Jeza je bržkone najpogostejša jed na našem čustvenem jedilniku in eden največjih problemov sedanjega časa. Pogoltne ogromno naše vitalne energije, njeno bistvo pa je nesposobnost soočenja z realnostjo.
V nas se porodi, ko je opaženo dejstvo, okoliščina ali dejanje v nasprotju z našimi ustaljenimi predstavami ali željami, a ti so pogosto sprti z resničnostjo. Ego je soočen z nečim, česar ne more prebaviti, zato hipoma zbere veliko čustvene energije ter jo usmeri v nasprotovanje, upor.
Jeza je pogosta vsebina naših odnosov, zato povzroča velik delež karmičnega bremena. Veliko jeze gre na rovaš frustriranih, zatrtih želja. Še nikoli ni bil zunanji svet tako mikaven; skušnjav – zapeljivih dobrin, možnosti za užitke ter priložnosti za mikavna izkustva je vse več, vse to pa v sodobnem človeku poraja želje brez konca, ki pa jih praktično ni mogoče uresničiti. Postajamo vse bolj izbirčni, zahtevni in sebični, naši odnosi pa gredo s slabega na slabše; so vse bolj plitvi, omejeni na kratko informacijo, oropani čutenja in globine, zato nas vse manj zadovoljujejo. Civilizacijski vrtinec nas vse bolj vleče v umetni svet prostorov in predmetov, kjer je vse plačljivo in pogojeno, in trga naš stik z naravo. A v tem svetu ni mogoče najti sreče ali neskaljenega zadovoljstva, saj ob še tako veliki uresničeni materialni želji duša ostane lačna. Tisto, kar si želi, pač ni s področja materialnosti.
Ko iz resničnega sveta vse bolj bežimo v virtualni svet in naše predstave o stvarnosti ob tem postajajo vse bolj nerealne in izmaličene, se jeza poraja na vsakem koraku. Dandanes moški nimajo več svoje jame, kamor bi se zatekli in stvari v miru prežvečili. Nekako se od njih pričakuje, da so civilizirani in obvladani. To že samo po sebi ustvarja stisko in jezo.
Zanimivo je, da se nekateri z jezo igrajo in jo izkoriščajo kot orodje za dokazovanje svoje superiornosti in uresničevanje svojih sebičnih ciljev. Ko denimo nezadovoljstvo nad kakim partnerjevim dejanjem (ali nedejanjem) izkoristijo za napad nanj, v njem budijo občutek krivde in neustreznosti ter tako utemeljujejo svojo superiornost. V zakonskih zvezah takim dejanjem marsikdaj sledijo tihi tedni, ko pride zaradi hude zamere prizadetega do popolnega komunikacijskega mrka, vse dotlej, dokler se užaljenost ne poleže.
Jeza ima lastnost kopičenja; nezadovoljstvo se določen čas nabira, nato pa, po navadi zaradi povsem nepomembne malenkosti, pride do izbruha, 'prelitja čaše', ko se v nenadzorovanem navalu čustveno izpraznimo.
Nekatera ljudstva – denimo Kitajci in Japonci – jeze ne kažejo, temveč jo tlačijo vase. To je zelo nezdravo omejevanje svobode izražanja. V jezi potlačena čustvena energija mora najti izhod skozi različne 'ventile' v obliki grobosti ali agresivnosti.
Jeza pod drobnogledom
Manj ko se zavedamo svoje resnične Biti, več prostora ima v nas ego. Jeza, kot tudi drugi agregati ega, se poraja v trenutkih, ko izgubimo stik s svojo Bitjo, ki je vez s kozmičnim Očetom v nas. Ker je ego neveden in nemočen, se nenehno pritožuje in sodi, je poln želja, pričakovanj in predsodkov. Nedoumljivo mu je, da je vse, kar se nam dogaja, niz lekcij in izkustev, potrebnih za naš napredek.
Jeza se poraja kot posledica neizpolnjenih pričakovanj in ciljev drugih agregatov ega – najpogosteje ponosa, pohlepa, zavisti in lenobe, pa tudi samoljubja in domišljavosti. Močan argument jeze je naša (v splošnem) pretirano razumska naravnanost, ki poraja sodbe brez konca. Ko nekaj ni tako, kot je posameznik pričakoval ali je bil prepričan, da je prav, se v njem zbudi val nasprotovanja v obliki močnega energijskega impulza, ki se usmeri navzven ali v sogovornika, ali pa ostane znotraj. Pri sogovorniku običajno povzroči buren čustveni odziv, užaljenost ali prizadetost, lahko tudi jezo, ki se povzročitelju vrne kot bumerang. Tako se začenjajo številni naši dialogi, ki potekajo kot brezplodni dvoboji egov, ki se borijo za prevlado.
Veliko jeze se porodi zaradi strahu. Ko smo prestrašeni, se odzovemo jezno, posebno takrat, ko od nas v težavnem položaju nekaj pričakujejo. Najbolj nevarne niso le prestrašene živali; takšni smo tudi ljudje. Strah zoži zavest in tako marsikdaj zapademo v usodna dejanja, ki jih pozneje s strahom celo opravičujemo.
Tudi neizražena čustva povzročajo, da se v nas krepita nezadovoljstvo in razočaranje, ki naposled izbruhneta v obliki jeze. Pridružujejo se jim frustracije in pričakovanja, da si nekaj zaslužimo, a tega nismo dobili. V ozadju se skrivata užaljenost ali ponos.
Jeza je lahko obrnjena proti nam samim. Pojavi se, kadar denimo nečesa nismo naredili ali pa smo naredili narobe in si mislimo: Kako sem mogel narediti kaj takšnega! Jeza, ki je ne moremo izliti na drugega, temveč jo potlačimo vase, s svojo energijo poškoduje notranje organe.
Kadar se srečata dva ponosneža, med njima kaj hitro preskoči iskra jeze, morda že zato, ker se drug drugemu zdita preveč pametna in premalo vljudna. Dva močna ega drug drugega pač ne trpita. Ko sogovornika v sovražnem ozračju začutita, da ne moreta prepričati drug drugega, začneta vpiti. Z vpitjem, s povečano ravnjo energije, poskušata drug drugega nadvladati z močjo svojega glasu, kot bi hotela nasprotniku sporočati: poglej, jaz sem močnejši. V resnici gre za šibkost, neobvladanost, nizek nivo zavesti, ki se pusti ujeti zunanjim vtisom.
Pekel jeze, ki ga zgradimo v svojih mislih, ruši harmonijo v telesu, ga zakisa in vodi v bolezenska stanja. Jeza je ogenj, ki suši telo: zgosti telesne sokove. Bolj ko nas nekaj jezi, močnejši je ogenj, bolj izsušuje telo, sluznice in sokove. Največkrat sta prizadeti sluznica v grlu in žleza ščitnica v neposredni bližini. Grlena čakra usiha in nastopijo problemi. Pojavijo se prehlad, boleče grlo in podobno, za kar nemudoma okrivimo podhladitev telesa, kar je seveda zmota. Vneto grlo lahko pomeni, da smo tako jezni, da niti govoriti ne moremo. Trajna jeza zgošča telesne sokove, denimo žolč. Posledica so žolčni kamni. Jeza pa vpliva tudi na jetra. Ljudski izrek Tole mi gre pa na jetra ima še kako resnično ozadje.
Ko smo jezni, se naš pogled spremeni. Pravimo, da oči povedo vse. Za marsikoga lahko rečemo, da jezen strelja z očmi. V navalu jeze se človek spremeni v demona. Podleže temnim silam, ki iz astrala delujejo nanj, ne da bi svoja dejanja lahko nadziral. Zdi se, kot bi skozi njegove oči gledal hudič. Takšna dejanja, ki jih izvede 'v afektu', v stanju zožene zavesti in popolne nerazsodnosti, so največji zločini, prekrški zoper človečnost in kozmični red.
Jeza je silno plodovita mati, ki ima množico otrok. Njeni otroci so nestrpnost, netolerantnost, nepotrpežljivost, užaljenost, zamera, sovraštvo, nasilje, krutost, škodoželjnost, sarkazem, sadizem, gospodovalnost, spletkarjenje, ironija, maščevanje, preklinjanje in še kaj bi lahko dodali. Otroke si deli z drugimi obrazi ega, največ s ponosom.
Jeza se pri tistih, ki so maščevalni, marsikdaj prelevi v zamero. Zamera pa je dušno breme, ki ga predvsem naložimo sami sebi. Dokler ne odpustimo, se moramo ukvarjati z nenehnim soočanjem s travmo, ki nam greni življenje. Če ne odpustimo, se zamera kot karmični dolg prenaša v naslednje življenje in terja od nas novo soočenje s težavo. Z odpuščanjem naredimo sami sebi največjo uslugo.
Jeza je v povezavi s petim in sedmim krogom infradimenzij (peklenskih prostranstev v onostranstvu). Karma jeze ni lahka. Hudi zločinci se reinkarnirajo kot pohabljenci, grbavci, od rojstva prizadeti ljudje.
Stopnjevani nepotrpežljivost in neučakanost, ki izhajata iz ponosa, lahko prerasteta v jezo. V svojem egocentrizmu si predstavljamo, da nam mora biti ugodeno takoj; nezaslišano je, da bi morali na nekaj čakati. Nevedni ego se ne zaveda, da se vse zgodi po volji višje sile.
Tudi v ozadju netolerantnosti se skriva ponos. Drugim odrekamo pravico do svobode razmišljanja, čutenja in delovanja. Stvari morajo biti narejene tako, kot si mi predstavljamo, vse drugo nas vrže s tira. Kolikšna je naša tolerantnost, se razločno pokaže za volanom. Ali smo prilepljeni na predhodno vozilo? Razjezijo pa nas tudi predmeti in naprave, ki ne delujejo tako, kot si predstavljamo. Se kdaj jezite na računalnik ali telefon?
Užaljenost je stanje, ko je naš ponos prizadet; naš ego je dobil zaušnico. Užali nas lahko že ton sogovornikovega glasu. Kako si drzne biti tako nespoštljiv? Užaljenost se rada prelevi v maščevalnost.
Maščevanje je aktivno odzivanje na jezo s povračilnimi ukrepi. Če bi vedeli, da maščevalnost najbolj prizadene nas same … Nekateri narodi prenašajo maščevanje s staršev na otroke. Ekstremen primer: krvno maščevanje, je eno od najbolj absurdnih stvari, ki si jih lahko zamislite.
Sovraštvo je nasprotje ljubezni. Usmerjeno je k zanikanju, uničenju tistega, ki ga sovražimo. Ko sovražimo, pijemo lastni strup in trpimo. Sovraštvo v nas poraja bolezen. Nenehno analiziranje in avtomatično iskanje slabih stvari – kar vodi v sodbe in obsodbe – govori o tem, da imamo zavest uspavano in smo ukoreninjeni v egu. Polni smo obsodb, ker se ne zavedamo notranje lepote posameznega bitja, njegove pravice čutiti, razmišljati in delovati drugače kot mi. A v ozadju je nezadovoljstvo s samim seboj. Kdo nam je antipatičen in zakaj? Ali bežimo pred soočenjem z lastnimi hibami, ki jih opažamo pri drugem?
Sovraštvo in brezsrčnost nezavedno krepimo in mu dajemo pomembno mesto v sebi z gledanjem filmov, ki so polni nasilja, krvi in grobosti. Vse to postaja za nas nekaj običajnega, čeprav to zagotovo ni. Vsak vtis nasilja, ki ni transformiran, povzroči nov mali ego. Grozljivo je, kako majhne dečke z igrami, polnimi nasilja na igralnih konzolah in računalnikih, dobesedno čustveno pohabljamo. To je problem, ki se ga mnogo premalo zavedamo. Uporniki nove generacije so bili vzgojeni v kriminalu in ubojih, gledanje nasilnih dejanj in smrtnih agonij jim je bilo v zabavo in užitek.
Bes je ekstremen izraz jeze, ko človek zaradi strahu, frustracije ali krivde popolnima izgubi razsodnost in v dejanjih nasilja podleže najbolj nizkotnim nagonom v sebi. Že en napad besa negativno vpliva na naše zgornje čakre, več besnila pa poškoduje našo budično mrežo, kar vodi v resne psihične težave. Pri jezi se energija giblje navzven, pri besu pa se zadržuje znotraj. Nekateri moški z besom izkazujejo svoji 'prvinskost' in moč ter tako poskušajo izkazovati premoč nad ženskami. A najhujši je bes ženske, ki je bila zavrnjena.
Ko bes prevzame vse naše centre, ni mogoče več ničesar rešiti; dogajanje nam je ušlo z vajeti, nadzor je izgubljen. Prizadeti ponos je sposoben grozljivih dejanj. Takrat se zgodijo najbolj usodne stvari, med drugimi uboj ali umor. Ekstremna oblika nasilja je, ko drugemu vzamemo zemeljsko eksistenco. Z ubojem ne moremo rešiti ničesar, temveč si pridelamo najhujšo karmo. Nesprejemljivo je ubiti žival, še veliko huje pa je ubiti človeka, pa čeprav v obrambo domovine ali sebe.
Morilec se običajno ne reinkarnira z zdravim telesom. Vendar pa je karma vojaka, ki ubija po dolžnosti, drugačna od karme morilca, ki načrtno ubije izbrano žrtev. Karma ni mehanična: kdor je bil ubit, ni prisiljen v naslednjem življenju ubiti svojega morilca.
Tudi samomor, ki je uboj samega sebe in popolno pretrganje odnosa s kozmičnim Očetom, prinese težko karmo.
Ubijamo pa tudi na ravni uma in čustev – s sovražnim, zaničljivim in prezirljivim pogledom ali z besedo, ki povzroči srčne rane. Človek v sedanjih materialističnih in ateističnih časih marsikdaj ubije tudi tisto, kar najbolj ljubi. Ego namreč celo v ljubljeni osebi vidi konkurenco in sovražnika; ljubezen je zanj nevarna, zato nas oddaljuje od ljubljene osebe, dokler ljubezni ne zatre.
Krutost kot oblika duhovne slepote označuje dejanja, storjena v popolni odsotnosti sočutja in empatije, ko želimo brezobzirno in na silo doseči svoje, na škodo bližnjega. Pogosto je povezana s sadizmom. Kruteža trpljenje njegove žrtve ne zanima, sadist pa se zaveda, kako njegova žrtev trpi in v tem uživa. Mazohizem je nasprotje sadizma, pri čemer trpinčimo sebe in pri tem uživamo.
Karma za hudo krutost je slepota v naslednjem življenju, črne koze pa so bile nekoč karmična posledica hudega sovraštva. Ko je karmično breme zares težko, ne gre drugače kot s plačilom na telesni ravni.
Preklinjanje je izražanje nespoštovanja do Boga. Gre za nesprejemanje odgovornosti za nekaj, kar smo povzročili sami, vendar se tega ne zavedamo. Izraža nizko stanje zavesti, ki dokazuje ne le, da smo izgubili stik s svojim Očetom, temveč se iz njega celo norčujemo ali ga zanikamo. Kdor preklinja, priznava obstoj Boga, a se tej najvišji avtoriteti upira. Preklinjanje položaja, v katerem smo se znašli, je preklinjanje Boga, ki ga je ustvaril.
Cinizem je odraz ponosa, ki zavrača splošne vrednote. Gre za posmehljivo, zajedljivo komuniciranje kot odraz pesimističnega gledanja na svet; v ozadju se skriva užaljenost.
Pri ironiji gre za odklonilen odnos do položaja, ko poskušamo pokazati, da obstaja nekakšno neskladje, paradoks. To je tudi prikrito izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do nečesa, poudarjena (nerealna) hvala ali prikrita kritika, s katerima poskušamo koga osmešiti.
Nasprotja jeze
Nasprotje jeze so dobrota, potrpežljivost, prijaznost, prešernost, dobrovoljnost, tolerantnost, veselje, humor …
Potrpežljivost je temelj vsakega dela. Gre za vprašanje obvladovanja energije. Brez nje obupamo že ob prvi zapreki, ki nam oteži napredek. Prava potrpežljivost je zavestna – svojo nestrpnost krotimo z voljo.
Potrpežljivost je doma v prvi čakri; povezana je z izvorom vitalnosti. V modernem času čislamo hitrost; čas je zlato. To pa je v nasprotju s potrpežljivostjo. To se še posebno pozna pri mladih generacijah, ki imajo za razvoj potrpežljivosti vse slabše pogoje.
Potrpežljivost je v obratnem sorazmerju z močjo ega: večji kot je ego, manj smo potrpežljivi. Je tudi stvar temperamenta: močan temperament pomeni slabšo potrpežljivost.
Tolerantnost in potrpežljivost sta sestri. Da bi bil toleranten, moraš sprejeti drugačnost, razumeti drugega in mu dovoliti svobodo razmišljanja, čutenja in izbire. Tolerantnost do partnerja se okrepi, ko se zavemo, da nam prav on kaže najbolj skrite plati našega ega in s tem daje najboljše možnosti za naš napredek.
Dobrota je lastnost duše, ki deluje trajno in ne hipno, kot bes, zato lahko premaga jezo in bes. Dobrota je srčen odnos do bližnjega. Povezana je z voljo in s plemenito namero ter je možna le, ko delujemo iz duše in sledimo volji Očeta. Dobrota ni dobrodelnost; včasih je dobrota komu prisoliti zaušnico, če prav to potrebuje. Dobrota je odraz svetosti: kaže se v ljubeznivosti, prijaznosti, nežnosti, mehkobi, obzirnosti, toplini, razumevanju.
V življenju nenehno izbiramo in se odločamo; odločitve naj bi temeljile na treznosti, logiki, srčnosti in razumevanju. Kadar se odločimo delati dobro – razumevajoče, tolerantno in sočutno, naše dejanje ne bo imelo karmičnih posledic. Odločitev delati dobro je edina modra izbira.
V sodobnem svetu, ki čisla moč in razum, je dobrota izrinjena na obrobje. Najdemo jo v preprostih ljudeh, ki jih civilizacijski vrtinec še ni posrkal. Ne le moški, z njo imajo težave tudi ženske.
Veselje je notranje, čustveno stanje človeka, ki izvira iz duše, ne iz ega; egu pripada zgolj zadovoljstvo. To je stanje notranjega navdušenja, ki navdihuje in budi optimizem.
Humor je sredstvo, ki nas lahko potegne iz egoističnega filma. Tako izstopimo iz ega in delujemo brez njegovega pokroviteljstva. Tudi humor izvira iz duše. Smejemo se lastnim hibam, zmotam in dejanjem, ne da bi se pri tem obsojali ali poniževali. Antična gledališča so počela prav to.
Obračun z jezo
Številni jezo v sebi – marsikdaj nezavedno – obsojajo, zato je ne izrazijo, temveč jo potlačijo vase. A tu povzroča še več škode, kot če bi jo izrazili. Energijski naboj jeze hočeš nočeš povzroča posledice, če ga ne transformiramo.
Z jezo pravzaprav ni nič narobe. Kdor jo obsoja, še ni spoznal, da je jeza pač dejavnik, ki nam prinaša priložnosti za dvig nad svojo značajsko pomanjkljivost, za plemenitenje svoje osebnosti, za korigiranje svojih prepričanj in stališč. Zmotno je namreč misliti, da se morajo stvari odvijati tako, takrat in tam, kot si predstavljamo. Odgovornost za razplet ni v naših rokah, vse vodijo povsem druge, višje sile, ki se marsikdaj močno poigrajo z nami. Skozi lekcije, ki nam jih prinaša jeza, lahko prepoznamo svojo zmoto. Ali pa tudi ne. Če tega ne storimo, bo odmik od kozmične harmonije povzročil neljube posledice. Ceno bo naposled plačalo naše telo, končni račun pa bo nosila naša duša.
Jezni lahko prepozna svojo zmoto, a bo, če je trmoglav, vendarle vztrajal pri svojem. Kdor se jezi, dokazuje, da ni uspel dojeti skritega ozadja stvari in na poti samorazvoja ni uspel prestopiti okvira ega. Dokler ego ni presežen, njegove kali nenehno hranijo jezo, pa čeprav v še tako subtilni obliki.
Vzroki jeze se skrivajo na 49 nivojih podzavesti, zato je ni preprosto izkoreniniti. Kdor si predstavlja, da se je možno jeze znebiti zgolj z miselno disciplino, dela račun brez krčmarja.
Ko smo jezni ali besni, je najbolje zamenjati center, iz katerega trenutno delujemo. Če jezno sceno prekinemo in gremo na sprehod, smo s čustvenega centra preklopili na motoričnega. Tako se lahko ohladimo in v miru premislimo zadevo.
A pogosto tega ne moremo storiti. Dobro delujoči razum ima sposobnost razbrati realnost, povezati dejstva, zato se jezi lahko izogne, kar pa ne pomeni, da jo lahko tudi izkorenini. Težavi sta dve: jeza um zamegli, zato izgubimo razsodnost, čustveni center pa se odzove prej kot intelektualni, zato je um običajno prepozen, razen če se na potencialni izbruh jeze pripravimo – če se pravočasno zavemo, s kom imamo opravka ter kakšne tematike se lotevamo. Takrat lahko svojo pozornost primerno izostrimo ter tako položaj laže obvladamo.
Jeze ni preprosto razkrojiti. Postopek je enak kot pri odpravljanju drugih obrazov ega. Ni dovolj ustaviti navala jeze; treba se je soočiti z njo in raziskati njen pravi vzrok, sicer sledita pometanje pod preprogo in frustracija. Potreben je zavesten dvig nad običajni nivo odzivov, opazovanje lastnega počutja. V sebi moramo vzpostaviti budnega opazovalca, čisto zavest, da ego lahko opazujemo in presojamo njegove motive. Je jezi botrovalo neko pričakovanje ali prepričanje, neizpolnjena želja, strah? Kaj je v ozadju? Treba je najti agregat ega, ki je jezi botroval, ki je torej njen pravi povzročitelj (ponos, pohlep, lenoba …), in ugotoviti, kako je deloval. Poskušamo začutiti njen 'psihološki okus'. Katerih centrov (intelektualni, čustveni …) se je polastil?
V naslednji fazi razkroja jeze se v meditaciji poglobimo v doživeta občutja jeze. Treba se je soočiti s hibami – denimo ponosu – z nasprotno, pozitivno lastnostjo (ponižnostjo) in se vanjo vživeti, zavedajoč se, da nas vztrajanje v hibi vodi v past brez izhoda. Nato s hibo oziroma pripadajočim egom obračunamo tako, kot bi hoteli energijo, nakopičeno v hibi, transformirati in prenesti v vrlino. To je naloga, ki se uresničuje na višjih ravneh. V prošnji ali molitvi se zato obrnemo na duhovna bitja, ki to lahko storijo in ego razkrojijo na energijski in duhovni ravni.
Ko prepoznamo ozadje jeze in njeno nesmiselnost, nas marsikdaj popade smeh. Za kakšne neumnosti trošimo svojo vitalno energijo! Treba je iskati prešernost in prožnost biti ter se odločati z zaupanjem v dobro. Vse drugo so slabe izbire. Naj izbor dobrega postane naša navada!
Zoran Železnikar
- Poglejte si še: Kako se osvoboditi jeze, ki tli v vas