Kaj se dogaja, ko umiramo in prehajamo na drugo stran?

Knjiga Tibetanska knjiga življenja in umiranja (Sogyal Rinpoche) je prinesla revolucijo v našem celotnem pogledu na smrt in skrb za umirajoče ter v našem celotnem pogledu na življenje...

Kaj se dogaja, ko umiramo in prehajamo na drugo stran? (foto: profimedia) profimedia
31. 5. 2022

Ta priznana duhovna mojstrovina na splošno velja za eno izmed najpopolnejših in najzanesljivejših predstavitev tibetanskih budističnih naukov, ki so bile kdaj napisane. Tibetanska knjiga življenja in umiranja je priročnik za življenje in smrt, čudovit vir svetih navdihov iz osrčja tibetanske tradicije ter razumljiv in navdihujoč uvod v meditativno prakso, v naravo uma, v karmo in ponovno rojstvo, v sočutno ljubezen in skrb za umirajoče ter v preizkušnje in nagrade duhovne poti.

Budistični mojster meditacije in mednarodni učitelj Sogyal Rinpoche združuje prastaro modrost Tibeta s sodobnimi raziskavami o smrti, umiranju in naravi vesolja. Predstavlja preproste, vendar učinkovite prakse iz osrčja tibetanske tradicije, ki jih lahko ne glede na svojo veroizpoved ali poreklo izvaja vsak, ki želi preobraziti svoje življenje, se pripraviti na smrt in pomagati umirajočim.

Kako opisuje proces umiranja?

Prvo, česar se umirajoči utegne zavedati, je prenehanje delovanja čutov. Zatem začne telo izgubljati moč, energija odteka (prvina zemlje se umika v prvino vode). Zatem začne izgubljati nadzor nad telesnimi tekočinami (prvina vode se razkraja v ogenj). Telo se začne ohlajati (prvina ognja se razkraja v zrak). Dihanje je vse težje in začne hlastati za zrakom (prvina zraka se razkraja v zavest), dokler se dihanje na vsem lepem ne ustavi. Vsi znaki življenja so prešli in to je trenutek, ki ga sodobna medicina prepoznava kot »smrt«.

Tibetanski učitelji pa učijo o notranjem procesu, ki traja še približno 20 minut, vendar tu ni pravila in je vse odvisno od umirajočega. Med notranjim razkrojem gre skozi štiri čedalje bolj subtilne ravni zavesti. Najprej zavest postane izredno jasna in doživlja belino (očetovo esenco), kjer se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz jeze. Sledi doživetje blaženosti in »sončne rdečine« (materina esenca), saj se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz želje. Zatem, ko se belina in rdečina združita, doživimo »črnino«. To je stanje uma brez misli, saj prenehajo tudi miselna stanja, ki izvirajo iz nevednosti in zaslepljenosti. Ko se potem začnemo rahlo zavedati, nas obsije Temeljna svetlost – pravi izvir vsakršne zavesti, ki je kakor brezmadežno nebo, brez oblakov ali meglice.

Zakaj je kremacijo umrlega najbolje opraviti šele po treh dneh?

Izkušen praktik pri srečanju s Temeljno svetlostjo ohrani polno zavest in se zlije z njo ter tako doseže osvoboditev. Vendar največ ljudi Temeljne svetlosti sploh ne prepozna in se namesto tega potopijo v stanje nezavesti, ki traja do tri dni in pol. Tedaj zavest dokončno zapusti telo. Če se torej strogo držimo priporočil, je avtopsijo in kremacijo najbolje opraviti šele po treh dneh. 

Z besedami je težko opisati, kar se zares dogaja

Nauk o tem, kaj se dogaja po smrti, je seveda zgolj besedni opis. Besede ne morejo drugega, kot da dajo nekakšno pojmovno predstavo o tem, kaj se dogaja v posmrtnem obdobju. V obdobju, ki sledi Temeljni svetlosti, se prikaže energijski vidik narave uma. Na ogled so dana sredstva za osvoboditev, hkrati pa zapeljuje klic lastnih navad in nagonov. Takrat duša doživi čisto energijo uma in hkrati njegovo zmedo. Skoraj tako je, kot bi se morali odločiti med enim in drugim. Torej ima v štirih fazah tega obdobja pokojni še vedno možnost, da doseže razsvetljenje. Ker v tej sferi prestopa vsakršne časovne in prostorske omejitve, je dolžina dni, ki jih odmerja Tibetanska knjiga mrtvih za to obdobje, odvisna od duhovne zrelosti. Dan je lahko dolg samo eno uro ali celo samo nekaj trenutkov, v katerih zavest zaradi neravnovesja in šibkosti niti ne opazi različnih prikazovanj.

V tem obdobju zavest dobi svetlobno telo. S telesom luči se poda najprej v deželo luči. V naslednji fazi se zavesti prikazujejo svetleča bitja v obliki buddh ali božanstev različnih velikosti, barv in oblik. Božanstva zavzamejo obliko, ki je našemu življenju najbližja. Popolnoma jasno in z neokrnjenimi čuti lahko zavest vidi vsa pretekla in prihodnja življenja ter lahko celo »bere« duše drugih. V trenutku se živo spomni vseh naukov, ki jih je slišala, pa tudi tistih, ki jih nikoli prej ni slišala.

V prvih tednih ima pokojni občutek, da je bodisi moški ali ženska, kot v prejšnjem življenju, in se niti ne zaveda dobro, da je umrl. Vrača se domov in obiskuje svojo družino in ljubljene, vendar z njimi ne more komunicirati. To lahko s pridom izkoristimo za pomoč in ga lahko poučimo. Pri tem jezik ni ovira, saj lahko pomen jezika neposredno razumeva s svojim umom.

Pokojni je lahko tako zelo navezan na fizični svet, da lahko pretečejo tedni ali celo leta, preden se mu posveti npr. ob pogledu v zrcalo, kjer ni odseva, ali pa ker ne vidi svoje sence, da je mrtev. Povprečno traja obdobje nastajanja 49 dni, najmanj pa en teden, vendar je trajanje seveda zelo različno. 

Nekatera pričevanja o tem obdobju opisujejo prizor sodbe, nekakšen življenjski pregled, ki ga poznamo v mnogih kulturah sveta. Vendar, navsezadnje vsa sodba poteka znotraj našega lastnega uma. Sami svoj sodnik smo... 

Tibetanska knjiga življenja in umiranja

Povzetek: irenaroglic.si