Kaj je najbolj očiten znak POTLAČENIH ČUSTEV in kako z njimi ravnati?

Potlačena čustva se lahko izražajo z intenzivnim (burnim) ponavljajočim odzivanjem na določene situacije ali v odnosih. Prav tako naše življenje lahko nekako navidezno „ustavijo“. Stanje samo nas vabi, da se obrnemo k sebi in nam sporoča, da je morda prišel čas, da začnemo raziskovati svoj notranji svet – delati na sebi.

Kaj je najbolj očiten znak POTLAČENIH ČUSTEV in kako z njimi ravnati? (foto: Pixabay) Pixabay
4. 11. 2022 | Promocijsko sporočilo

Dobro je vedeti, da se takšna obdobja v življenju lahko pojavijo tudi, če smo že delali na sebi ali pa ne, saj naš notranji svet (podzavest, nezavedno) ne deluje linearno, temveč iz globin (čustvene) vsebine začnejo prihajati na površje, ko je za njih čas.

Obdobja, ko navidezno obtičimo, so običajno znak, da je prišel ta čas. Obtičimo lahko v življenju nasploh, v odnosu, pri delu ali doživljamo vedno enako (slabo) počutje. V takšnem življenjskem obdobju ni redko, da čutimo frustracijo, nemoč, morda jezo, žalost … Potisnjena čustva pa se lahko kasneje izrazijo tudi v obliki pretiranega doživljanja (npr. izbruhi jeze, žalost, ki s časom postane obup ali depresija itn).

Potlačena čustva nam pripovedujejo, da je naš notranji svet postal prenasičen

Prenasičen z nepredelanimi in nerazrešenimi čustvi. Z drugimi besedami: na površje iz globin podzavesti so ne nam v preteklosti, tako ali drugače, že oglasile vsebine, a smo pred njimi zatisnili oči, jih spregledali, potisnili, potlačili nazaj. Potiskamo pa lahko le določen čas, saj energija vedno najde pot...

Predstavljajte si omaro, iz katere padejo različni predmeti, ker je enostavno polna. Omaro vedno znova odpirate. Predmeti padajo ven. Ko predmeti padajo, imate priložnost, da neuporabne vržete v smeti, druge pa razporedite in pospravite. Vi pa vedno znova vse predmete zmečete nazaj in zapirate, hkrati pa v njo potiskate še nove predmete. Menite, da bo to zdržalo? Žal ne. Slej ali prej bo potrebna čistka. Podobna prispodoba, če ne še boljša, je zamašen odtok vode. Enkrat ga je treba odmašiti in očistiti, če ne tvegamo, da ves smrad in umazanija, ki sta se daljši čas nabirali, preplavijo npr. našo kopalnico. Tega ne želimo ...

Potlačena čustva so ...

Te premete in zamašen odtok bi lahko primerjali s potlačenimi čustvenimi vsebinami (negativnimi čustvi, strahovi, travmami, zamerami itn.). Vsako potisnjeno čustvo, je predmet, je substanca, ki je mašila odtok.

Ko govorimo o potlačenih čustvih, običajno govorimo pravzaprav o tistih delih, aspektih nas samih (smo energijska bitja), ki se nekoč v preteklosti (verjetno v otroštvu) nikoli niso mogli izraziti, smeli izraziti ali ustrezno predelati: npr. da v družini ni bilo (zavestno ali nezavedno) sprejemljivo izražanje jeze. Pa vendar je jeza ena izmed osnovnih človeških čustev in je naraven del nas. Če je nikoli nismo smeli ali mogli zares izraziti, danes nosimo najverjetneje veliko potlačene jeze. Podobno velja za ostala čustva. Drugi primer je, da smo lahko kot otroci npr. v občutljivi situaciji ostali sami - v strahu, kaj bo, smo zamrznili. Ta energija je še vedno z nami.

Hkrati, da je vse skupaj še malce bolj zapleteno, pa živimo v družbenem okolju, kjer t. i. negativna čustva ne sprejemamo, niso zaželena, medtem ko pozitivna povzdigujemo. Takšen način delovanja prinese še nadaljnje disfunkcionalne dinamike - v odnosih z drugimi kot tudi v odnosu do samih sebe. Ker se ne želimo spoprijeti z negativnim čustvom, npr. jezo, ga projiciramo zunaj sebe - na partnerja, družinskega člana, prijatelja, svet nasploh in seveda se na takšen način znajdemo v začaranem krogu, s kateri ostajamo vpeti v to čustvo še naprej. Lahko bi naštela še ogromno situaciji, ki so posledica potlačenih čustev, a vendar je vsak posameznik svoj svet.

Prepoznati potlačena čustva

Neizraženi in nepredelani aspekti v našem notranjem (podzavestnem) svetu (ki usmerja največ našega življenja), torej potlačena čustva so še vedno z nami, in sicer ostajajo znotraj nas na povsem enak način, kot v času nastanka (ko smo imeli npr. 3 leta, 6 let ali morda kasneje). Čakajo, prihajajo na plano, da jih bomo končno predelali. Danes jih lahko prepoznamo v čustveno napornih odnosih in situacijah, predvsem pa dramah, ki se ponavljajo (običajno imajo ponavljajoč vzorec) in seveda v sami čustveni bolečini (jedru bolečine), ki jo čutimo, ko se situacija zgodi oz. vedno znova ponovi. Čeprav bi iz napornih situaciji najrajši zbežali, pa so v resnici odličen poligon za razvoj in napredek (opomba: na tem mestu je potrebno poudariti, da v kolikor pa gre za življenjsko ogrožajoče situacije in zlorabe, hude manipulacije se je potrebno nujno umakniti).

Zakaj se (pri potlačenih čustvih) situacije in odnosi ponavljajo?

Narava potlačenih čustev, torej ostaja takšna, da se ponavljajo, vedno znova zavrtijo, dokler jih ljubeče ne sprejmemo in, ko je le - teh preveč nerazrešenih, se zdi, da se nikamor ne premaknemo. Ponavljajo se, ker želijo biti razrešena, osvobojena, predelana. To je pravzaprav zastala energija in narava energije je takšna, da se želi premikati in teči. Potlačena čustva želijo svoj epilog, bi lahko rekli. In ponavljala se bodo, dokler se osvoboditev, razrešitev in epilog ne bodo zgodili.

Najbolj težavna so negativna čustva (s katerimi se ne želimo soočiti)

Kot sem že višje zapisala, živimo v družbi, ki neprijetna čustva ne sprejema najbolje. Prijetnih čustev pa nam ni potrebno tlačiti ali potiskati stran. So prijetna in želimo jih doživljati. Težava so skoraj vedno negativna čustva, ki se jim izogibamo ali še huje, jih celo zanikamo. To se pogosto zgodi, zaradi čustvene teže, ki jo doživljamo ob njih, ker so skrajno neprijetna in na koncu, če se z njimi soočimo lahko prekinemo globok družinski vzorec in prepričanja, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. To pa zahteva pogum. A o tem kdaj drugič.

Na tem mestu je dobro vedeti, da smo vsi "samo" ljudje, ki naj bi imeli osnovna čustva, pozitivna in negativna. Majhni otroci so krasen primer, saj si dovolijo čutiti in izraziti vso paleto čustev, od jeze do veselja. Šele skozi vzgojo jih začnemo omejevati. Težava nastane, ko menimo, da nekega čustva nimamo (npr. jeze). Morda smo bili (kot otroci) naučeni, da če smo jezni, smo "slabi" in seveda ne bomo želeli več čutiti jeze. Potlačili jo bomo. Dokler ...

Pri tem je ponovno treba poudariti, da čustva sama po sebi NOBENA niso slaba ali dobra - ne pozitivna ne negativna, čustva samo so in oznaka je tista, ki naredi čustvo nesprejemljivo.

Kako potlačena čustva osvoboditi?

V teoriji enostavno, v praksi težje: treba jih je izrazili in jim dovoliti svojo pot. Zato je to pot, proces. Lahko krajši. Lahko daljši. Odvisno, koliko čustev nismo smeli izraziti v otroštvu. Proces osvobajanja in celjenja se začne z zavedanjem ter prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje. Situacije ne moremo spremeniti. Pa vendar je naš ustroj takšen, da s pomočjo ustreznih terapij in tehnik danes lahko povsem zacelimo rane preteklosti. Ena izmed uspešnih terapevtskih metod je tudi Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza (več o njej lahko preberete TUKAJ). To seveda ne pomeni, da se bodo negativne stvari izbrisale po nekaj terapijah in bomo srečni do konca svojih dni ... Treba je razumeti, da gre pri tem za proces ...

Bistvo celjenja je, da najdemo sočutje zase, za rane in čustva izrazimo danes, ustvarimo prostor za „epilog“, in tako vse bolj prihajamo v stik s svojo notranjo močjo, vse bolj smo celi, nič več ne iščemo ali hlepimo po potrditvah od zunaj, spoznamo, da si zaslužimo boljše, da smo dragoceni in vredni, da si zaslužimo ljubezen, da si zaslužimo spoštovanje. Prihajati začnejo ljudje, s katerimi lahko zgradimo čustveno zdrave in varne odnose, ki nam omogočijo rast... Vse bolj smo mirni... Sama pri tem vedno bolj skozi lastno izkušnjo in izkušnje posameznikov, ki pridejo na transpersonalno hipnoterapijo vidim, da gre zares za uspešno metodo...

Notranji otrok in notranji starši

V primeru potlačenih čustev iz otroštva in čustvenih ran, je razvijanje sočutja do notranjega otroka, po mojih izkušnjah, za začetek med bolj uspešnimi načini, da začnemo celiti čustvene rane. Notranji otrok je naš aspekt, velik del nas, ki nosi vse izkušnje iz otroštva. Prav tako nosimo introjicirano podobo staršev. Če je ta izjemno negativna (lahko upravičeno!), potem je treba delati tudi na notranjih starših in v notranjem svetu najprej ustvariti čustveno varen prostor. Vse to so osnovni koraki resnega dela na sebi. Ko se procesu zares predamo, lahko pričakujemo spremembe ...

Za več informacij o transpersonalni hipnoterapiji KLIKNITE TUKAJ.

Napisala:

Mojca Koprivnikar,

Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza

Izvajalka Podedovana družinska travma (po Mark Wolynn)

www.mojcakoprivnikar.si