Čustva, kot je ljubosumje, so pogosto globoko zakoreninjena v nezavednem delu psihe in lahko izvirajo iz različnih kompleksov in notranjih konfliktov.
Sigmund Freud se je kot psihoanalitik zanimal tudi za konstrukt ljubosumja in domneval, da je sestavljen iz štirih osnovnih komponent: žalosti ob izgubi, narcistične rane, občutka sovraštva do uspešnejšega tekmeca in samokritičnosti.
Izguba ali strah pred izgubo je eden najpogostejših vzrokov za ljubosumje, ki je globoko zakoreninjeno v negotovosti in strahu. Če oseba čuti izgubo potrebne pozornosti, ljubezni ali priznanja, ki mu je bila prej dana, potem pogosto razvije občutke ljubosumja do tistega, ki jih v tem trenutku prejema namesto njega. Nato se razvijejo negotovost, padec samozavesti in dvomi o lastnih kvalitetah, a tudi potreba po dokazovanju, pogosto osredotočena na lastnosti drugega posameznika in ne nase.
Preberite tudi:
Ljudje z narcističnimi težnjami imajo pogosto krhek občutek lastne vrednosti in so lahko izjemno občutljivi na uspeh ali pozornost drugih. Ko se znajdejo v situaciji, ko nekdo drug doseže uspeh ali priznanje, se v njih prebudi ljubosumje, saj takšno dejanje dojemajo kot grožnjo lastni samozavesti in lastni vrednosti. Narcistične rane ali poškodbe ega lahko situacijo še poslabšajo.
Da bi spremenili situacijo, narcisi pogosto poskušajo pomanjšati dosežke in vrednote tistih, na katere so ljubosumni. Z omalovaževanjem drugih se poskušajo počutiti večvredne in si povrniti občutek lastne vrednosti.
Da bi pritegnili pozornost, vsiljujejo novice o lastnem uspehu, iščejo pohvale, pogosto pa se zatečejo k pasivno-agresivni taktiki, kot so subtilne žalitve, sarkazem ali namerno zanemarjanje osebe, na katero so ljubosumni. Pogosto bodo poskušali sabotirati uspehe ali odnose s širjenjem govoric, manipuliranjem z informacijami in ustvarjanjem konfliktov.
Pretirana samokritičnost se lahko razvije hitreje od resničnega potenciala. Vključuje namreč negativno vrednotenje svojih sposobnosti in dosežkov, kar lahko poveča občutek negotovosti in nesposobnosti. Precej je podobno ljubosumju, ki izhaja iz otroškega rivalstva, vendar se lahko njegovi sprožilci pojavijo v poznejši starosti in imajo zelo različne temelje.
Pogosto je povezano s perfekcionizmom in dejstvom, da si človek nenehno postavlja previsoke standarde in s tem sabotira samega sebe, nato pa čuti ljubosumje do tistih, ki dosegajo svoje cilje na istem področju. Notranji kritik je lahko koristen pri delu na sebi, vendar v dominantnih situacijah ovira prostor za razvoj pravih motivacijskih kvalitet in prepoznavanje vseh vrlin in talentov, s katerimi je cilje res mogoče doseči.
Sigmund Freud je verjel, da ljubosumje pravzaprav ni racionalno čustvo, ker bi moralo biti "pod popolnim nadzorom zavestnega ega". Vendar pa je po današnjih raziskavah (kot ugotavljajo tudi na portalu Psychology Today), njegov izvor ravno v naši podzavesti.
Ljubosumje je naravno stanje. Je naravni odziv na grožnjo nečemu, kar nam velja za dragoceno, pa naj gre za odnose, status, uspeh ali vire. S prepoznavanjem in sprejemanjem občutkov ljubosumja se oblikuje razumevanje lastnih čustev in tega, kaj jih povzroča, kar lahko pomaga pri učinkovitejšem obvladovanju le-teh.
Širši pogled in razumevanje, da uspeh nekoga drugega ne zmanjša našega, je ključen korak za postopno odmikanje od tega občutka in razvoj samozavesti.
Vir: Sensa.story.hr
