiku z našimi telesi, z našimi občutki v telesih ter ozaveščanje nepodpornih programov razmišljanja in komunikacije, ki smo jih prevzeli od naših prednikov, kot npr:

- obtoževanje ("spet si vse zaje*al, ti si vsega kriv!")

- grožnje ("če ne boš oddal poročila, sledijo sankcije")

- postavljanje diagnoz ("neumen si, len si, nesposoben si")

- zahteve ("moraš opraviti nalogo")

Gre torej za jezik in način razmišljanja, ki nam je sicer domač, vendar nas v veliko primerih ne podpira pri tem, kar si želimo v naših odnosih ustvarjati.

Tako se lahko učimo jezika občutkov in potreb. Raje, kot da nekoga obtožimo ali mu zagrozimo, se lahko npr. izrazimo v svoji človeški ranljivosti in z njim podelimo kako se počutimo (frustracija, jeza, navdih, radost...) ob njegovih dejanjih, kaj nam je pomembno oz. kaj so naše potrebe (spoštovanje, obzir, upoštevanost...) in kakšne so naše konkretne prošnje do dotične osebe.

Kot druga plat tega, kar menim, da se lahko učimo v komunikaciji, je sočutje in zavedanje, da se marsikatera oseba do nas obnaša ali komunicira na “konflikten” ali “nasilen” način, zaradi svojih lastnih stisk in nezadovoljenih potreb. 

Vsak nasilni izraz, kraja, fizično ali verbalno nasilje so tragični izrazi nezadovoljenih potreb določene osebe.

Iz tega sledi, da verbalno nasilje ne obstaja, če znamo prisluniti izza besed. Pri verbalnem nasilju gre torej za tragične komunikacijske izraze, s katerimi določena oseba skuša zadovoljiti določene svoje potrebe in žal ni sposobna ravnati drugače oziroma nima dovolj zavedanja in moči, da bi vzela v obzir tudi potrebe ostalih oseb. 

Kaj je zate čustvena zrelost in kako jo lahko prepoznamo pri sebi ali drugih?

Čustveno zrelost bi označil kot sposobnost, da si dovolimo stik z lastnimi čustvi in obenem prevzemamo polno odgovornost za to, kar čutimo ter se v čustvih ne utapljamo.

Nobena druga oseba ne more biti odgovorna za naša čustva (jezo, bolečino, frustracijo).

Druge osebe so lahko sprožilci (trigerji) za naša čustva, ne morejo pa biti vzrok za to, kako se počutimo. 

Vzrok za naša čustva se skriva v naših telesih, naših neprebavljenih emocijah, travmah, nezadovoljenih potrebah in pa v zavedanju, da se sami lahko odločamo, na kakšen način bomo prisluhnili drugim.

Vedno se lahko torej odločimo, iz katerega zornega kota bomo prisluhnili sporočilom, ki jih prejemamo od drugih oseb. Lahko poslušamo in se odzivamo zgolj na besede, ali pa pozornost preusmerimo na to, kaj se dogaja izza besed: kako se torej počuti naš sogovornik, ko nas npr. obtožuje, kaj takrat potrebuje, katero potrebo skuša zadovoljiti?

S tem, ko pričenjamo poslušati jezik občutkov in potreb, ki ga govori organizem določene osebe, zlahka opazimo, da so besede zgolj vrh ledene gore in večkrat zgrešijo bistvo, ki si ga želi posameznik izraziti.

Ko enkrat prevzamemo odgovornost za naše občutke in veliko količino energije, ki jih vsebujejo, vstopamo v zavedanje, da so naši občutki v bistvu naši zavezniki. Četudi gre za manj prijetne občutke bolečine, strahu ali tesnobe, nas lahko prav tovrstni občutki vodijo do globljega stika s tem, kar nam je pomembno oz. z našimi potrebami.

Ko govorimo o čustveni inteligenci, se torej nanašamo na inteligenco naših čustev in občutkov. Dovolimo si jih občutiti v vsej intenziteti, z zavedanjem, da z njimi ni ničesar prav ali narobe. Gre zgolj za izraz življenjske energije, ki se pretaka skozi naše telo. Iz tega zavedanja lahko z občutki začnemo “delati”, jih preobražati s pomočjo diha ali giba, ter energijo občutkov uporabljati za namen mobilizacije naših potreb, za namen proaktivnosti, torej delovanja in ustvarjanja tega, kar si dejansko v odnosih in žilvljenju želimo.

Osebe, ki imajo bolje razvito čustveno inteligenco, si dopuščajo čustvovanja in se ob enem z občutki ne zlepijo ali pričnejo v njih utapljati. So v zavedanju, da s čustvovanjem in telesnimi občutki ni ničesar narobe in da ranljivost pomeni moč in ne šibkosti!

Prav tako takšne osebe niso izrazito re-aktivne in so sposobne zavedanja in preobražanja energijskega naboja lastnih čustev, kar jim pomaga do stika z lastnimi potrebami in vrednotami.

To se tudi odraža v delovanju in komunikaciji, ki izhaja iz večjega zavedanja izbire besed in dejanj, ki naj v največji možni meri podpira to, kar jim je pomembno, in so ob enem lahko v obziru tudi do drugih oseb.

Primer:

1. Re-aktivo vedenje v partnerstvu (jezik obtoževanja)

“Nič te ni doma, poln kufer mam tega odnosa, samo zase skrbiš…”

2. Možna izjava iste osebe, ki se zaveda svojih čustev, potreb in zanje prevzema odgovornost:

“Ko vidim, da te cel teden ni bilo doma, občutim stisko in bolečino. Res mi je pomembno, da imava več stika, obzir in sodelovanje v najinem odnosu. Kako ti je to slišati?”

Foto: Anže Grabeljšek

Kako pa naj se soočimo z napadalnim govorom, ko nas nekdo napade in obtožuje? Torej se moramo zavedati, da je oseba, ki napada, v stiski?

Tako je, ko nas nekdo obtožuje, se zavedajmo, da je vse to, kar nam govori (obtoževanje, psovke, grožnje…) tragični izraz, s katerim skuša zadovoljiti določene svoje potrebe in ob tem žal ni sposoben aktivnega stika z energijskim potencialom svojih čustvev, kaj šele obzira do nas in naših potreb. Ne gre za to, da bi bilo s tako osebo karkoli narobe, zgolj nima kapacitete, moči in zavedanja.

Ko se znajdemo v takšni situaciji, je pomembno da vemo, da besede, ki jih druga oseba izgovarja, nimajo direktne veze z nami. Večkrat ljudje na način obtoževanja ali s povzdignjenim glasom skušamo sproščati lastne napetosti in frustracije in se brez obzira ali predhodnega dogovora “znašamo” nad drugimi.

V kolikor se izurimo, lahko, če želimo, razburjenemu človeku ponudimo tako imenovani “empatični zaobjem”. Gre za tehniko poslušanja. Seveda to ni vedno enostavno, odvisno je tudi od naše lastne kapacitete in ohranjanja lastnega centra, naše sposobnosti razmejevanja, ter naše sposobnosti ljubečega prevzemanja odgovornosti za naše lastne občutke. Težava je v tem, da se tovrstnih načinov in tehnik komunikacije nismo nikoli učili.

Kaj pa bi bilo dobro, da naredimo sami, ko se zalotimo, da napadamo drugega oz. imamo agresivno komunikacijo, ko nam nekdo pritisne na sprožilce in besede letijo iz nas brez filtra ter v afektu izrečemo marsikaj, kar sicer ne bi... 

Gre za enak princip, kot že zgoraj opisano. Ko imamo sami “agresivno” komunikacijo, je to zaradi lastnih nezadovoljenih potreb in ker smo izgubili stik sami s seboj in so nas prevzela čustva. Prav tako smo podlegli podzavestnim programom priučenega razmišljanja, v katerega slepo verjamemo. Morda razmišljamo na način, da imamo mi prav in oni narobe, da so oni “neumni”, “krivi”, “zabiti”…

Pozabili smo, da druge osebe ne morejo biti odgovorne za naše občutke in da za svoje občutke sami odgovarjamo, ker se odvijajo znotraj našega telesa. Pomembno je, da se spomnimo, da so druge osebe lahko sprožilci za naše občutke, vzrok zanje pa je znotraj nas.

Dokler smo v afektu in “iz sebe” nimamo kaj. Šele ko se dovolj pomirimo in se zavedamo, da nas je “odneslo”, lahko pričnemo s poglabljanjem stika s seboj. Dovolimo si občutiti naše občutke, jih prepoznati, jih kar se da ljubeče zaobjeti. Pomaga globoko dihanje in nato stik z našimi potrebami (obzir, mir, sodelovanje…). Iz prostora stika s seboj in s tem, kar nam je pomembno, pa lahko nadaljujemo s komunikacijo.

Nič ne pomaga samo-obtoževanje. Raje, kot da se obtožujemo, ker smo “imeli čustveni izpad”, lahko izrazimo obžalovanje tega, česar nismo uspeli izraziti, kakor bi si želeli. 

Ali daje nenasilna komunikacija poudarek tudi na dihanje? Na kakšen način? 

Seveda, globlje dihanje pomaga pri preobražanju močnih čustev in občutkov.

Pomembno je, da si vzamemo čas in “dihamo v naše občutke” ter jim dovolimo, da se razširijo, dovolimo jim, da se pokažejo in da jih ovekovečimo. Tako jih lahko izrazimo na različne kreativne načine, ki pa niso nasilni.

Praviš tudi, da naj bi med komuniciranjem dajali več pozornosti na sporočila telesa oz. organizma kot na besede. Nam lahko daš en praktičen primer, kako to izgleda v vsakodnevni praksi?

Seveda.

Besedni izraz osebe A: 

“Mater si ti zabit, kako ne moreš enga bednega poročila oddat v roku, ki je dogovorjen?! Še enkrat se to zgodi in letiš iz službe…”

Kaj želi oseba A dejansko sporočiti?

- možni občutki: frustracija, jeza

- možne nezadovoljene potrebe: spoštovanje dogovorov, učinkovitost

Kako lahko oseba A izrazi enako sporočilo s pomočjo jezika lastnih občutkov in potreb:

“Ko vidim, da poročilo ni bilo oddano, me resnično frustrira in jezi. Res mi je pomembno spoštovanje naših dogovorov in učinkovitost pri delu. Zanima me, kaj vam preprečuje, da bi poročilo oddali v dogovorjenem roku?"

Če dva, recimo partnerja, različno vidita nekaj. Kako naj to skomunicirata na način, da bosta oba slišana (in brez da letijo stvari po stanovanju)? 

Primer: moški ima potrebo po svobodi in si želi s prijatelji na pivo, ženska pa ima potrebo po bližini in si želi večer preživeti v družbi partnerja. Predstavljamo si lahko, da se zaneti konflikt.

On:"Počutim se privezanega doma, nič ne smem početi brez tebe, dušiš me!"
Ona: "Prijatelji so ti bolj pomembni od mene, nisi dovolj prisoten z mano in se počutim nezaželeno in neljubljeno!"
Kako rešiti takšen konflikt? Obstaja konstruktiven konflikt?

V kolikor se partnerja zavedata potreb, kot v zgornjem primeru, sta že na dobri poti. Tako svoboda kot bližina sta človeški potrebi, ki jih imata oba oz. jih delimo vsi ljudje. 

Konflikti pa se nikoli ne zgodijo na nivoju potreb, temveč zaradi načina, kako se odločamo določene potrebe zadovoljevati. Ko je npr. moj način (strategija), s katerim skušam zadovoljiti svojo potrebo po svobodi v navskrižju z načinom (strategijo), ki si ga izbira partnerka za namen zadovoljevanja svoje potrebe po bližini, se znajdeva v konfliktu. Težava je v tem, da zaradi pomanjkanja znanja iz komunikacije in čustvene intelligence, pričnemo z obtoževanjem drug drugega, zahtevami, grožnjami…

Pri kateremkoli konfliktu je torej kot prvo pomembna sposobnost stika s seboj in razvoj čustvene inteligence. Pri nenasilni komunikaciji se učimo veščine samo-empatije, s katero vzpostavljamo stik z lastnimi intenzivnimi občutki, jih predihavamo in kar se da ljubeče zaobjemamo svoje nezadovoljene potrebe. Na tak način se lahko okrepimo, da v konfliktnem pogovoru mi prvi prisluhemo drugi osebi, četudi je situacija za oba boleča.

Ko se naučimo drugi osebi dati prostor, da se v polnosti izrazi in je pri tem ne obsojamo ali skušamo popraviti, ji dajati nasvete ali je tolažiti, smo na dobri poti, da se ustvari premik in bo kasneje druga oseba tudi nam sposobna prisluhniti. 

Pri poslušanju znotraj konfliktov je bolje, da primarno ne poslušamo besed, ki so izrečene, temveč da preusmerjamo fokus na občutke druge osebe. Prav tako skušamo ugibati, katere so njene potrebe, ki jih skuša dotična oseba zadovoljiti z načinom svojega izražanja.

V konfliktih je prav tako pomebno, da znamo razlikovati med našimi interpretacijami (zgodbami našega uma) in jasnimi observacijami.

Prav tako je pomembno, da razlikujemo ali govorimo dejansko o naših občutkih v telesu (žalost, tesnoba, frustracija, jeza, strah) oz. se zapletamo v misli in tako imenovane psevdo občutke, ki so pomešani z našimi mislimi  (“čutim, da me dušiš, čutim se nezaželeno, čutim se izigrano, čutim, da me ignoriraš…")

V teoriji je vsak konflikt lahko konstruktiven, saj konflikt vedno nastane zaradi nezadovoljenih potreb. Tako nam je konflikt lahko celo v pomoč pri iskanju kvalitet znotraj odnosa, ki jih pogrešamo. Seveda pa je med teorijo in prakso znaten preskok.

Kakšen poudarek pa daješ na našo primarno družino? Verjamem, da si v resnici večina nas želi nenasilno komunicirati, ampak smo bili pogosto vzgojeni v družinah, kjer je bilo ogromno neuspešne, nasilne komunikacije, kar se je globoko zažrlo tudi v naš sistem, v naše telo, v našo podzavest. Zavestno si želimo spremembe, vendar gre avtomatizem v nekem čustveno občutljivem stanju povsem svojo pot. Vzpostavljanje nenasilne komunikacije verjetno pomeni reprogramiranje tistega, kar smo bili naučeni? To ni tako enostavno, kot se sliši...

Govorimo o več tisoč letih razvoja človeškega jezika in načinu komunikacije, ki se nam dandanes zdi naraven, vendar je priučen. Nekaj čisto vsakdanjega je, da drug drugega obtožuejmo ("vse si zaj…"), da si postavljamo diagnoze ("neumen si, len si, zabit si.."), da si postavljamo zahteve in drug drugemu grozimo ("če ne boš oddal poročila, bodo sledile sankcije…"), da skušamo drug drugega nadvladati, premagati, dokazati, da imamo mi prav in da so drugi narobe. 

Gre torej za priučene avtomatizme razmišljanja, komunikacije in uporabe moči, ki se jih učimo in jih gojimo od rojstva ter so jih prav tako gojili naši starši. Strinjam se, da ni enostavno, vendar menim, da se splača. 

Naši priučeni mišljenjski vzorci ne vplivajo samo na našo komunikacijo in odnose, vendar tudi na to, kako zaznavamo sebe, svet okrog nas in kako delujemo. Vse je torej povezano in prepleteno. 

Zakaj ne bi torej prevzeli vajeti v svoje roke in se sami odločali o tem, na kakšen način bomo razmišljali in o tem, na kakšen način bomo prisluhnili drugim osebam?

Obstaja ogromno načinov razmišljanja; vprašanje je, ali nas način razmišljanja, ki smo ga prevzeli in mu morda slepo verjamemo, dejansko podpira v našem življenju in odnosih?

Poleg tega pa nas nenasilna komunikacija vabi v stik z elementarno inteligenco naših teles, z energijskim potencialom naših občutkov in hrepenenj (potreb). To se mi definitivno zdi smiselna poteza, ki nas lahko pripelje bližje k opolnomočenju in k lastni avtentičnosti.

Kaj bi še sporočil vsem, ki si želijo vzpostaviti skozi komunikacijo boljše odnose?

Morda se najprej vprašajmo, kaj konkretno za nas pomeni zadovoljujoč odnos in kaj konkretno se v takem odnosu dogaja oziroma kaj ne. Prav tako se mi zdi smiselno preveriti, katere potrebe si v določenih odnosih želimo zadovoljevati in ali nas tovrstni odnosi pri tem dejansko podpirajo.

Še posebaj v partnerstvu se lahko zalotimo, da želimo vse svoje potrebe zadovoljiti znotraj enega samega odnosa, kar je lahko za odnos obremenjujoče.

Tako lahko npr. v partnerstvu postavimo nekoliko v ospredje potrebe po intimnosti, bližini, zaupanju, spolnosti, skupnosti, varnosti, pripadnosti… V poslovnih odnosih pa npr. potrebe po učinkovitosti, učenju, strukturi in sodelovanju… V prijateljskih odnosi pa morda potrebe po zabavi, sproščenosti in podpori…

Definitivno pa mi je zadnje čase blizu teza, da (partnerski) odnosi niso tukaj, da bi nas osrečevali, temveč zato, da nas prebujajo in nam pomagajo do ozaveščanja lastne moči in zdravljenja čustenih ran.

Vsaka, še posebej bližnja oseba, je lahko torej sprožilec za naše prijetne ali neprijetne občutke. Vzrok in odgovornost za to, kako se počutimo, pa se skriva znotraj nas.

Spraševala: Ana Vehovar

Naslednja delavnica nenasilne komunikacije bo na sporedu maja 2022 v Ljubljani. Tri zaporedne sobote (7., 14. in 21. maj 2022) po 3,5 ure.

Več o delavnici TUKAJ. 

Bralci SENSE dobite 15% popust na delavnico s kodo: SENSA KOMUNIKACIJA

Za več informacij obiščite: FB stran, spletno stran: www.javorvogelnik.com ali pišite na javorvogelnik@gmail.com