Ljubitelji Freuda sogovornike še danes lovijo za besede in na podlagi njihovih napak sklepajo o potlačenih strasteh in hrepenenjih, po možnosti seksualne narave.
Začetnik psihoanalize, Sigmund Freud, je bil namreč prepričan, da so spodrsljaji pri govorjenju in pisanju sporočila naše podzavesti. Je vse res, ali pa gre zgolj za naključne napake v mreži naših nevronov? Preverili smo, kaj o tem pravi moderna znanost.
Spodrsljajem se praktično ne moremo izogniti. Na vsakih 1000 besed se zgodita ena ali dve jezikovni napaki, ki se jima po latinsko reče lapsus linguae. Ker v povprečju izgovorimo 150 besed na minuto, do napake pride na vsakih 4–6 minut govorjenja. Če pri vsem tem upoštevamo, koliko časa porabimo za govorjenje, lahko sklenemo, da naredimo kakšnih petnajst spodrsljajev na dan. Psihiater Sigmund Freud je menil, da vsak spodrsljaj razkriva podzavestno misel, željo, motiv ali prepričanje. "V tistem, kar pride na dan nenamerno, skoraj vedno najdem vznemirljiv vpliv," je napisal. "Ta vznemirljiv dejavnik je podzavestna misel, ki privre na dan z jezikovno napako."
Freudova razlaga vzrokov za spodrsljaje je zelo priljubljena in mnoge spodbudi k iskanju zabavnih razlogov zanje tako pri sebi kot pri drugih. Zagotovo si lahko predstavljate, kaj bi si mislila simpatična študentka, če bi ji profesor predlagal: "Vpišite se v dramsko seks ... Oprostite, sekcijo." Nekateri spodrsljaji so odmevali kar po celem svetu: ameriški novinar, znan po kritiziranju Baracka Obame, je ime znanega zločinca, Osame bin Ladna, zamenjal z imenom Obama.
Freud bi verjetno sklepal, da je do teh spodrsljajev prišlo zato, ker je neka potlačena misel iz podzavesti prodrla v zavest avtorja napake. Tistega profesorja bi posadil na kavč in ga izprašal o otroštvu, njegovih občutkih do študentk, odnosih z mamo in ženo. Verjetno bi, v zanj značilnem slogu, napako pripisal seksualni motivaciji, o kateri se je pri mnogih podobnih primerih razpisal v knjigi Psihopatologija. V njej je opisal, kako je ženska med pripovedovanjem o nekem moškem namesto besede nasloniti uporabila besedo naslaniti. Njegova hipoteza je bila, da je naslaniti prišla iz besede naslajati in da je ženska s tem moškim zagotovo v ljubezenski zvezi. Ljubitelji Freuda sogovornike še danes lovijo za besede in na podlagi njihovih napak sklepajo o potlačenih strasteh in hrepenenjih: po možnosti seksualne narave. Če je imel dunajski psihoanalitik prav, nihče izmed nas ni sposoben dodobra skriti svojih skrivnosti.
Napake so naključne
Še preden pa je moderna psihiatrija Freudove teorije – tudi tisto o vseprisotnosti seksa – v pretežnem delu ovrgla, so se pojavljali njegovi nasprotniki z drugačnimi razlagami spodrsljajev. Freudov sodobnik, filolog Rudolf Meringer, je napake med govorjenjem primerjal z bananinimi olupki, ki ležijo na cesti. Trdil je, da so govorni spodrsljaji plod banalnih in naključnih zamenjav zaporedja glasov in slogov znotraj besed ali stavkov. Menil je, da je napaka samo napaka, ki ne razkriva nič globokega, kar bi bilo skrito v osebi, ki jo je izgovorila. Čeprav nas je mnoge strah, kaj si bodo mislili drugi, če bomo namesto keks rekli seks, sodobna znanost Meringerjeve razlage ceni bolj od Freudovih.
Novejše raziskave so skrivnost spodrsljaja poiskale v nevronskih krogih, v katerih nastaja govor, in v načinu, kako možgani misli pretvarjajo v besede. Gary Dell, profesor lingvistike in psihologije z Univerze v Illinoisu, meni, da Freudovim teorijam o potlačenih mislih in čustvih ne gre verjeti. Pravi, da je Freud to teorijo zasnoval na podlagi naknadnih tolmačenj majhnega števila napak pri govorjenju in tako ravnal skrajno malomarno. Sprašuje se, kje so dokazi, da so njegovi bolniki napake naredili zaradi potlačenih misli.
Dell trdi, da spodrsljaji nastajajo ob prepletanju številnih mrež, iz katerih izvira govor. Te mreže so semantična, leksikalna, slovnična in fonološka, njihovi elementi (pomeni, besede, slovnica in glasovi) pa včasih iz ene na drugo mrežo preidejo na napačnih koncih. Vzroki za te napačne prehode niso potlačene želje ali notranji konflikti, temveč trenutne okoliščine, v katerih govorimo. Te okoliščine lahko predstavljajo sosedne besede, tisto, kar smo izgovorili tik pred spodrsljajem, ali tisto, kar smo nameravali izreči takoj za njem. Zmede nas lahko tudi tisto, kar slišimo ali vidimo, na primer v časopisu, ki leži na mizi.
Preklapljanje mrež
Predstavljajte si, da želite izgovoriti besedo sekcija. Vaš um bi pognal semantično mrežo, v kateri je shranjen pomen na deset tisoče pojmov. Da bi prišli do besede sekcija, bi morale vaše možganske gube prej obdelati cel niz besed s podobnim pomenom (oddelek, razred, skupina ...) in bi izbrale tisto, ki najbolje izraža, kar želite povedati. Potem bi vaš um oz. natančneje njegova slovnična mreža odločil, v kakšno obliko in na katero mesto v stavku bi bilo smiselno umestiti besedo sekcija: na primer v tožilnik ednine, a za glagolom in pred predlogom. Zatem fonološka mreža aktivira vse glasove, iz katerih sestoji ciljna beseda: s, e, k, c ... Toda včasih um ponavlja nekatere izmed prej izgovorjenih glasov ali glasovnih kombinacij, zato se kdaj zgodi, da izgovorimo S namesto podobnega C. Tako se je v prej omenjenem primeru S iz besede dramski in z začetka besede sekcija nehote prenesel v nadaljevanje govora, čeprav ni imel tam kaj iskati.
Motnje na liniji
Lahko se zgodi tudi obratno, ko pri napaki izgovorimo glas ali skupino glasov, ki smo jih nameravali izgovoriti pozneje. To se je zgodilo nekemu odvetniku, ki je v odgovor sodnici dejal, da bo sise sistematsko preučil, hotel pa je povedati, da bo sistematsko preučil spise. Ker se je že odločil, da bo uporabil besedo sistematsko, je prvi del te besede izgovoril prej, kot je nameraval. Freud s to prozaično razlago zagotovo ne bi bil zadovoljen, a večina napak v govoru nastane natanko tako, brez kakršnih koli pikantnih in skritih pomenov.
Mehanizmov, ki povzročajo spodrsljaje, je še nekaj. Včasih glasovi iz dveh sosednih besed zamenjajo mesto, da namesto kratko traja dobimo tratko kraja, namesto grda navada pa nrda gavada. Nekateri spodrsljaji zajamejo cele besede, predvsem ko skušamo izraziti nek pojem, s katerim smo redko v stiku in ga nadomestimo z besedo, ki predstavlja soroden, a za nas bolj domač pojem: »Kilogram pomaranč, prosim«, bo tako rekel nekdo, ki skuša sicer kupiti grenivke, a ponavadi kupuje pomaranče. Sestra bo v prepiru brata poklicala z imenom moža, če je vajena, da v prepirih z možem izgovarja njegovo ime. Pogosteje kot izgovarjamo neko besedo, verjetneje je, da jo bomo občasno uporabili tudi, ko bomo imeli v mislih nekaj podobnega, s čimer smo redkeje v stiku.
Pri nekem drugem sklopu spodrsljajev se dve besedi s podobnim pomenom ali čustvenim nabojem združita, da nastanejo originalne, nehote duhovite besede ali fraze. Nekdanja kandidatka za ameriško predsednico, Sarah Palin, je svetu predstavila besedo 'upočasviti', ko sta se pomešali besedi upočasniti in ustaviti. George W. Bush, sicer znan po svojih spodrsljajih, je nekoč dejal, da ne bi smeli napačno preseneti, kar je bila mešanica besed presojati in oceniti.
Moderni znanstveniki imajo spodrsljaje v veliki meri za nedolžne in slučajne šume v komunikaciji med različnimi deli govorne mreže. Enake razlage veljajo tudi za napake pri pisanju, ki se jim po vzoru besedne zveze lapsus linguae reče lapsus calami (napaka peresa).
Še lažje razumemo spodrsljaje, ki jih izzove vpletanje besed iz okolice, besed, ki jih slišimo ali vidimo med samim govorjenjem. Medtem ko razpravljamo o davkih, nekdo pri sosednji mizi razlaga o pasjih dlakah. Kot bi mignil, iz naših ust pride: "Še čakamo na obračun dlaka."
"Besede drugih lahko na nas delujejo kot vsiljivci, ki nas motijo pri tistem, kar smo nameravali povedati, še posebej, če obstaja skladje med glasovi ali pomeni," pravi Dell.
Zakon verjetnosti
Enako lahko na nas deluje prizor, v katerem se pojavlja pojem, ki ga označuje beseda, podobna tisti, ki jo imamo v mislih. Tako lahko, če se nam pred očmi ravno odvrti oglas za depilacijsko kremo, ne bodi lakomna, hitro postane – ne bodi dlakomna.
Kljub hladnim, nič kaj čustvenim razlagam znanstvenikov, nas nekateri izgovorjeni ali napisani spodrsljaji spodbudijo, da pokukamo globlje v lastno, in še večkrat v tujo psiho. So bile misli tistega profesorja, ki je študentki predlagal, naj se vpiše v dramsko seks-cijo, nemara res umazane? Strokovnjaki trdijo, da niti takšne impozantne napake niso nujno motivirane s prikritimi željami, ki bi nenadzorovano ušle iz podzavesti. V množici vsakodnevnih spodrsljajev bodo imeli po zakonu verjetnosti nekateri seksualen, maščevalen, fobičen ali pikanten prizvok. Čeprav se nam bo zdelo, da tak spodrsljaj pove veliko o značaju in razmišljanju neke osebe, je povsem možno, da je do njega prišlo povsem naključno, ne da bi imela vmes prste podzavest.
Ozren Podnar