Djotiš je starodaven celovit sistem znanja o naravnih ritmih življenja. Razlaga nam jih na osupljivo preprost način, z logiko, ki ji je težko oporekati. Uči nas, da je življenje vzročno-posledični proces, v katerem si dogodki sledijo v predvidljivem zaporedju.
Čeprav se zgodovina nikoli ne ponavlja, se v predvidljivem zaporedju ponavljajo cikli, ki so si po svoji naravi podobni. Vsem dobro znan primer takšnih ciklov so denimo letni časi. Nobena zima ni popolnoma enaka prejšnjim, pa vendar lahko zahvaljujoč preteklim zimam vemo, na kakšno vreme moramo računati.
Takšni cikli se ne odvijajo samo v naravi, pač pa tudi v naših življenjih, tako osebnih kot na nivoju družbe. Z djotišem dobimo koledar, ki nam pokaže, katera obdobja so si po svoji naravi najbolj podobna. S tem so nam pretekle izkušnje v zanesljivo oporo, da se lahko bolj premišljeno odzivamo na trenutno situacijo. Kajti tako kot je do določene mere predvidljiva narava prihajajočega obdobja, so do določene mere predvidljivi tudi naši odzivi na situacije, ki nam jih prinaša.
Velja preprosto pravilo: če ne bomo zavestno ravnali drugače, se bomo še naprej odzivali tako, kot smo se v podobnih situacijah doslej. Zaradi tega pravila so tudi posledice našega ravnanja dokaj predvidljive.
S pomočjo djotiša se je tako dalo s precejšnjo verjetnostjo predvideti, da bi polarizacija sveta, ki smo ji že nekaj let priča praktično v vseh družbenih sferah, v letu 2020 lahko dosegla enega svojih viškov. Ne samo v Sloveniji, tudi globalno.
Gre za vse bolj izraženo diskriminatorno ekonomsko delitev sveta, katere posledica so naraščajoči socialni konflikti, migrantski pritiski, naravovarstveni problemi in še bi lahko naštevali. V naravi nam je, da bolj kot se v novih razmerah počutimo negotove in ogrožene, večja so naša pričakovanja do vodilnih, politike, stroke in drugih, ki jih smatramo za poklicane, da najdejo prave rešitve. Na odločevalskih položajih si takrat želimo zelo avtoritetne, brezkompromisne, ciljno orientirane ljudi, ki dajejo vtis, da bodo kos situaciji. Po drugi strani pa se s prelaganjem odgovornosti na takšne ljudi lahko počutimo še bolj nemočne in razdvojene. Če v svoji premočrtnosti ne ukrepajo tako, kot se nam zdi prav, lahko pričakujemo, da se bodo v kratkem času pojavili intenzivni občutki izigranosti, nezaupanja in jeze.
Djotiš nas opozarja, da bi to lahko bil velik izziv v mesecih, ki so pred nami. Narava obdobja je takšna, da bi morali računati na čustveno zelo intenzivno in pregreto ozračje, z veliko mero nagnjenosti k nestrpnosti in h konfliktom. Z ozirom na aktualno svetovno situacijo lahko pričakujemo, da bo zelo izraženo vprašanje zaupanja v učinkovitost protikoronskih ukrepov in dobronamernost omejevalne politike.
Če večinsko tega zaupanja ne bo, lahko v obdobju od oktobra do aprila pričakujemo naglo zaostrovanje situacije s potenciranjem konfliktov in merjenjem moči med tistimi, ki mislijo, da lahko v boju z virusom sprejemajo restriktivne ukrepe in tistimi, ki mislijo, da so sprejeti ukrepi nesorazmeren poseg v osebno svobodo, z nedomišljenimi posledicami za ostala področja življenja.
Slovenci smo odgovoren, skrben, delaven in samodiscipliniran narod, ki se zna organizirati in samozaščitno obnašati, kadar je to potrebno. Tako bi se nas verjetno večina opisala. Djotiš temu pritrjuje, a hkrati dodatno razkriva, da smo po drugi strani tudi skrajno občutljivi na vsak poskus podučevanja, discipliniranja, omejevanja, ukazovanja, nadzorovanja, obvladovanja oziroma kakršnegakoli poseganja v našo osebno svobodo. Kot poskuse v tej smeri bomo dojemali ukrepe, ki nas omejujejo v naših hotenjih, hkrati pa so preslabo utemeljeni in obrazloženi, da bi nas lahko prepričali o njihovi smiselnosti. O tej naši naravnanosti sem pisala že v analizi spomladanskega obdobja. Takratna situacija je pripeljala do zdaj že tradicionalnih petkovih protestov po Sloveniji.
V obdobju, ki je pred nami, bi se lahko razmere pri nas in po svetu še precej bolj zaostrile. Če smo bili spomladi kolektivno pripravljeni stisniti zobe in potrpeti zaradi popolne negotovosti glede dejanske nevarnosti novega virusa, je zdaj te negotovosti med nami manj. V preteklih mesecih se je oblikovalo precej razširjeno mnenje, da novega virusa še vedno ne poznamo dobro, kljub temu pa zdaj že imamo izkušnjo z njim in s tem možnost primerjave z drugimi virusi. K sreči se je izkazalo, da novi virus le ni tako usoden, kot je sprva kazalo. V luči spremenjenega dojemanja situacije bo dobilo tudi vprašanje nedotakljivosti osebne svobode na eni strani in smisla restriktivnih ukrepov na drugi, drugačen pomen. Djotiš razkriva, da bi nas ta dilema v prihodnje lahko zelo razdvajala med seboj.
Lažje nam bo, če se bomo vsi v večji meri zavedali, da smo ljudje v svojem bistvu svobodna bitja. Brez občutka svobode nam ni živeti. Zato smo se zanj pripravljeni boriti, v skrajnih primerih celo za ceno življenja, svojega ali drugih. Zgodovina nam lahko o tem veliko pove. Kakšen bo kolektivni občutek osebne svobode ne bo toliko odvisno od narave ukrepov samih, kot od tega, kako bomo nanje gledali in jih doživljali.
Druga kolektivno izpostavljena tema naslednjih mesecev pa bo zelo verjetno prevetritev odnosa, ki ga imamo kot laična javnost do svoje strokovne javnosti.
Filozofija djotiša je glede strokovnosti in stroke jasna. Pravi, da je vsak zase strokovnjak za svoje področje, tisto, na katerega se zaradi svojih dosežkov, kakršnihkoli, najbolj spozna. In da vsi v tem smislu stojimo na ramenih svojih prednikov, kar pomeni, da so seme naših dognanj posejali naši predhodniki z njihovimi dognanji. Mi pa s svojimi dognanji naprej širimo obzorje družbe in s tem našim zanamcev omogočamo nove ideje, kot so jih tisti pred nami omogočili nam. Visoka izobrazba in dobra teoretična podkovanost pomenita večje možnosti za zahtevnejša spoznanja in odmevnejše dosežke, sama po sebi pa nista in ne moreta biti kriterij strokovnosti. Resnična veljava strokovnosti se meri v dognanjih, s katerimi si lahko pomagajo tudi drugi oziroma družba kot celota.
Djotiš uči, da strokovnost ne pomeni večvrednosti. Da nikomur ne daje pravice, da bi komurkoli v imenu stroke zapovedoval, kako naj živi, češ, da kot strokovnjak bolj ve, kaj je za druge dobro. V filozofiji djotiša je družbena vloga najbolj učenih in modrih posameznikov, da svoja spoznanja prenašajo na družbo in s tem vsem, tudi tistim s slabšim poznavanjem tega področja, pomagajo, da bolj vedo, kako naj pametno ravnajo.
Večja usposobljenost nikomur ne daje pravice, da bi zato, ker se na nekaj bolj spozna, posegal v življenje drugih in jim odrejal, kako morajo živeti. Tisti, ki bi to počel, bi namesto z avtoriteto znanja deloval z avtoriteto položaja.
Djotiš uči, da bo znanje, ki je v splošnem dojemano kot koristno za vse in vsakogar, cenjeno in spoštovano samo po sebi, vsiljevanje enostranskih stališč brez pravih argumentov, s pozicije položaja, pa bo v družbi slej ko prej naletelo na odpor. Kajti življenje deluje po načelu vključevanja in ne izključevanja. Neupoštevanje tega načela bo imelo podoben učinek, kot plavanje proti toku. Ko gre za stroko, to pomeni, da bomo njene smernice vsi rade volje upoštevali, če nas bo prepričala njihova smiselnost, zato pa morajo biti življenjske, utemeljene z rezultati in razumljivo obrazložene.
Glede na naravo naslednjih mesecev bi bilo o tem zelo smiselno dobro razmisliti. Strokovna javnost, ki se ukvarja s pojavom novega virusa, je bila nedvomno spomladi v zelo težkem položaju. Virus je bil nov, znanja o njem ni bilo, zato se je lahko naslonila, kolikor se je lahko, na doktrino, ki velja pri drugih virusnih obolenjih epidemioloških razsežnosti. Zaradi strahu pred virusom je bil velik del javnosti pripravljen brez prevelikega odpora spoštovati omejevalne ukrepe, ki jih je na priporočilo stroke sprejemala vlada, čeprav so drastično posegali v običajni ritem življenja. Zdaj so razmere drugačne. Strah pred virusom je manjši, potrebe po normalizaciji življenja na drugih področjih pa vedno večje. Ob tem je narava prihajajočega obdobja takšna, da se lahko strasti hitro razplamtijo.
Do novembra bo še naprej zelo izraženo močno prepričanje v svoj prav. Vsi bomo vsaj občasno nagnjeni k prepričanju, da je naš prav najbolj prav, ker se bolj spoznamo kot drugi. Stroka bo prepričana v svoj prav, laična javnost pa tudi. V pregretem ozračju lahko hitro namesto moči argumentov prevlada argument moči. Namesto upoštevanja različnih mnenj bi lahko videli osebne diskreditacije tistih, ki bi javno izpostavili drugačno mnenje. Po drugi strani pa je to lahko čas pomembnih novih spoznanj in odkritij. Do konca novembra bi že lahko pričakovali cepivo proti virusu in zdravila za blaženje poteka Covida 19. Stroki prinaša priložnost, da izkoristi dosedanje izkušnje z virusom in si z novimi dognanji utrdi zaupanje v javnosti. Na dober sprejem bi naletel iskren odnos, v katerem bi stroka odkrito povedala, kaj o virusu ve in česa ne ter predstavila argumente za svoja priporočila. Po drugi strani lahko pri laični javnosti računamo na spoštovanje tistih strokovnih priporočil, ki bodo ustrezno podprta s prepričljivimi argumenti, saj si nihče ne želi z neizvajanja smiselnih zaščitnih ukrepov ponoviti spomladanske izkušnje z ohromitvijo življenja. Vendar bodo morala biti priporočila in ukrepi zares zelo dobro utemeljeni in življenjski, kajti naelektrenost v družbi bo v naslednjih mesecih izjemna. Ukrepi, ki bi večini pomenili večji problem kot rešitev, bodo naleteli na močan odpor, ki bo lahko zelo hitro prerastel v nove, še bolj množične proteste, s povečano nevarnostjo nasilja.
Od 19. septembra lahko pričakujemo, da se bo v splošnem naše dojemanje virusa opazno spreminjalo. Ne glede na epidemiološko sliko bomo nagnjeni k temu, da ga bolj kot grožnjo zdravju doživljamo kot sredstvo za poseganje v našo osebno svobodo in grožnjo za ostale vitalne vidike življenja, zlasti tiste, ki nam na daljši rok zagotavljajo finančno varnost. V tem času bi se lahko zrazito povečevala nestrpnost do protikoronskih omejevalnih ukrepov in do njihovih predlagateljev, če se bo med ljudmi utrjevalo prepričanje, da ni podanih prepričljivih strokovnih argumentov o smiselnosti teh ukrepov. Primer takšnega ukrepa je strokovno nesprejemljiva izjema, ki je septembra lastnikom nepremičnin in pavšalistom na Hrvaškem in njihovim družinskim članom, dovoljevala prosto in neomejeno mnogokratno 48 urno bivanje v epidemiološko »rdečih« državah, medtem ko je za vse druge ob povratku iz teh držav veljala sprva 14-dnevna karantena, ki je bila kasneje brez strokovne utemeljitve skrajšana na 10 dni. Če gre za politično odločitev, ki je strokovno ni možno utemeljiti, bi se morala stroka zavoljo lastnega ugleda od nje javno distancirati, sicer se zaradi takšnih primerov v pregretem ozračju lahko hitro zgodi, da ji sodržavljani odrečemo strokovno veljavo in moralno pravico, da nam še naprej trka na vest in poziva k spoštovanju ukrepov.
Naraščala bo potreba po znanju, ki bi dajalo širšo sliko dogajanja. To je zelo dober čas, da stroka z različnih področij stopi skupaj in pripravi premišljeno in dodelano strategijo, kako bomo z najmanj stranske škode kljub virusu živeli dalje. Stroka v najširšem smislu si ne bi smela dopustiti, da zaradi enostranskih ukrepov zaupanje vanjo kopni. Kajti če ne bomo zaupali stroki, bomo pojasnila iskali drugje, tudi pri manj zanesljivih in nepreverjenih virih. To pa je dobro gojišče tudi za različne teorije zarot.
V tako eksplozivnem ozračju, kot je pred nami, je lahko že vsaka malenkost kaplja čez rob. Zelo nespametno bi bilo podcenjevati sposobnost zdravorazumske presoje državljanov. Verjetnost za množične upore je velika. Netili jih ne bodo ukrepi sami in naša nepripravljenost na odrekanje, pač pa naraščajoč dvom v njihovo smiselnost in jeza ob vse večjem zavedanju daljnosežnih uničujočih posledic za druga področja življenja.
Na podlagi djotiša lahko rečemo, da imamo kot družba čas do 20. novembra, da poiščemo razumen kompromis življenja z virusom. Virus bo ostal z nami, k sreči pa izkušnje z njim vse bolj kažejo, da ni tako nevaren, da bi bil ob dobrem imunskem sistemu usoden. Navsezadnje tudi vsa cepiva učinkujejo tako, da aktivirajo imunski sistem v boju proti virusu. Imunski sistem lahko v razmeroma kratkem času okrepimo z vitamini in prehranskimi dopolnili.
Djotiš in druge starodavne vede pa nas že tisočletja učijo, da sta dolgoročno za dober imunski sistem največje zagotovilo veselje do življenja in polnost življenja, medtem ko ga nezadovoljstvo, strah in občutek ujetosti zelo zanesljivo slabijo. Temu pritrjuje tudi sodobna znanost z epigenetiko na čelu.
Kako se bomo v katerikoli situaciji počutili, nikoli ni stvar situacije same, temveč pomena, ki ji ga bomo dali. Težja kot je situacija, bolj si velja to zapomniti. Čeprav lahko pričakujemo, da se bomo srečevali z veliko kritike, nasprotovanja, zamer, sovražnosti, obtoževanja in diskreditiranja, je samo od nas odvisno, koliko bomo dogajanje jemali osebno in se zapletali v skupinsko dramo. Jezo, h kateri bomo v tem obdobju vsi bolj nagnjeni, lahko izkoristimo za bolj učinkovito početje, kot je obračunavanje z drugimi. V času, ko bo želja po pravem znanju zelo izpostavljena, bo k dobremu občutku zagotovo prispevala odločitev za izobraževanje, o katerem že nekaj časa razmišljamo.
Ozaveščanje pomena imunskega sistema in usmeritve, kako ga izboljšati, bi bile v tem obdobju lahko ustrezna strokovna alternativa za tiste protivirusne ukrepe, ki onemogočajo normalno življenje na drugih področjih. Še zlasti, ker narava obdobja, ki je pred nami, ni takšna, da bo načrtno ustvarjanje slabe vesti s sklicevanjem na občutek odgovornosti za zdravje drugih dobro sprejeto, prej obratno. Nerealno bi bilo pričakovati, da bodo zdravi ljudje mirno sprejemali kritike, da ravnajo neodgovorno, nesolidarno in sebično, če želijo kljub virusu hoditi na delo, imeti otroke v vrtcih in šolah in se svobodno gibati. Ta čas je dober za ozaveščanje, da so normalni higienski ukrepi potrebni in smiselni, da ne bi po nepotrebnem širili virusa. In hkrati za širjenje zavedanja, da je vsak sam najbolj odgovoren za lastno zdravje in da vsak zase lahko največ naredi za dober imunski sistem, ki je ključen v boju z virusom.
Tudi če bi nam z nadaljnjim izvajanjem strogih ukrepov uspelo izkoreniniti virus, bi bil to za manjši del stroke uspeh, za družbo kot celoto pa pirova zmaga. Česa bi nas lahko stala, se bo povsod po svetu najbolj pokazalo v obdobju med 20. novembrom in 6. aprilom. V tem obdobju lahko pričakujemo odmevne zasuke, ki bodo imeli močan vpliv na naše življenje še vsaj v naslednjih dveh letih.
Za Slovenijo bo čas še posebej intenziven. Največ napetosti lahko pričakujemo med 14. novembrom in 18. januarjem, z vrhuncem v dneh od 14. decembra do konca leta. Popuščanje napetosti lahko pričakujemo po 22. februarju.
Od novembra do aprila bi vztrajanje pri enostranski protivirusni politiki lahko nevarno ogrozilo najbolj vitalne družbene sisteme: gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo in kulturo. Če bo do tega prišlo, se bo stroka težko ognila izgubi ugleda, ki si ga še dolgo ne bo povrnila, pričakujemo pa lahko tudi oslabljen zdravstveni sistem, notranje obračunavanje med strokovnjaki in številne očitke odločevalcem, da so zaradi svojih ozkih interesov ogrozili druge, enako pomembne sfere življenja ter pozive k njihovi moralni in materialni odgovornosti.
Srečno Slovenija!
Mateja Kunc, www.izaq.si
- Poglejte si še: OKTOBER: V odnosih bo še vedno pestro
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
