Po ljubljanski premieri dokumentarnega filma dr. Gabor Mateja, Modrost travme, smo prisluhinili strokovnemu srečanju. Namen filma je namreč, da govorimo več o travmi. Skozi takšne akcije želijo organizatorji iz Fundacije Novaka Djokovića poudariti pomembnost govorjenja o travmi.
Jelena Djoković, soproga teniškega asa Novaka Djokovića, se je prejšnji teden v Ljubljani udeležila premiere dokumentarnega filma Modrost travme. Povedala je:
"Za to, da otroku zagotovimo čim boljšo oskrbo, potrebujemo ozaveščene, odrasle, skrbne ljudi, zato s tem dokumentarnim filmom skušamo odrasle ozaveščati in jim pomagati razumeti, kako se čim bolje znajti v obdobju, ko je otrok v svojem zgodnjem razvoju. Lani smo bili v Ljubljani in govorili o zavestnem starševstvu. Bližino z otroki gradimo predvsem tako, da delamo na sebi, da uredimo svoje težave.
Veliko ljudi v naši okolici se je odzvalo v smislu: "Naši starši so nas vzgajali tako, kot so nas vzgajali, pa nam nič ne manjka." Potem pa smo jim pokazali dokumentarni film Modrost travme, da vidijo, da obstaja veliko stvari, ki so pustile posledice. Ko so otroci še majhni, te posledice žal niso takoj vidne.
Ko pa otroci odrastejo in začnejo sprejemati takšne in drugačne odločitve, delajo napake, potem ne znamo locirati vzroka. Ko pa pogledamo nazaj, vidimo, da se je pravzaprav vse začelo v otroštvu."
Slovenci se čisto premalo zavedamo mikro travm!
O tematiki je nadaljevala dr. Andreja Poljanec, univ. dipl. psihologinja, zakonska in družinska terapevtka, predavateljica in vodja študijskega programa Psihologije na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana.
"Ločitve so v Sloveniji v porastu, duševne motnje pri mladostnikih prav tako. Zgodnje otroštvo je res ranljivo obdobje. Kot družba ali posamezniki še vedno povsem napačno razumevamo travmo. Travmo zelo pogosto razumemo kot nekaj strašnega. Vendar mi drug drugemo čisto prepogosto povzročamo mikro travme, pogosto tega ne počnemo namensko, včasih pa tudi vede.
Mikro travme, ki se pogosto ponavljajo, so travme, ki se jih čisto premalo zavedamo tudi slovenski starši. Moram reči, da s temi travmami pogosteje povzročamo veliko več škode in toksičnosti, zaradi katerih se otrokom možgani razvijajo drugače, na ne najbolj zdrav način. Zaradi njih potem razumejo sebe kot odvečne, manj vredne, osramočene, neprimerne, nikoli dovolj dobre, zahtevne...
To je nekaj, kar se nas vseh zelo tiče. Tako tistih, ki smo starši, kot vzgojiteljev, trenerjev, duhovnikov, vseh, ki delajo z otroci in mladostniki. Še vedno je prisotno kaznovanje, poišljanje v kot, kričanje, kreganje med staršema, poniževanje, šikaniranje, primerjanje z živalskimi liki... To so take "slovenske finte".
Skratka, teh oblik je čisto preveč in sploh se jih ne doživlja kot problematične. To niso spodrsljaji pri vzgoji, ko si enkrat nestrpen do otroka in ga prehitro pošlješ spati - to ni travma, če nam spodrsne. Če pa so spodrsljaji na rednem seznamu in se dogajajo pogosto, pa jih lahko začnemo razumeti kot izraz naše bolečine - to so naše mikro travme, ki so se dogajale v družini, in sedaj se sami čudaško in grobo ter s pomanjkanjem rahločutnosti odzivamo do svojih otroke in tudi odraslih. To je tisto, česar se lahko začnemo na novo zavedati. Če so spodrsljaji vzorec vedenja, so toksični.
Moram reči, da se mi zdi grozljivo žalostno, da je tega še vedno toliko, kljub temu, da znanost na veliko trobi, kako je to škodljivo. Ljudje sploh ne zmorejo s posluhom zajeti in resno vzeti travm.
Velikokrat je v življenju tako, da nas šele bolezen, stiska ob otrocih ali ločitev, skratka, ko nas nekaj hudega prizadane, prisli, da šele takrat zmoremo, če zmoremo, če imamo to moč, ta pogum, da to bolečino izkoristimo za razvoj sebe, za razumevanje sebe, za razumevanje mikro travm v našem otroštvu.
Tudi če še nimamo raka in se še nismo ločili ali mladostnik še ni anoreksičen (to sem naštela stvari, ki so v porastu), je zagotovo v našem življenju nek vidik bolečine, ki bi ga že lahko, če bi prisluhnili bolečini, zmogli izkoristiti za iskanje svoje notranjosti, resnice, kdo smo v resnici in s čim smo omadeževani.
Ko sem pred 24 leti rodila prvega otroka, sem bila v Sloveniji velikokrat na nek način kegana, zasmehovana, ustrahovana, da jih bom razvadila, ker sva se odločila skupaj z možem, da otroka ne bova kaznovala, šeškala, zapirala v sobo, da ga ne bova nadirala. To je bilo skrajno čudaško in nevarno za slovensko družbo; vzgajati otroke, ki bojo razmišljali s svojo glavo in ki bojo hoteli pravila razumeti, ne pa ubogati na prvo besedo.
Tisto, kar je ključno, je, da se zmoremo najprej zavedati, si priznati, da gre nekaj narobe. Da nam je nekaj težko. Da zmoremo to osnovno ranljivost. Takrat pa potrebujemo oporo ljudi, občutek varnosti, da se lahko potem odločimo za spremembo. Več strahu kot premagaš, močnejši si, bolj polno živiš, več svetlobe imaš v svojem duhu, ki jo lahko razdajaš naprej.
14. oktobra 2023 bo dr. Maté skupaj z Jeleno Djoković v Cankarjevem domu izvedel izobraževalno delavnico na temo travme.
Več v članku: Dr. Gabor Mate naslednji teden prihaja v Ljubljano!
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
