Sporočilo za vse tiste, ki se vedno sprašujemo, ali smo nekaj naredili na način, ki bo zadovoljil druge.
»Kaj si drugi ljudje mislijo o meni, se me ne tiče« je dejal W. DYER
Ali so to starši, partner ali pa prijatelj, vedno pomislimo na čustva ostalih. Velikokrat pa pozabimo nase, na to kar nas veseli, ne glede na to, ali bodo to odobravali, ali jih bo razveselilo morda pa tudi pustilo ravnodušne. To namreč ni v naši pristojnosti. Je nekaj, na kar mi ne smemo in ne potrebujemo vplivati. Mnenja in odobravanje drugih naj bodo tokrat postranskega pomena, nekaj, kar si lahko sposodimo v ozir, kadar bomo čutili potrebo in željo po drugem mnenju. In nikakor prej.
Kadar smo vidno nervozni in nas izda že obrazna mimika, ponavadi pred kakšnim nastopom ali predstavitvijo, si to želimo prikriti. Ne želimo, da naš sodelavec meni o nas, da smo nevrotični ali celo živčne razvaline. Nešteto misli se nam porodi v glavi in nobena nam ne dovoli, da si bi priznali trenutno stanje nelagodja in to tudi mirno in varno sprejeli. Ker smo le ljudje. Kaj nato storimo – upravičimo svoje obnašanje na način, ki najbolje ustreza drugemu. Na način, da ostalim ni nelagodno, kljub temu, da smo v sebi zatajili pravo nrav. Neskončno izgovorov lahko najdemo, a pravega odgovora si nekako ne upamo ubesediti na glas, ker nočemo, da nas bi imeli za šibke.
Počutimo se rahlo nelagodno in nejevoljno po koncu dneva, a hkrati ne želimo, da bi naš partner mislil, da smo negativne osebe – zato svoje počutje upravičimo tako, da mu povemo, da je naše obnašanje precej nenavadno in da večinoma nismo tako negativno naravnani.
Pogosto čutimo potrebo, da upravičimo svoja čustva. Kot da bi zunaj nas nekdo neprenehoma sodil in oblikoval mnenja in postavljal sodbe. V resnici se to dejansko zgodi. Vsi na nek način sodimo ali smo sojeni – le kako ne bi bili, saj smo družbena bitja in v nenehnem stiku s soljudmi. Velikokrat se zgodi, da tisti, ki najostreje sodi druge, najostreje sodi tudi samemu sebi.
V situacijah, kjer opazimo, da pričenjamo upravičevati svoje nagibe in dejanja, nam ostaneta dve možnosti:
· Da se nenehno izgovarjamo in iščemo razloge, da se upravičimo in opravičimo v upanju, da ohranimo pozitivno zunanjo podobo. A v resnici na to niti ne moremo vplivati, ne glede na količino vloženega truda.
· Da se osredotočimo na naša občutja in se učimo iz naših emocij, kajti le-te lahko v resnici nadziramo in nanje vplivamo. Kaj si ostali mislijo o nas, se nas ne tiče, kot smo že zapisali zgoraj. Kaj si mi mislimo o nas samih, se nas tiče – in to je najvažnejše.
Sedaj namesto da izberemo neko igro in pretvarjanje v upanju, da bomo sprejeti (in povrhu še upravičevati razloge, zakaj temu včasih ni tako) – sprejmimo sebe, takšni, kot smo v resnici. Z vso čustveno lestvico, od najboljšega do najslabšega. Sprejeti tudi slaba občutja in se jih ne sramovati, kajti ni razloga, da bi jih zanikali zavoljo drugih. Pa kaj, če tašča meni, da spimo predolgo med vikendi. Kaj zato, če nam oče še sedaj očita, da nismo nadaljevali študija ali nadaljevali njegovega poklica. Nič hudega tudi, če nam je zadišala nova tetovaža, a se nikakor ne upamo pokazati med sorodniki. Kar menijo oni, se nas ne tiče. Vse, kar lahko storimo in je v naši moči je to, da smo dobri ljudje, da znamo prisluhniti, da je um odprt in srce še bolj. To je vse, kar imamo in kar lahko damo. Ničesar drugega ne rabimo polagati na mizo. Ne rabimo se več pretvarjati, da nismo žalostni, kadar to čutimo in da nismo jezni, kadar se nam godi krivica. Največja krivica se zgodi ravno tedaj, kadar si ne dovolimo čutiti tega, kar je v nas in kar mora ven. Brez opravičila. Brez razlage. Vsi smo nepopolni, čemu bi torej skrivali tisto, kar je prisotno v vseh.
In zatorej danes in vse ostale dni – kadar bomo v skušnjavi, da upravičujemo svoja dejanja in se delamo »junaka«, pomnimo tole: Ne moremo nadzorovati, kaj si bodo mislili o nas. Ker nekaj si zagotovo bodo. Toda če se nam uspe v tem trenutku sprejeti popolnoma takšne, kot smo, bomo odkrili, da smo že sedaj tako čudovito dovršena bitja in da so vsi tisti, ki tega ne uspejo videti, prikrajšani. Vsekakor bolje, kot se pretvarjati, da smo neuničljivi super junaki, po možnosti brez čustev. Pa kaj, če nas vidijo jokati...
tinybuddha.com, Nina Kirbiš
- Poglejte si še: 14 stvari, za katere se vam ni treba opravičevati
