Jezni v službi

12. 9. 2012
Deli
Jezni v službi

V službi smo v (iz vidika globinske psihologije) v podobnem položaju kot otroci pred starši. V čem so podobnosti? Oglejmo si jih, ker jih je kar nekaj.

Nekdo ima oblast, da nam od zgoraj nalaga naloge (zadolžitve) po svoji volji. Nadrejeni (in tisti nad njimi) odločajo, kaj moramo izpeljati oziroma biti. Ne odločamo sami, ne odmerjamo si bremen, ne moremo slediti željam glede na to, kako bi si radi porazdelili čas, česa je potrebno naše telo, kaj želi srce. V najboljšem primeru delamo, kar je znosno, a večina ljudi je daleč od tega, da bi uživala v svobodno izbranih oparavilih po svoji meri. Nadrejene pogosto doživljamo kot brezčutne, zahtevne, krute starše, pri katerih ni mogoče najti razumevanja za svoje upravičene potrebe.

Nekdo nad nami (večji, starejši, skratka avtoriteta) ima oblast, da nagrajuje in kaznuje. S plačo, ki jo doživljamo kot nagrado ali kazen, in na katero običajno spet nimamo vpliva, z napredovanjem ali zapostavljanjem, s pohvalami ali kritikami. Drugi (večji, močnejši)  ima moč, da ruši naše samospoštovanje in počutje.

Postavljeni smo v odnose, ki jih nismo izbrali. Kot otroci nismo izbrali staršev, sorodnikov, vseh, ki so določali naše počutje. Nikamor drugam nismo mogli, tam smo bili priklenjeni, pa naj je bilo še tako hudo, poniževalno in uničujoče. Pogosto se ljudje v službi počutijo kot na prestajanju kazni brez možnosti izbire in odhoda.

Podobnost je tudi v tem, da (na primer učitelji ali vsi, ki delajo z ljudmi) moramo veliko dati od sebe, biti vljudni in učinkoviti, sami pa sočutja ne doživljamo. Kot otrok, ki mu vsi ukazujejo, naj bo priden, oni pa so grobi, nepošteni ali celo neusmiljeni.

Podobnosti, ki sem jih opisala, delujejo predvsem zato, ker v teh okoliščinah pademo v otroška občutja, a se tega ne zavedamo. Zato delujejo z izjemno močjo in sploh ne opazimo, da podoživljamo preteklost. Predvsem pa ne doživljamo svoje sedanje odraslosti.

Naše realne možnosti

Prvi korak je ugotoviti, da v službi nismo otroci, da nadrejeni niso starši in da nismo obsojenci. Že ko to naredimo, se zgodi bistven premik. Če seveda nam sploh uspe, da si to priznamo. Ni tako lahko!

Glavna težava je namreč v tem, da si je  treba prevzeti odgovornost in se potruditi, da branimo svoje želje, potrebe, darove. Da iščemo poti, da bi jih ovrednotili. Da iščemo ljubečo povezanost. Da se vživljamo v ljudi, s katerimi delamo. Da vidimo možnosti, ki jih še nikoli nismo. Da iščemo drugačne možnost ali drugo službo, a z ljubeznijo in vero vase, ne z zamero in odporom (ker potem ni pravega učinka.) Da se soočimo s sovražnostjo in  gnevom, ki kipi na našem dnu že iz starih časov.

Vsak dan slišim neskončno število pritožb. Skoraj nikoli pa ne slišim predlogov, skoraj nihče si z drugimi ne izmenjuje idej, navdiha, ustvarjalnih podbud.  Izmenjujemo si pritožbe, jezo, zamero. V neki raziskavi so merili, da uslužbenci porabijo več ur na teden (če seštejemo minute pritoževanja) za negodovanje, veliko več kot za iskanje novih možnosti. Že pet minut za sprostitev in oddih bi bila boljša možnost za tiste minute, ki jih sicer porabimo za pritoževanje

Res, včasih si je treba privezati dušo in povedati, kaj nas jezi. Toda važno je, da gre za resnico in da ni naša slaba volja vezana  globoko osebno žalost in otroški bes. Kajti tega ne prežene nobena še tako prijetna služba. S tistimi demoni se je trega spoprijeti drugje, da ne bodo razsajali med delovnim časom.

Šele ko se ukvarjamo res samo s poklicnimi težavami in delovnimi pogoji (in zadaj ni ničesar drugega), dobimo prave ideje. Svobodno razmišljanje, srečne okoliščine in odnosi s sodelavci zaživijo pomladno prenovo, ko odložimo otroško držo in se premaknemo v svoj sedanji trenutek.

Težave odraslega so lahko velike, a nikoli nimajo ozadja brezčasnega obupa in nemočne jeze, ki ga imajo otrokove. Zato je bolje, da se ne jezimo na direktorje, ministre, državo in svet, ampak da naredimo vse za svoje olajšanje, za nove pristope in se skratka obnašamo tako kot dobri starši, ko je otroku težko.

Ni prav, da se naženemo v službo tako, kot so nas morda kdaj nagnali v življenje: brez občutka, v stvari, ki so nas poniževale in bolele, in ki so bile za otroka pretežke in jih je doživljal kot mučenje.

Raje se primimo za roko, si dajmo pomoč in uporabimo svojo inteligenco, moč in srčnost za izboljšanje svojega položaja z majhnimi koraki in brez vdaje.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez