AEQ metoda: Če ne čutimo sebe, je logično, da nismo zmožni urediti tistega, kar nas bremeni

4. 2. 2023
Deli
AEQ metoda: Če ne čutimo sebe, je logično, da nismo zmožni urediti tistega, kar nas bremeni (foto: shutterstock)
shutterstock

Preberite si, kako avtor AEQ metode, Aleš Ernst, razloži pomen AEQ vaj. 

Čustvena zrelost po AEQ metodi določa, kako močno in kompleksno čustvo lahko oseba sprejme ali izrazi ob ohranitvi primernega zavedanja in zavestnega nadzora, da lahko energijo čustva uporabi na način, ki omogoča boljše rezultate kot v preteklosti.

Ali se skozi AEQ vaje učimo sproščanja? 

Pogosta težava je, da imamo mišice napete bolj, kot je potrebno. To pomeni, da neko obremenitev ne dojemamo realno. Imamo na primer nek manjši problem, ki bi od nas zahteval manjšo napetost, da bi ga uredili. Vendar na ta manjši problem zaradi popačenega dojemanja, kakšen dejansko sploh je, odregiramo z močno napetostjo in se preutrudimo. Pogosto ljudje zvečer rečejo: »Sem čisto zbit/a.« Če razmišljajo, kaj so čez dan počeli ali kaj se jim je dogajalo, ugotovijo, da nič posebnega. 

Na AEQ programih se učimo večanja razumevanja in čutenja ter nadzora nad samim sabo. Posledica tega je večja sproščenost. Naučimo se direktno večati sproščenost. 

Če se želimo počutiti bolj sproščene, lahko na primer spijemo deci vodke. Hitro bomo sproščeni, saj se sprostiti ni tako težko. Danes imamo obilo načinov, kako se lahko sprostimo, vendar je težava, da ta sproščenost ni nujno usklajena z dejanskim stanjem v okolju, v katerem se nahajamo. To pomeni tudi, da se po AEQ vaji lahko počutimo bolj sproščene, ampak če živimo v okolju, ki je napeto, potem po vaji ne bomo dolgo sproščeni, saj se bomo morali kmalu prilagoditi dejanskemu stanju v okolju.

Recimo, da je zunaj 35 stopinj Celzija in nekdo reče: »Pojdi v savno za 15 minut in ko boš prišel iz savne, ti zunaj ne bo več tako vroče.« To je logično, vendar dejstvo je, da je zunaj še vedno 35 stopinj Celzija. Če gremo za 15 minut na 80 stopinj, bomo nekaj časa po tem, ko bomo prišli nazaj na 35 stopinj, res imeli občutek, da je čisto v redu. Ko pa bomo zunaj pol ure ali več, bomo ugotovili, da nam je še bolj vroče kot prej. Še dodatno smo se izčrpali zaradi tega, ker smo šli v savno, čeprav nam je dala kratkoročno iluzijo, da zunaj ni tako vroče.

Več čustev pomeni večji vpliv na okolico

Namen AEQ vaj in način, na katerega jih vodim na svojih programih, je, da se udeleženci skozi vaje naučijo bolj jasno zaznavati sebe in okolje, v katerem so. Prav tako pa tudi, da imajo manj strahu in odpora pred tem, kar se jim na ta način kaže. Ko berem o razlikah, v čem so ljudje boljši ali drugačni od ostalih živih bitij, je vedno poudarjena glavna razlika – razum in čustva. Če o tem globlje razmislimo, vidimo, da je dejansko bolj razvit razum, ki je značilen za človeka, posledica bolj razvitih čustev. Kar pomeni, da ima človek lahko veliko več različnih čustev, kot katera koli druga žival ali drugo živo bitje na zemlji. 

Več kot imamo čustev, bolj natančno jih lahko izrazimo in vplivamo na okolje. To pomeni, da je naša sposobnost vplivanja na okolje bistveno višja kot na primer od psa ali katerekoli druge živali. Imamo sposobnost, da lahko ustvarimo bolj uravnovešeno okolje z bolj kompleksnimi odnosi, ki pa so zaradi višje kompleksnosti tudi bolj odporni na vpliv okolja, ki to poskuša znižati navzdol. 

Če želimo imeti bolj različna in bolj kompleksna čustva, pa je potrebno imeti boljši stik s samim sabo. Ko se na programu učimo, kako pritisniti levo in desno ramo ob tla, kako napeti hrbet, sprostiti trebuh, pa napeti trebuh in sprostiti hrbet, deluje vse skupaj morda kot neke vrste telovadba. Ampak skozi te vaje se dejansko učimo prepoznavati telesna stanja in telesna počutja ter pričnemo vedno bolj ločevati med jezo, besom, ljubeznijo in veseljem, med sovraštvom, prezirom, protestom, žalostjo, strahom in gnusom.

V literaturi, ki obravnava čustva, je omenjenih več kot tisoč različnih čustev. Res je sicer, da nimajo vse kulture vseh tisoč čustev. Določena kultura ima namreč čustva, ki jih druge nimajo. Ko bolj čutimo telo, lahko v telesu tudi bolj jasno prepoznamo, kaj nas moti, kaj nas ne moti, kaj osrečuje, sprošča, jezi ali žalosti. Bolj ko znamo ta čustva definirati, lažje potem s svojim razumom, z zavestjo, razmislimo, kaj in kdaj bi rekli, kaj in kdaj bi napisali, kaj bi naredili, kdaj bi udarili in kdaj pobožali. 

Odvisniki od kardio vadb

S tem, ko bolj čutimo telo, lahko postopoma izboljšamo uravnoteženost med seboj in okoljem. To pa nudi večjo sprostitev in ta potem ni umetna, kot je takrat, kadar je nekdo pod vplivom alkohola in je nekaj trenutkov sproščen, čeprav je doma vse narobe. Tudi ko je nekdo pijan, zadet od katerekoli droge ali ko pride domov zadet od teka, ker teče prehitro in predaleč, možgani zaradi tega, da zmanjšajo bolečino, ki jo iz telesa dobivajo, izločijo veliko dopamina ali serotonina. Tako dobimo tisti tako imenovani »cardio high«. Od kardia ljudje dobijo občutek, da letijo, da so nekje “gor”, kjer jim je lepše. V ZDA imajo takšni ljudje že uradno psihološko diagnozo, ki se imenuje »cardio junkie« oziroma odvisnik od kardia. Tako imenujejo ljudi, ki so odvisni od kardio vadbe, naj si bo to tek, kolo ali karkoli drugega. 

Takšna oseba se lahko sprosti, čeprav je v situaciji, ko sproščenost realno ni primerna, ker ima preveč težav, ki jih ne ureja. Ne ureja jih zato, ker jih ne čuti. Ne čuti pa jih zato, ker – ali se jih ni naučila čutiti ali pa je ta občutek za take odnose že v svojem otroštvu zablokirala, ker je živela v taki družini, kjer so bili takšni težavni odnosi normalni. Kot otrok ni mogla ničesar narediti glede tega kot le to, da se je navadila in to sprejela kot normalno. Sproščenost je torej pri učenju AEQ metode na višji zahtevnostni stopnji rezultat večje čustvene zrelosti in učinkovitosti, ki zahteva večje občutenje sebe ne glede na to, kakšno to občutenje je. 

Ko delamo vajo na način, ki je do telesa spoštljiva, je logično, da se nekaj časa počutimo v svojem telesu bolje. Potem pa začnemo zaradi večje sproščenosti in večjega občutka zase in za to, kar se v okolju dogaja, občutiti več stvari. Na primer, ko pride oseba po končani vaji iz sobe, lahko začuti, da je moža strah za službo, ampak tega ne pokaže. Lahko začuti, da se sin ali hčerka ne razume dobro v šoli s svojimi sošolci ali sošolkami, ampak je tiho, ker ima mati že dovolj svojih problemov in je noče obremenjevati.

Ko vstopimo v ta prostor in pridemo iz izolacije, ki jo med vajo dosežemo v svojem prostoru, v realno stanje, je vprašanje, ali se bomo s tem ukvarjali. Če ne razumemo dovolj dobro, kakšne so posledice zanikanja dejanskega stanja, bomo ta občutja raje zablokirali in ne bomo hoteli čutiti. Ali pa sledili podzavestnim obrambnim mehanizmom, pridobljenim v preteklosti ali prenešenim od staršev ter med vajo pridobljeno sproščenost nazaj spremenili v oklep, ki nam omogoča iluzijo, da ni tako, kot je v resnici. Zato je zelo pomemben del programa razlaga, ki udeležencem omogoča spremembo zavesti za spremembo vedenja. 

Bolj ko se učimo občutenja skozi program, bolj ko skozi vaje čutimo sami sebe, težje bomo dvomili v to, kar bomo začutili, ko bomo prišli v kuhinjo, službo, domov k staršem, k tašči ali kamorkoli drugam. Bolj ko začutimo realno stanje, bolj začnemo povezovati, zakaj smo napeti, zakaj nas nekaj boli, kdo nas živcira, moti, ovira, ogroža, omejuje… Ugotovimo, kaj bi nekomu rekli, naredili, povedali, pokazali, da bi spremenili odnos do nas ali pa da bi mi spremenili odnos do službe, morda zamenjali službo ali karkoli drugega. To jo dolgoročni namen tega, kar se udeleženci učijo na mojih AEQ programih. 

Kronične bolečine so posledica kronične nezmožnosti urejanja odnosov, v katerih živimo, čeprav se tega ne zavedamo. Se pa zavedamo kroničnih bolečin, a ne razumemo, zakaj jih imamo. Če ne čutimo sebe in če ne moremo ločiti med čustvi in občutki, ki jih imamo v telesu, je logično, da nismo zmožni kvalitetno urediti tistega, kar nas bremeni.

Potem ne moremo biti sproščeni brez tega, da je ta sproščenost dejansko iluzija (opojne substance, šport, socialna omrežja, TV, hrana…). Ali pa, da jo dosegamo s pomočjo okolja brez prave podlage zanjo. Iluzija se vedno spremeni v depresijo, ker iluzija vedno bolj utruja in zahteva depresijo, da se v njej spočijemo od naporov, ki jih za svoj obstoj od nas zahteva iluzija. 

AEQ vaje niso telovadba

Ne urejamo torej sebe skozi vajo. Namen je, da delamo vaje doma in skozi vajo vedno bolj razumemo, kaj recimo v službi ni v redu. Nato urejujemo tisto, kar v službi ali kjerkoli drugje ni v redu.

Pred časom sem bral članek o Američanu, ki se je iz Amerike preselil v francoski Strasbourg. Napisal je, da tam živi dva meseca, kjer se ima super, saj so Američani čisto uničili svojo državo in svoje medsebojne odnose. V Ameriki je polno izkoriščanja, ljudje delajo brez dopustov, saj ne morejo nikomur zaupati. Vsi samo gledajo, kako bi izkoristili drugega. Če greš za več kot en teden na dopust, je zelo velika verjetnost, da ti bo nekdo drug vzel službo, ker bodo smatrali, da nisi dovolj lojalen in deloven.

V Franciji pa je avtor članka ugotavljal, da je čisto drugače. Ljudje imajo veliko dopusta, hodijo po službi v kavarne. Nato pa je po nekaj mesecih ugotovil, da ni Francoz, saj se ni rodil tam, tudi v šolo ni hodil tam, ljudi ne pozna in je še zmeraj Američan. Francozi ga nikoli ne bodo sprejeli za svojega. Potem je začel razmišljati, da ni rešitev za Američane, ki težko živijo v svoji državi, da pobegnejo drugam, ampak da bi morali ti ljudje začeti aktivno delati na tem, da bi v Ameriki spremenili način življenja v bolj pravilnega, saj je to edina rešitev. 

Tukaj je podobno. Če želimo najti boljšo rešitev za to, da smo recimo v službi manj napeti, je potrebno najprej znati dovolj dobro definirati, kaj se v službi sploh dogaja. Večina ljudi ravno tisto, kar jih najbolj moti, boli ali prizadene, poskuša odmisliti in se s tem ne ukvarjajo. Potem je logično, da ne morejo dobiti dovolj dobrih podatkov, da bi sploh ugotovili, kaj je narobe in kako bi lahko s svojim vedenjem postopoma vplivali na okolje, da se spreminja v boljše. Vendar to ne gre čez noč, pač pa počasi. Potem bo postopoma tudi napetost, ki jo nekdo čuti recimo, ko sedi v službi, vedno manjša. To ni nekaj, kar bi lahko uredili v dveh dnevih, dveh tednih ali dveh mesecih, ampak običajno v roku leta ali dveh. Nudi pa tak način spreminjanja, kot ga učim na AEQ programih, dolgoročno rešitev za kronične težave. 

Več informacij na: aeq.si

Poglejte si tudi PODKAST:

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu