Kadar kdo od naših ljubljenih trpi...

Kadar kdo od naših ljubljenih trpi, je težko ostati miren, ne čutiti njihove bolečine ali se z njo poistovetiti. Želimo si, da bi jim lahko odvzeli to breme in jih videli zacveteti.

Kadar kdo od naših ljubljenih trpi... (foto: profimedia) profimedia
4. 4. 2018

Prevečkrat gremo v stanje popravljača in menimo, da je na nas, da situacijo popravimo. Morda, ker nam gre bolje v življenju, ker smo bolj zdravi, srečnejši... A vse to nas postavi v neugoden položaj, ker se zavemo, da v resnici sploh ne popravljamo in rešujemo zadev. V resnici sploh nismo prisotni. Ne prisluhnemo. Ne dovolimo si začutiti njihovo bolečino in samo sedeti ob njih in pustiti, da teče, kar mora odteči. Ni naša naloga, da jih pozdravimo s svojimi skrbi, oni tega ne potrebujejo. Že osnove Abrahamovega nauka nas učijo, naj iščemo rešitve in ne opazujmo problema, kajti ko iščemo rešitev, občutimo pozitivna čustva, ko pa si ogledujemo težavo, negativna. To je univerzalni Zakon in resnica. Ne moremo misliti dobre misli in se ne počutiti dobro. Takrat smo uglašeni s svojim notranjim vodstvom in neusahljivo ljubeznijo.

Drugim smo v veliko pomoč takrat, ko prepoznamo, kaj si želijo biti in ko jih s svojimi besedami in prisotnostjo razvedrimo v smeri tistega, po čemer hrepenijo. 

Če je zbolel naš prijatelj, partner ali kdorkoli, ki ga imamo radi je najbolje, kar lahko storite zanj že ta trenutek – predstavljajte si ga zdravega. Naj bo to v mislih in poslano telepatsko, bodisi med pogovorom. Naj oči zažarijo v tistih vibraciji, ki lahko in tudi zmore ozdraviti. Opazite, da čutite negativno čustvo, ko se osredotočate na njegovo bolezen in hkrati ste neizmerno bolje, ko se osredotočite na njegovo okrevanje. Vse kreiramo s svojimi mislimi. 

Kako torej vedriti druge?

S svojim zgledom. Tako, da bomo sami drugačni. Ko smo zdravi, lahko spodbujamo željo po zdravju. Ko smo uspešni in srečni, lahko spodbujamo njihovo željo po uspehu in sreči. Naj jih vedri naš zgled. To, kar nosimo v srcu. Druge bomo vedrili takrat, ko se bomo dobro počutili ob svojih mislih. Takrat bomo ustvarjali pozitivno. 

Umetnost dopuščanja pravi: »Jaz sem, kar sem in drugim sem pripravljen dopuščati, da so, kar so. Morda takrat, ko nekdo trpi, najbolj pomaga, da mu »dovolimo« trpeti in mu pustiti prostor, da iz tega zraste. Se nekaj nauči. Hkrati pa mu z vibracijami neumorno pošiljamo vse pozitivne misli, kar jih prostrano vesolje vsebuje. Ne more se zgoditi, da bi toliko dobrega lahko klonilo pred boleznijo. Tudi to je Zakon.

Te Zakone bomo opazili pri delu: »Tisti, ki najbolj govorijo o uspehu, so uspešni. Tisti, ki najbolj govorijo o zdravju, so zdravi. Tisti, ki najbolj govorijo o bolezni, so bolni. Tisti, ki najbolj govorijo o revščini, so revni. Takšen je Zakon. Drugače ne more biti. Tako kot se počutite – tako privlačite in najbolje si je sebe zamisliti kot magnet, ki privlači vedno več tega, kakor se počuti«. Zato bodimo mi tisti magneti še za druge, takrat, ko si sami ne bodo znali pomagati. Ne rabi nas skrbeti, da bo privlačnost magneta popustila in izgubila svojo moč – vir je neusahljiv in za vse je dovolj. Če mu le znamo prisluhniti.

Nina Kirbiš