Jung je opozarjal, da lahko pretirano zaščitniška in nadzorna materinska drža pri sinu ustvari kompleks »moški-otrok«, v katerem ostaja čustveno odvisen in težje razvije samostojnost. Takšna dinamika mu lahko oteži oblikovanje zdrave moškosti, odločnosti in notranje opore za odraslo življenje.
Psihologi pogosto poudarjajo, da je vzgoja dečkov zahteven proces. A v sodobnem svetu izzivi vzgoje niso omejeni le na dečke – tudi deklice potrebujejo jasne meje, čustveno stabilnost in pripravo na odraslo življenje. Tradicionalni vzorci vzgoje pogosto ne odgovarjajo več potrebam sodobnih družin, hkrati pa se lahko utrjujejo tudi vedenjski vzorci, ki zavirajo razvoj zdrave moške identitete.
Kdaj se nujno potrebna materinska skrb spremeni v nezdrav nadzor?
Ljubeč, nežen in odziven odnos z mamo je za dečka temelj varnosti in zdravega razvoja. Težava ni v bližini, toplini ali skrbi, temveč v tem, kdaj in kako se ta skrb prevesi v nadzor. Ko otrok raste, se namreč zdrava navezanost postopno dopolni z enako pomembnim procesom: z ločevanjem in osamosvajanjem, pri katerem deček ob staršu razvija občutek, da zmore sam, da lahko tvega, poskusi, se zmoti in se iz napake tudi kaj nauči.
Najbolj občutljivo obdobje za to se začne že v zgodnjem otroštvu (ko otrok prvič jasno uveljavlja “jaz sam”), še posebej pa postane ključno v prednajstništvu in adolescenci, približno med 10. in 19. letom, ko mladostnik naravno gradi identiteto in izbira smeri, ki niso več podaljšek staršev.
Prav tu se lahko pokaže problem, če mati sinovo osamosvajanje doživlja kot grožnjo ali zavrnitev ter ga začne pretirano nadzorovati: če ji ni všeč skoraj nobena njegova samostojna odločitev, če ga ne podpira pri izbiri šole, interesov, hobijev, prijateljev ali partnerke, če ga sistematično usmerja v “prave” izbire po svojih merilih.
V takem okolju sin pogosto dobi sporočilo, da ne zmore, da ne zna izbrati prav ali da je ljubezen pogojena z ubogljivostjo, kar lahko zavira njegov občutek samostojnosti in notranje opore.
- Preberite si še: Se življenje resnično začne šele pri štiridesetih? (Carl Jung)
Kompleks “moški-otrok” in vloga matere
Carl Gustav Jung je v svojih delih opozarjal na nevarnosti neustrezne vzgoje in opisoval pojav, ki ga je poimenoval kompleks “moški-otrok”. Do njega naj bi prišlo, ko mati otroku ne daje le podpore in ljubezni, temveč začne pretirano posegati v njegovo življenje – pogosto zato, ker skuša (zavedno ali nezavedno) prek sina zapolniti lastne čustvene potrebe.
Če partner (oče) materi ne nudi dovolj varnosti, bližine ali potrditve, lahko mati te občutke začne iskati pri sinu. Tako nastane močna, prepletena čustvena vez, ki sinu ne daje prostora, da bi se razvil v samostojno osebo. V takšnem odnosu je sin lahko “zadušen” z materino prisotnostjo, skrbjo in nadzorom, čeprav se vse navzven zdi kot ljubezen.
Posledica je, da sin postane čustveno odvisen, težje sprejema odločitve in se težje uči odgovornosti. Dokler mu je dopuščeno, da ostaja v odvisnosti, mati pogosto popravi njegove napake, ga rešuje posledic in tudi pomembne življenjske odločitve sprejema namesto njega.
V knjigi Moderna Jungova klinična praksa je ta dinamika opisana približno takole: pred nami je moški, ki se oklepa preteklosti in se poskuša umakniti iz sveta, ki se mu zdi hladen in pretrd. Mati je ves čas ob njem, kot da je samoumevno, da ne bo odrasel in si ustvaril svojega življenja. Gre za nekakšno tiho zavezništvo med materjo in sinom, v katerem si – vsak na svoj način – pomagata bežati pred resničnim življenjem.
Psihološke posledice in potreba po samostojnosti
Takšen vzorec ima lahko globoke psihološke posledice. Moški, ki je predolgo pod močnim materinim vplivom, se pogosto skuša osvoboditi nadzora, vendar se hkrati počuti notranje ohromljen: primanjkuje mu pobude, poguma in vztrajnosti, ker ni razvil občutka, da zmore stati sam.
Nauči se, da mir in varnost doseže predvsem skozi odnos z materjo, zato težje razvija lastno samostojnost, odločnost in zdravo obliko moškosti. Jung je menil, da bi takšni moški potrebovali podporo zunaj materinega kroga – nekoga, ob komer bi lahko “preživeli” prekinitev s prvo ljubeznijo svojega življenja in naredili psihološki korak v odraslost.
Misel se lahko sliši pretirana, vendar je sporočilo jasno: preveč zaščitniški in nadzorni starševski vzorec, tudi če izhaja iz ljubezni, lahko otroku omeji prostor, da odraste v samostojno, čustveno stabilno osebo.
Kadar v okolju ni očeta ali druge pomembne odrasle figure, ki spodbuja samostojnost in zdravo ločitev, sinovi pogosto težje dosežejo psihološko zrelost. Za polno življenje je nujno, da se postopoma osvobodijo čustvene odvisnosti in si ustvarijo lastno notranjo oporo.
Vir: stil.kurir.rs
