“Joga je ohromitev funkcij uma,” pravi Patanjali. Potrebno je zatreti funkcije uma; in da bi bili sposobni dojeti, kaj to dejansko pomeni, se moramo bolj poglobiti v to, kaj misli indijski filozof z besedo “um”.
Kaj je um? Z jogijskega zornega kota je um le individualizirana zavest, njena celota, celota vaše zavesti, ki vključuje vaša delovanja, ki jih zahodni psiholog postavlja izven uma.
Joga je mogoča le na podlagi vzhodne psihologije. Kako naj opišemo to individualizirano zavest? Prvič, ona se zaveda stvari. Ko se jih začenja zavedati, si jih želi. Ko si jih želi, jih skuša pridobiti. Tako imamo tri aspekte zavesti - inteligenco, željo in delovanje.
Na fizični ravni prevladuje delovanje, čeprav sta prisotni tudi želja in mišljenje. Na astralni ravni prevladuje želja, mišljenje in delovanje pa sta podrejena želji. Na mentalni ravni prevladuje inteligenca, želja in delovanje pa sta podrejena. Ko greste na buddhično raven prevladuje spoznavanje kot čisti razum, in tako naprej.
Vsak od teh vidikov je stalno prisoten, vendar pa eden prevladuje. Isto je z materijo, ki jim pripada. Tako imate v materiji ritmične, dejavne in stabilne kombinacije; in v skladu s kombinacijami materije v vaših telesih bodo pogoji delovanja celote teh zavesti. V praksi Joge morate vgraditi v vaša telesa ritmične kombinacije, z manj prisotnima dejavnostjo in inertnostjo. Jogi namreč hoče, da se njegovo telo prilagaja njegovemu umu.
Stopnje uma
Patanjali nam pravi, da ima um pet stopenj; Vyasa pa dodaja, da se nahajajo “te stopnje uma na vsaki ravni”. Prva stopnja je stopnja, na kateri um blodi naokoli, stopnja Kshipta; to je metuljast um, zgodnja stopnja človeštva, ali, pri človeku, um otroka, ki neprestano tava od predmeta do predmeta. Ustreza delovanju na fizični ravni.
Naslednja stopnja je stopnja zmedenosti, Mudha, enakovredna stopnji mladosti, ko s človekom upravljajo čustva, ga begajo, ko začenja čutiti, da je neveden - stanje onstran otroške muhavosti - značilno stanje, ki ustreza delovanju v astralnem svetu.
Nato pride stanje zamišljenosti ali zaslepljenosti, Vikshipta, stanje človeka, ki ga je prevzela neka zamisel - ljubezen, stremljenje, kaj vse ne. On ni več zmeden mladostnik, ampak človek z jasnim ciljem, z neko zamislijo, ki ga je prevzela. To je lahko fiksna ideja blazneža ali fiksna ideja, ki iz njega naredi heroja ali svetnika; vendar pa je v vsakem primeru prevzet z neko idejo.
Kakovost ideje, njena resničnost ali lažnost, ustvarja razliko med manijakom in mučenikom. Najsi je človek manijak ali mučenik, nahaja se pod urokom fiksne ideje. Proti njen ne pomaga nobeno umovanje. Če se je prepričal, da je iz stekla, ga ne bo noben argument prepričal v nasprotno. On bo vedno gledal na sebe tako, kot da je krhek kot steklo. To je lažna fiksna ideja.
Obstaja pa fiksna ideja, ki ustvarja iz človeka heroja ali mučenika. Kajti če je človeku dražja neka velika resnica kot življenje, potem odvrže vse ostalo. Ideja ga poseduje, ga obvladuje, in človek gre zaradi nje z veseljem v smrt. Rečeno je, da se to stanje približuje Jogi, kajti takšen človek postaja koncentriran, pa četudi ga poseduje le ena ideja. To stanje ustreza delovanju na nižji mentalni ravni. Če pa je človek tisti, ki poseduje idejo, ne pa ideja njega, potem se to osredotočeno stanje uma v sanskrtu imenuje Ekagrata in predstavlja četrto stopnjo. To je stopnja zrelega človeka, pripravljenega na resnično življenje.
Če je šel človek skozi življenje pod nadvlado ene same ideje, potem se približuje Jogi; osvobaja se prijema sveta in je onstran vseh zapeljevanj. Ko on poseduje tisto, kar je prej posedovalo njega, je pripravljen na Jogo in začne z urjenjem, ki pospeši njegovo napredovanje. Ta stopnja ustreza delovanju na višji mentalni ravni. Iz te četrte stopnje ali Ekagrata se porodi peta stopnja, Niruddha ali samo-nadzor. Ko človek, ne le poseduje neko idejo, ampak se dvigne nad vse ideje, ko izbira, kar želi, ko prevzema ali ne prevzema nekaj, v skladu z razsvetljeno voljo, potem je samo-nadzorovan in lahko učinkovito prakticira Jogo. Ta stopnja ustreza delovanju na buddhični ravni.
Na tretji stopnji, Vikshipta, ko ga ima v posesti neka ideja, se človek uči viveke ali razlikovanja med notranjim in zunanjim, med realnim in nerealnim. Ko se nauči lekcije viveke, naredi korak naprej in v Ekagrati izbere eno samo idejo, idejo notranjega življenja; z osredotočanjem uma na to idejo se uči vairagyje ali brezstrastnosti. Vzdigne se nad željo, da bi posedoval predmete ugodja, najsi ti pripadajo temu ali kateremu koli drugemu svetu. Nato napreduje proti peti stopnji, samo-nadzoru. Da bi to dosegel mora prakticirati šest kreposti, shatsamapatti. Teh šest kreposti je povezanih z aspektom volje zavesti, medtem ko sta viveka in vairagya povezani z njenima aspektoma spoznavanja in delovanja.
S študijem vašega uma lahko odkrijete do kolikšne mere ste pripravljeni na začetek določne prakse Joge. Preiščite vaš um, da bi v sebi prepoznali te stopnje. Če se nahajate na eni ali drugi od prvih dveh stopenj, potem še niste pripravljeni na Jogo. Otrok in mladenič nista pripravljena na to, da bi postala jogi, kar velja tudi za zamišljenega človeka. Če pa vas obvladuje ena sama ideja, ste skoraj pripravljeni na Jogo, ker to vodi v osredotočenost, ko lahko izberete svojo idejo in se je po volji držite. Od tega do popolnega nadzora, ki lahko ohromi vsa gibanja uma, je le kratek korak. Ko dosežete to stopnjo, je sorazmerno lahko preiti v Samadhi.
Navzven in navznoter obrnjena zavest
Imamo dve vrsti Samadhija: eden je obrnjen navzven in drugi navznoter. Zavest, ki je obrnjena navzven, se vedno pojavi prva. Nahajate se na stopnji Samadhija, ki pripada navzven usmerjeni budni zavesti, ko lahko preidete onstran predmetov, do principov, ki jih ti predmeti objavljajo, tako da preko oblik ujamete preblisk življenja. Darwin se je nahajal na tej stopnji, ko je razkril resnico o evoluciji. To je navzven usmerjen Samadhi fizičnega telesa. Tehnično je to Samprajnata Samadhi, “Samadhi z zavestjo”, na katerega bi bilo po mojem mnenju, bolje gledati kot na Samadhi z navzven obrnjeno zavestjo, to je, ki se zaveda predmetov. Ko pa predmet izgine, to je, ko se zavest umakne iz ovoja, s pomočjo katerega vidi te predmete, nastopi Asamprajnata Samadhi, ki se imenuje “Samadhi brez zavesti”. Jaz ga raje imenujem navznoter obrnjena zavest, kajti ta stopnja se doseže z odvračanjem od zunanjega.
Ti dve stopnji Samadhija si sledita na vsaki ravni; siloviti koncentraciji na predmete na prvi stopnji in vstopu preko zunanje oblike do principa, ki se nahaja za njo, sledi umikanje zavesti iz ovoja, ki je služil njenemu namenu, njen umik v samo sebe, to je, v nek ovoj, ki še ni prepoznan kot ovoj. Takrat se zavest začasno zaveda le same sebe in ne zunanjega sveta.
Tedaj nastopi “oblak”, začetek ponovnega občutenja zunanjega, nek medel občutek “nečesa”, kar je nekaj drugega od nje same; temu nato spet sledi delovanje v višjem ovoju in prepoznavanje predmetov na naslednji, višji ravni, ki ustreza temu ovoju. Tako popoln cikel poteka tako: Samprajnata Samadhi, Asamprajnata Samadhi, Megha (oblak), in nato Samprajnata Samadhi naslednje ravni, in tako naprej.
Oblak
Ta izraz - v svoji popolni obliki Dharma-megha, oblak pravičnosti ali religije - je eden tistih, ki so ga komentatorji precej pičlo pojasnili. Dejansko je edino pojasnilo, ki so ga dali, le to, da se nad človekom zbere vsa pretekla dobra karma in nanj izliva dež blagoslova. Poglejmo, ali lahko najdemo kaj več od tega mršavega tolmačenja. Izraz “oblak” se v zahodni mistični literaturi pojavlja kar pogosto; “Oblak nad goro”, “Oblak nad svetiščem”, “Oblak nad božjim-prestolom”, so za študenta precej domači izrazi. Tudi izkušnja, ki jo nakazujejo, je v svojih nižjih fazah precej znana vsem mistikom, nekaterim pa tudi v vsej svoji polnosti.
V njenih nižjih fazah gre za pravkar omenjeno izkušnjo, ko umiku zavesti v ovoj, ki še ni prepoznan kot ovoj, sledi začetek delovanja tega ovoja, katerega prvo znamenje je medlo čutenje zunanjega. Počutite se tako, kot da bi vas obdajala gosta megla, se zavedate, da niste sami, vendar pa tega niste sposobni videti. Bodite mirni; bodite potrpežljivi, čakajte. Naj vaša zavest prevzame držo pričakovanja. Kmalu se bo oblak stanjšal in prvi prebliski, videnje višje ravni, bo v vsej svoji lepoti ožarilo vaš očaran pogled. Ta vstop na višjo raven se bo ponavljal vedno znova in znova, dokler se vaša zavest, potem ko je bila osredotočena na buddhični ravni in potem ko bo izpred nje izginil celo njen sijaj, ne bo umaknila tudi iz tega odličnega ovoja in se boste znašli v resničnem oblaku, oblaku svetišča, oblaku, ki zastira Najsvetejše, ki prekriva videnje Jaza. Tedaj nastopi to, kar se zdi kot izginjanje življenja samega, odpuščanje zadnjega oprijema ob otipljivo, visenje v praznini, groza velike teme, neizrekljiva osamljenost.
Vztrajajte, vztrajajte. Vse mora oditi. “Pomagati vam ne more nič, kar je izven Večnosti.” Bog sije le v mirovanju; ali kakor pravi Hebrejec: “Bodi miren, in vedi, da sem Bog.” V tej tišini se bo zaslišal Glas, glas Jaza. V tej tišini bo mogoče začutiti Življenje, življenje Jaza. V tej praznini se bo razodela Polnost, polnost Jaza. V tej temi bo mogoče videti Luč, veličastje Jaza. Oblak bo izginil in objavil se bo sijaj Jaza. To, kar je bilo preblisk oddaljenega veličastja, bo postalo stalno uresničenje, in poznavajoč Jaz in vašo združenost z njim, boste vstopili v Mir, ki pripada le Jazu.
Annie Besant, Narava joge
Skrajšano in posodobljeno besedilo, prirejeno za študente Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani ob predavanju Tran-Thi-Kim-Dieu The Yoga of Theosophy
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Predhodni članek: Spremembe zavesti in vibracije materije