V življenju se soočamo z mnogoterimi izgubami. Vsaka od teh nas nekaj nauči. Preberite, katere vrste izgub poznamo in kako nam pomagajo pri osebni rasti.
Vsak človek se z izgubo sooča na svoj način. Nekateri so ob koncu ljubezenske zveze obupani in izgubljeni, drugi pa ob žalosti čutijo tudi hvaležnost, da se je sploh zgodila. Ne glede na to, kako grozna izkušnja je za nami, se moramo zavedati, da vsaka bolečina prinese tudi nekaj pozitivnega in nam pomaga rasti.
Zlomljeno srce
Ko nas nekdo ne ljubi tako, kot mi ljubimo njega, ali pa nas nepričakovano zapusti, imamo zlomljeno srce. Ob tem se počutimo ranljivi in pogosto tudi neutolažljivi, saj ne verjamemo, da nas še kje čaka prava ljubezen. Zapremo se vase in nikogar več ne spustimo blizu, saj se bojimo, da bomo spet prizadeti.
Zlomljeno srce je boleče, ni pa potrebno, da ob tem ves čas trpimo. Tista oseba, ki smo ji namenjali pozornost in ljubezen, je šla naprej. Zakaj bi mi torej stali na mestu?
Če izgubimo nekoga, ki smo ga imeli radi, nam je seveda zelo hudo, a obenem bi morali biti hvaležni, da je zdaj našel mir in da je to tudi v naše najvišje dobro, čeprav tega še en razumemo. Vsakič, ko se nam zlomi srce, se učimo, kako pomembna je ljubezen. Nujno je, da gremo naprej in da še naprej verjamemo vanjo.
Navezanost
Izguba navezanosti pomeni, da smo na nekoga računali, ta pa nas je pustil na cedilu. Včasih takšno obliko odnosa zamenjamo za ljubezen in ko osebo izgubimo, smo povsem na tleh.
Tukaj imamo izbiro: lahko trpimo v nedogled, lahko pa se odločimo in spremenimo svojo pot!
Ob izgubi osebe, na katero smo bili globoko navezani, se soočimo tudi z vprašanjem, v kaj (sploh še) verjamemo. Počutimo se izdane. Strah, da se bomo še kdaj odprli in nekoga spustili k sebi, ta pa nam bo obrnil hrbet, je tisti, ki nas odvrača od navezovanja pristnih stikov. Počutimo se zmedeni in negotovi glede prihodnosti.
Takšna izguba nas uči, kdo v resnici smo. Pokaže nam, ali smo pripravljeni za nekoga žrtvovati svoje vrednote in zanikati sebe.
Ne gre toliko za to, da bi žalovali za izgubo neke osebe, pač pa za izgubo predstave, ki smo jo imeli o svoji prihodnosti s to osebo.
Odcepitev
Pri tej vrsti izgube smo mi tisti, ki presekamo odnos in prekinemo navezanost. Morda zato, ker smo spoznali, da nekdo ne vpliva dobro na nas oziroma da nam več ne ustreza, ker smo ob tej osebi izkušali negativne občutke, ki jih v resnici nismo vredni. Odcepitev se zgodi, ko se soočimo s seboj in osebno zrastemo. Ko smo zmožni pustiti za seboj vse tisto, kar nam več ne služi, ko nas ni več strah.
Odcepitev lahko prinese tudi zlomljeno srce in rodi občutke, ki so povezani z izgubo navezanosti, a bolečina je manjša, saj globoko v sebi vemo, da smo naredili prav. Da nam bo bolje brez tega. Čutimo olajšanje.
Odcepitev nas uči, da postavljamo sebe na prvo mesto in da je prav, da se imamo radi, četudi to pomeni, da moramo spustiti nekoga, ki smo ga imel radi, a ni bil prava oseba za nas. S tem dejanjem postanemo bolj močni kot kdaj koli prej, obenem pa se čustveno osvobodimo in si damo priložnost za gradnjo novih odnosov in spoznavanje bolj primernih ljudi.
VH, Vir: Thought Catalog
Preberite še: