Mnoga starodavna ljudstva (na primer Egipčani in Semiti) so verjeli, da se proces razmišljanja ne odvija v možganih, temveč v srcu. Sodoben človek, četudi pogosto uporablja izraz 'poslušati svoje srce', pozornost preusmeri k umu, možganom, h glavi, takoj ko se govori o razmišljanju.
Kaj pa, če bi res razmišljali s srcem? Bi bil to univerzalni jezik, ki bi ga vsi razumeli, ali pa bi bili jeziki še vedno raznoliki?
Prisluhniti srcu
Pogosto poslušamo ali prebiramo nasvete, ki glas srca dvigajo na piedestal. Na žalost prav tako pogosto naletimo na ljudi, ki uporabljajo fraze, kot je ‘srce mi je reklo, da to moram storiti’ ali pa ‘jaz samo poslušam svoje srce’ in s tem opravičujejo svoje sebične ali neetične cilje.
Srce lahko tudi vztrajno govori, da nekoga ljubi, čeprav mu ta ljubezni ne vrača.
S ‘poslušanjem srca’ se lahko zelo oddaljimo od tistega, čemur bi rekli zadovoljno ali srečno življenje. Toda če bi po drugi strani ignorirali svoja čustva in bi se ravnali zgolj po razumu, bi postali kruti in čustveno izolirani. Kje torej prihaja do zmede?
Da bi lažje razumeli, kaj se tukaj dogaja, si lahko predstavljamo, da imamo dve srci.
Zunanje srce je tisto, ki se odziva na zunanji svet in stremi k nedosegljivemu, potrebuje pozornost, pohvalo, potrditev in varnost.
Notranje srce je globlje in bolj skrito, je t. i. sedež duše in, če ga zalivamo s svojo pozornostjo, nam vrača s toplino in z mirom.
Kdo vodi koga?
Zunanje srce vodijo potrebe, ki jih ni mogoče potešiti, zato je pogosto impulzivno, vihravo, nagnjeno je k vzponom in padcem, k vznemirjenosti in občutkom tesnobe. Odvisno je od tujih pogledov in je svojeglavo. Do njega glas razuma ne seže. Zaradi tega pogosto lahko slišimo stavke, kot je: “Vse vem, a si ne morem pomagati.” Ali pa: “Ljubim ga, čeprav je grozen do mene.”
Kadar poslušamo srce in se ne menimo za razum, se hitro začnemo slepiti. Naj smo še tako prepričani o čistosti svojih želja, moramo biti, če se tisto, k čemur stremimo, noče in noče uresničiti, temveč nas le spravlja v izolacijo in obup, iskreni in si priznati, da sledimo neki nepotešljivi potrebi.
To priznanje je prvi glas razuma. Naslednji korak je odkrivanje, kaj se skriva znotraj tega izčrpavajočega čustvenega vzorca.
Notranje srce je tisto, do katerega prodremo z razumom in ne razumu navkljub. Je vir našega notranjega miru, ki pa ga ne moremo slišati, če naš um nenehno brblja: ‘ali sem boljša od nje’, ‘zagotovo mu je veliko do mene, a ga je strah pokazati’, ‘pri petintridesetih sem še vedno samska’ in podobno.
Misli, ki se vrtijo okrog samopotrjevanja, so pajdašinje zunanjega srca. Skupaj z njim ustvarjajo čustveno-duševne vzorce, ki zamaskirajo naša pristna čustva.
Tipičen mehanizem, ki ga krepi delovanje iz zunanjega srca, je nenehno primerjanje z drugimi. Kadar se osredotočamo na tisto, česar nimamo (drag avto, popolna postava, čudovit partner in podobno), bomo to z zavistjo opazovali pri drugih in s tem le še krepili občutek, da nam nekaj manjka.
Zaradi tega občutka lahko potonemo v apatijo ali pa se v nas prebudi tekmovalnost in skušamo narediti vse, da bi tisto, kar nam manjka, pridobili. Vendar bodo na svetu vedno boljši, lepši, pametnejši, bogatejši ali uspešnejši od nas. Vedno bo obstajal nekdo ali nekaj, ki bo v nas prebudil občutek, da nam nekaj manjka.
Notranje srce kraljuje (pravzaprav miruje) na globljem nivoju našega bitja in sodeluje s t. i. tihim umom.
To ne pomeni, da do njega lahko prodremo le v stanju nirvane ali takrat, ko zadovoljimo vse svoje t. i. površinske čustvene potrebe.
Do njega prodremo z ozaveščanjem vzorcev, ki so nas držali v nenehnem ocenjevanju sebe skozi oči drugih, in s spoznanjem, da vse te številne sabotirajoče misli v resnici niso tako pomembne. Te namreč ne opisujejo nas, temveč nekaj, kar je v nas. Opisujejo tisti del nas, ki mu ves čas nekaj manjka.
Literatura je temu delu v nas nadela ime ego, čeprav je ego v zahodni psihoanalitični tradiciji (iz katere je ta izraz tudi izšel) povsem nekaj drugega. Po tej tradiciji ega ne enačimo z nečimrnostjo, sebičnostjo ali egoizmom. Gre za psihološko strukturo, ki je v vsakem izmed nas in nam, med drugim, omogoča zavest o sebi in kakovostno testiranje dejanskosti.
Oseba s šibkim egom je iz te druge perspektive oseba šibkega značaja, nestabilna, z malo samozavesti. Toda če hočemo zbrati dovolj poguma, da svoje srce odpremo drugim, moramo izhajati iz samospoštovanja. Brez samozavesti bomo težko odprli vrata ljubezni.
Sporočila telesa
Delitev na dve srci ni dobesedna. Sami sebi smo lahko blizu ali se dojemamo kot oddaljene na več nivojih. Ta delitev naj bi nam pomagala razlikovati med težkimi občutki (tistimi, ki nas vežejo) in lahkimi (tistimi, ki nas osvobajajo), oboji pa so nastanjeni v srcu.
Tiste prve lahko zaznamo tudi v obliki občutkov utesnjenosti, bolečin v glavi ali bolečin v želodcu, vsi ti telesni simptomi pa so rezultat tega, da poslušamo zunanje srce.
Sporočila, ki nam jih telo pošilja prek telesnih simptomov, so na simbolni ravni najpogosteje zelo jasno povezana s čustvenimi težavami. Tako se nam cmok v grlu lahko naredi, ker zadržujemo solze, ker naš glas ni slišan, ali pa zato, ker imamo za vratom nekoga, ki nas skuša nadzirati.
Do želodčnih težav ali kisline v želodcu najpogosteje pride zato, ker nečesa (najverjetneje jeze) ne moremo prebaviti. Pogosto se dogaja, da čustva (na primer žalost) tlačimo s težko ali nezdravo hrano, s čimer skušamo zamaskirati čustveno praznino. Ker so telo, um in čustva ves čas povezani, lahko iz tistega, kar nam pripoveduje telo, izvemo veliko o sebi in svojem trenutnem čustvenem stanju.
Nežnost in pozornost do sebe
Kadar delujemo prek zunanjega srca, smo občutljivi na mnenja drugih in samozavest ni naša najmočnejša plat. Pa vendar, ne glede na to, kako nas to jezi zaradi svoje ‘svojeglavosti’, moramo biti nežni. Njegove nepotešljive potrebe so najpogosteje rezultat tega, da so bile zanemarjene že v otroštvu, ko smo bili nemočni.
Moramo ga torej sprejeti, moramo mu izkazati pozornost, čeprav ni treba, da mu ugodimo, in nikakor mu ne smemo podleči. Njegove želje in potrebe moramo prepoznati, vendar mu ne smemo dopustiti, da nas vodi. Zunanje srce namreč ne more biti dober vodič, saj se osredotoča na tisto, kar manjka.
Če nas vodi zunanje srce, je gonilo njegovega delovanja tisto, česar ni. Če se ravnamo po njem, mu s tem pripisujemo vedno več pomena, zato raste in raste … še več denarja, še več ugleda, še več delovanja navzven.
Ko se soočimo z dejstvom, da tistega, po čemer hrepeni zunanje srce, ne bomo nikoli v celoti dobili, je dobro, da si vzamemo čas za žalovanje. Pot do notranjega srca je velikokrat tlakovana s solzami.
Ko prenehamo žalovati zaradi dejstva, da ne moremo biti tisto, kar nismo, in da nas nenehno hrepenenje po tistem, česar nimamo, ne bo izpolnilo, smo veliko bolj pripravljeni prisluhniti tihemu glasu, ki prihaja iz globine našega bitja. Začneta se prebujati samospoštovanje in sočutje, tako do sebe (navznoter) kakor do drugih (navzven).
Ko čustveno-duševnim vzorcem, ki nas ohranjajo na površini dejanskosti, poteče rok trajanja in izginejo, se stopijo ali odpadejo, smo pripravljeni sprejemati veliko zrelejše in boljše odločitve. Šele takrat razumemo in čutimo, kaj je in kaj ni dobro za nas. V središču dogajanja smo mi in naš notranji mir, ne pa tisto, kar v nas vidijo drugi.
Vsakdo ima namreč svoj pogled na nas, zato je vsem tem pogledom nemogoče ugoditi. Pa tudi sicer bi bilo to povsem nesmiselno, saj mi ne živimo v očeh drugih, temveč v sebi.
Globoko v srcu je ljubezen, ki ni odvisniška in ne povzroča bolečin, temveč plemeniti in prinaša mir.