Kaj je sploh to resnična ljubezen?

Zakaj potrebujemo ljubezen?

Ena od najmočnejših motivacij za življenje na Zemlji je potreba po druženju in ljubezni ter življenje med ljudmi in v ljubezni. To je več kot očitno. Malo manj očiten pa je razlog, zaradi katerega potrebujemo ljubezen. Kaj je tisto, kar je pri ljubezni tako zelo pomembno, da brez nje vse v življenju izgubi smisel? Ljubezen nam, v svoji srčiki, omogoča, da smo brezpogojno svobodni – da smo točno to, kar smo, in da uresničimo svoje skrajne potenciale. V odnosu z drugim človekom ljubezen premika naše individualne meje (ali maske ega), da lahko enakovredno komuniciramo drug z drugim, se brezkompromisno povezujemo in skupaj rastemo. Rečemo lahko, da je to glavni namen življenja, vprašanje pa je, kako takšno ljubezen resnično živeti.

Tragedija ljubezni 

Že v najzgodnejšem otroštvu nas je večina doživela šok v obliki strahu, da ne bomo dobili najnujnejšega za preživetje – ljubezni. To nas je vrglo iz ravnotežja in prekinilo naravni proces odraščanja in zorenja v sposobnega in neustrašnega posameznika, ki je zmožen živeti v ljubezni. Namesto da bi ljubezen prejemali in dajali brezpogojno, smo se že v otroštvu naučili svoje občutke skrivati in igrati najrazličnejše 'socialne' igre. Odrasli smo se v teh igrah in skrivalnicah tako izpopolnili, da ni čudno, da smo odnose povsem zapletli. Če bi drugi vedeli, kdo smo v resnici, če bi nas brezpogojno sprejeli in nam omogočili, da smo točno to, kar smo, če bi nam posvečali popolno pozornost in izrazili svoje občutke brez sodbe o tem, kdo smo, ne bi imeli težav. Vse bi šlo gladko in namen, zaradi katerega smo tukaj, bi izpolnili brez težav. Ker smo daleč od želenega, se ukvarjamo s težavami, ovirami, odpori, nevarnostmi, bolečino in trpljenjem. Zdi se, da je edini način, da se iz tega trpljenja izvlečemo, učenje ljubezni in nenehna rast.

Pasti zaljubljenosti

Zaljubljanje je kot padanje v brezno. V tem času se nam dogaja toliko stvari, da lahko za hip ali dva celo pozabimo, kako nam je ime. Med zaljubljenostjo se lahko zgodi dvoje: lahko se počutimo, kot da nikoli ne bomo dobili tistega, kar si tako zelo želimo, ali pa (končno) verjamemo, da je na tem svetu vse čudovito. Če obstaja loterija, v kateri brez zadržkov tvegamo vse, kar imamo, je to zaljubljenost – od tod tudi dva znana reka: zaljubljenost je bolezen in ljubezen je slepa. Ne glede na vse so občutki zaljubljenosti eni od najlepših občutkov, s katerimi nas je obdarilo življenje. Takrat razblinjenja sanj in prebuditve v resnično življenje nihče od nas ne pričakuje niti v najbolj temnih mislih.

Prav tako, kot je bil Narcis zaljubljen v svoj odsev – torej vase –, se mi zaljubimo v idealno podobo sebe, ki jo vidimo v ljubljenem bitju. In ker nismo sposobni videti drugega takšnega, kakršen je, z njim ne moremo zgraditi odnosa, ki bi stal na resničnih temeljih. Takrat zmoremo le dvoje: projicirati in fantazirati o drugem in o razmerju. Hkrati si s tem človekom delimo velike količine spolne energije, navdušenja, svežine in sladkih čustev. To nam pripada in to je resnično. Vendar je odnos iluzoren, ker temelji na idealu oziroma podobi 'popolne ljubezni', skozi katero zaznavamo povsem navadnega drugega. Vse to se dogaja v umu ali navidezni resničnosti. 

Faza konflikta

Največja težava obdobja zaljubljenosti je, da ves ta čas ne vemo, kdo resnično smo. Namesto tega se nam slikajo želene miselne podobe, s katerimi se identificiramo, mednje pa se prepleta še strastna igra energije. Zato smo v odnosu z drugim v resnici zaradi odseva svojih podob in zadovoljstva ob tem, ne pa zaradi tega, kar je človek, v katerega projiciramo vse te podobe; človek torej, v katerega smo se zaljubili. Šele ko se odrečemo želenim podobam (ali predsodkom) o drugem in pozornost usmerimo nanj, lahko začnemo graditi resničen ljubezenski odnos. Do takrat smo na žalost zaljubljeni v lastno projekcijo. Ker si ustvarimo popolnoma nerealno sliko o posamezniku, je vse, kar ustvarimo v tem odnosu, zgolj romanca, in ne resničnost. Ko se konča faza zaljubljenosti in pride do konfliktov in resničnega življenja – druge faze na poti k ljubezni – na površje priplavajo posameznikove slabosti in razlike med partnerjema. V času zaljubljenosti je bilo vse napolnjeno s pozitivno energijo, toplino čustev ljubezni, razumevanjem ... četudi za to nismo naredili ničesar.

V obdobju sporov, razdorov in nesoglasij skoraj nič ni tako, kot bi si želeli. Namesto da bi skrbno opazovali, kaj se nam dogaja, in da bi bili odprti za učenje iz trenutnih težav, izgubljamo energijo z racionalizacijo, utemeljitvami, žalitvami, kritiko in obsodbami. Namesto da bi se soočili z lastnimi napakami ali lekcijami in poskušali razumeti, česa nas učijo, odgovornost prelagamo na drugega. Seveda pa je res, da je včasih drugi nepopravljiv. V tem primeru ga moramo pustiti pri miru.

Na žalost pa številni med nami ostanemo na tej stopnji konfliktov vse življenje. Resnično ljubezen in intimnosti zaživi le malo parov. 

Kako beži preplašeni ego?

Ker ljubezen pomeni odpiranje in razkrivanje samega sebe na vseh ravneh, sočutje, odpuščanje in zavračanje nadzora, se lahko ob misli, da bomo ob tem nezaščiteni in zato ranljivi, odzovemo s strahom in se zapremo nazaj v svet, v katerem se počutimo varni.

Na primer:

• zaradi strahu pred zapuščenostjo ves čas iščemo dokaze, ali nas partner zares ljubi, ob tem pa se ne zavedamo, da takšno obnašanje samo uničuje možnost, da bi naša ljubezen resnično zacvetela. Tako namesto ljubezni sejemo ljubosumje, sovraštvo, jezo, žalost in vse drugo, česar se v odnosu bojimo,
• zapustimo partnerja, preden bi on zapustil nas,
• zaradi strahu pred globljim razkrivanjem pred drugim zapremo pred izmenjavo intimnosti.

Prvi nesporazum je napačno razmišljanje o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi pozabili na nadzor in se globlje odprli intimnosti, ali če bi si priznali, da ljubimo in da smo ljubljeni. Z drugimi besedami: problem je prestrašeni ego, ki misli, da izgublja moč, njegova moč pa je ločenost od drugih. Če torej začutimo dvom, negotovost, nezaupanje, ranljivost in tveganje, nas prevzame strah, in nezavedno se hočemo zaščititi. 'Zaščititi' pa se poskušamo tako, da se ločimo od svojih telesnih občutkov in čustev ter občutkov drugega. To naredimo tako, da se prestavimo iz telesa v glavo in delujemo le še z možgani.

Če bi si lahko le priznali, da smo prestrašeni, brez izgovorov in argumentov, in občutili čustva strahu v telesu, torej bi jim dopustili, da so tam, z nami, in če bi delovali tako, kot da nismo prestrašeni, brez zanikanja prvih dveh korakov, bi se strah preprosto raztopil. Strah se raztopi le tako, da pred njim ne bežimo, temveč ga začutimo, priznamo in mu pogledamo v oči.

Jaz imam prav

Če se ne želimo soočiti z resnico o tem, kdo pravzaprav smo, nam k spoznanju resnice ne bo pomagala niti največja življenjska preizkušnja. Z drugimi besedami: če ne vidimo resnice, za to niso krive težave, temveč mi sami. Mi smo tisti, ki zapiramo oči pred resnico, saj bi se v nasprotnem primeru morali spremeniti. Preden pa se spremenimo, si moramo priznati in sprejeti lastne pomanjkljivosti, in če želimo to narediti, se moramo ločiti od ega, tj. slike, s katero smo idealizirali sami sebe.

Primer: če nase gledamo kot na osebo, ki ima vedno prav, ne moremo opaziti svojih napak. Tudi če priznamo, da smo se zmotili, ker so napako videli drugi in so zahtevali, da se opravičimo, nam naša miselnost o tem, da imamo vedno prav, ne bo dovolila, da v prihodnosti napake ne bi ponovili. Prav nič ne bo preprečilo napake, če ne želimo in nismo pripravljeni sami sebe ujeti pri dejanju, in to prav takrat, ko je naše dejanje zagrešeno.

Dokler se ne bomo odrekli izgovorom, racionaliziranju in utemeljevanju svojih napak, bomo pred njimi zapirali oči. To bomo počeli toliko časa, dokler se bomo trudili dajati vtis, da nismo tisti, ki dela napake. Nehali bomo le, ko si ne bomo več mogli metati peska v oči, da ne živimo v resnici.  In ko si bomo iskreno priznali, da želimo izključno resnico – resnico o sebi – bolj kot vse drugo na svetu, s prstom ne bomo več kazali proti drugemu. Potem nam tudi napake ne bodo več služile, zato jih ne bomo ponavljali.

Kako do prave intimnosti

Intimnost je ljubezenski prostor med partnerjema, ki ne živita v strahu, skrivanju, manipulaciji in prevladi, temveč v skrbi, sprejemanju, spoštovanju in dopuščanju, da je drugi drugačen. V takšnem prostoru – prostoru resnične ljubezni – lahko partnerja dihata s polnimi pljuči, uživata, se počutita sprejeta in cenjena. V njem vlada živa dinamika, ki izžareva mir in harmonijo. Tudi ko takšen prostor prevzamejo turbulence ali konflikt, namesto paničarjenja in radikalnih ukrepov, s katerimi bi partnerja rada dosegla 'razumevanje' na drugi strani, takšen trenutek izkoristita za to, da se naučita nekaj o sebi in o drugem. Zato je ena od glavnih značilnosti partnerjev v intimnosti prevzemanje odgovornosti za vse, kar počneta in kar se z njima dogaja.

Da bomo tudi sami lahko izkusili prednosti intimnosti, se bomo morali biti pripravljeni spreminjati. V nasprotnem primeru si bomo namesto intimnosti prizadevali, da ohranimo svoj ego in njegove interese, ki nimajo ničesar opraviti z resničnimi potrebami nas samih in našega partnerja.

Po drugi strani se moramo naučiti, kako smo lahko z dušo in s telesom tu za partnerja. To pomeni, da bomo sposobni odtegniti pozornost od vseh drugih stvari in jo posvetiti izključno odnosu z ljubljenim. Tja, kamor bomo usmerili svojo pozornost, bo šla tudi življenjska energija, in takšen prostor bo lahko zavzela magična izmenjava energijske in čustvene komunikacije.

Upoštevajte, da bodo na površino še vedno priplavali nerešeni računi iz preteklosti, zato je konflikt neizogiben tudi v tej fazi. Toda zdaj lahko takšnim trenutkom napovemo dobrodošlico, saj nanje ne bomo več gledali kot na nekaj, kar krha naš odnos. V resnici lahko takšne trenutke uporabimo kot test svoje ljubezni, ki nam bo pokazal, koliko smo lahko tu za partnerja, koliko ga sprejemamo, cenimo in mu dovolimo, da je tak, kot trenutno je, z vsemi napakami in vrlinami.

Tekst: Predrag Gnjatić, prevedla Petra Arula, uredila V H 

• Poglejte si še: Odnosi: Nikoli si ne smemo privoščiti izgube samega sebe

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj