Na kaj sploh mislimo, ko govorimo o zlati dobi? Na debele krave na zelenih pašnikih? Na to, kako nas bo osem miljard ležalo na plaži in pilo koktejle? Ne, seveda ne. Na kaj pa?
V zadnjem obdobju sem med odličnimi članki Sense opazil veliko nakazovanj na prihajajočo zlato dobo. O prelomnosti sedanjih časov pa tako ali tako že čivkajo vrabci na strehah. Bolj za šalo kot zares se lahko sam za potrebe tega članka opredelim kot ‘strokovnjak za zlato dobo’, saj me prav ta tema zanima pri mojem doktorskem študiju o človeškem razvoju.
Najprej moramo razčistiti nekaj osnovnih dejstev.
Prvič: zlata doba je zelo resna tema. Sam verjamem, da gre za vzpostavitev dobrega življenja v vsej širini in globini te besedne zveze. Na tak ali drugačen način o boljšem življenju razmišljamo vsi. V znanosti je to svetilnik, h kateremu je usmerjena večina raziskav. V politiki obstaja EU agenda, pri kateri lahko v podtonu razberemo željo po razvoju v to smer. Seveda je to zavito v izraze, kot je na primer "opolnomočenje delovne sile." Globina reform, kot se nakazuje iz ukrepov Joea Bidna, prav tako kaže, da ima tudi njegova vlada to v mislih. Seveda se kot predsednik ZDA sooča tudi z vprašanjem, kako se zoperstaviti Rusiji, Kitajski, Iranu ali Savdski Arabiji - svoboda in demokracija sta namreč glavni vodili k človeškemu razvoju.
Drugič: V Sensi se veliko piše o odnosu med znanostjo in duhovnostjo. Prepričan sem, da se bo med tema dvema svetovoma zgodila velika združitev. V bistvu se že dogaja. Po eni strani je duhovnost dolga stoletja in tisočletja ljudem pojasnjevala življenje in govorila o presežnem. Po drugi strani ima znanost znanstveno metodo, ki nam omogoča, da temu, kar ugotovi in trdi, lahko verjamemo z veliko zanesljivostjo, hkrati pa je odprta za vsako utemeljeno kritiko, nadaljnje preučevanje in izboljšavo obstoječega znanja. Omogoča poenoteno izrazoslovje - da torej vemo, o čem sploh govorimo, in način konceptualizacije idej. Pomembno je, da o stvareh govorimo čimbolj jasno in poenoteno, sicer kaj hitro pride do babilonske zmešnjave, ki ne vodi nikamor. Tudi na področju duhovnosti je veliko slepega zavajanja - lep primer je slavni Vishen Lakhiani, ki trdi, da obstajajo štiri stopnje zavesti in da naj bi bili ljudje na četrti stopnji sposobni materializacije. Človek se vpraša, od kje mu to. Do sedaj znanih in znanstveno utemeljenih stopenj razvitosti ega, ki odslikava razvoj zavesti, je devet, dopušča se možnost še nadaljnjih stopenj. Vsaka od njih je opisana izjemno natančno.
Želel bi si, da bralci opustijo tudi slepe zadržke v odnosu do znanosti, ki se tudi spušča v izjemno pretanjene ravni. Znanost in duhovnost pravzaprav že sodelujeta in bosta v prihodnje vedno bolj. Vsakomur predlagam, da svojo duhovnost jemlje resno in ne podlega enostavnim in cenenim, vendar dragim pripomočkom za osebni in duhovni razvoj. Seveda pa še vedno obstaja nekaj, kar nas presega in je neizrekljivo. O tem je napisal odlično knjigo z naslovom Podobe neupodobljivega naš slovenski filozof Sebastjan Vöros.
Tretjič: Na kaj sploh mislimo, ko govorimo o zlati dobi? Na debele krave na zelenih pašnikih? Na to, kako nas bo osem miljard ležalo na plaži in pilo koktejle? Ne, seveda ne. Na kaj pa? Predlagam, da najprej sami razmislite, kakšna bi bila ureditev sveta in življenje v zlati dobi. Kako kvalitetno prehraniti skorajšnjih osem in čez trideset let deset miljard ljudi? Kako jim zagotoviti čisto energijo? Kako prepričati islamiste, da lahko kdo drug drugače razmišlja kot oni? Kako prepričati Indijca, ki že tri tisoč let prosto odmetava smeti, da naj tega ne počne, ker so smeti postale plastične? Kako prepričati gvatemalskega petnajstletnika, da sovrstnika iz druge tolpe ne moreš počiti kot mačka? Kako nekomu, ki so ga več sto let obravnavali kot sužnja, dopovedati, da naučena nemoč ni najpimernejši način samorealizacije? Kako iranske ajatole prepičati, da je savdski princ prav simpatičen in da lahko postanejo dobri prijatelji? Kako? Povejte, kako na tej žalostni krogli, obsojeni na katastrofe vedno večjih magnitud, vzpostaviti zlato dobo?
Pa poiščimo rešitev. Ta obstaja. Je skorajda čarobna - z eno samo vrvico lahko potegnemo naš celoten kompleksno prepleten sistem, da se bo začel samostojno, sam od sebe, korigirati proti optimalnemu stanju.
Najprej moramo ugotoviti, da je težav na tem svetu toliko, da potrebujemo sodelovanje vseh ljudi. To pa ni samoumevno - kitajski predsednik na primer misli nasprotno. Tudi on želi vzpostaviti neke vrste zlato dobo in to idejo je predstavil na kongresu komunistične partije leta 2017 ter v knjigi z naslovom Misel. On si družbeni sistem predstavlja po socialistično-konfucionističnem modelu. To pomeni, da je na vrhu družbene piramide cesar s superiorno zavestjo - torej on - ki s pomočjo svetovalcev zastavlja glavno strategijo in odloča o vseh ključnih vprašanjih. Pod njim obstaja hierarhija zvestih članov partije, ki ukaze predvsem ubogljivo poslušajo in prenašajo med prebivalstvo in v življenje. Na dnu je večinsko prebivastvo na zgodnejših ravneh psihološkega razvoja, ki predvsem le ubogajo in izvajajo ukaze.
Ljudstvo, ki je strogo nadzirano, ni svobodno. Tak, od demokracije učinkovitejši ustroj, sicer dejansko omogoča določeno harmonijo v družbi. Mednarodne raziskave zaupanja med ljudmi so pokazale, da je to na Kitajskem eno od najvišjih na svetu. Zanesljivo na vrhu lestvice pa so Kitajci glede zaupanja vladi, medijem, nevladnim organizacijam in poslu. Ljudje torej verjamejo, da realnost okrog njih deluje po pričakovanjih. To je gotovo eden glavnih indikatorjev zlate dobe. Kitajci so gospodarsko uspešni, podpisali so pariški podnebni sporazum in počnejo še mnogo, recimo temu "pravih stvari." Ambicije Xija so neskončne. S programom sodobne svilene ceste poskuša v svojo mrežo ujeti čimveč sveta. Na prvem srečanju Bidnovega obdobja na Aljaski so Kitajci Američanom čez mizo samozavestno zabrusili, naj jim ne pridigajo.
Sam sem prepričan, da so Kitajci sicer dosegli stanje izjemne stabilnosti, vendar pa prav dolgo njihov družbeni ustroj ne bo deloval. Sociologi namreč ugotavljajo, da pričnejo ljudje s tem, ko se jim dvigne življenjski standard in povprečna izobrazbena stopnja, zahtevati več svoboščin, zato se uprejo. Morda bi se Kitajci zgolj nasmehnili in rekli: "Vemo, zato pa smo vzpostavili sistem vsesplošnega nadzora." Potem pa je tukaj še vprašanje vrhovnega vodje. Xi sicer uteleša človeka, ki je na pozni ravni zavesti in ima zelo celosten sistemski, pravzaprav univerzalen pogled - vendar kaj se bo zgodilo, če ga zamenja nekdo, ki ne bo tak? Pa tudi to ni glavna težava, ki je naslednja: skoraj miljarda in pol ljudi na Kitajskem živi v pogojih, v katerih je razvoj mentalne kompleksnosti, ega in nenazadnje zavesti, ki so značilne za kolektivizem, nemogoč. Lahko bi rekli, da večina živi v neprodušno zaprti matriki. Vanjo bi želeli strpati še Taivance in Hongkongžane, vendar se predvsem slednji temu silovito upirajo.
Skratka - na svetu obstaja ostro rivalstvo med koncepti. Zahodnemu in kitajskemu moramo dodati še vsaj ruskega, iranskega in savdskega. Zahodnjaški, utemeljen na demokraciji, svobodi in človekovih pravicah, ob sestavljanju novih koalicij ni nujno zagotovljena zmaga.
Boste sedaj rekli, da sem zašel preveč v politiko? Nikakor ne. Še enkrat: Za zlato dobo naj bi se razvila večina svetovnega prebivalstva. Kako? Se že dogaja. Seveda se z zlato dobo ukvarjajo tudi sociologi. Kot resni znanstveniki proces tudi merijo. Že leta 1981 so ustanovili izjemno obsežen in drag program spremljanja razvoja ljudi, imenovan Svetovna raziskava vrednot (www.worldvaluessurvey.org). Leta 2013 je Christian Welzel napisal knjigo Dvig svobode (Freedom Rising), v kateri popisuje vse bistvene parametre za vzpostavitev zlate dobe. Njegova glavna ugotovitev je: pozabite na preteklost in zaupajte v sodobnega človeka.
Svoboda - ključ do zlate dobe
Odgovor na ključno vprašanje, kaj bo omogočilo zlato dobo, je: svoboda. Svobodo omogoča demokracija in enakopravnost ljudi. Zagotavljajo jo človekove pravice. Z osvobajanjem se aktivirajo latentne človekove sposobnosti, kar omogoča razvoj zavesti. Seveda pravno-politična svoboda ni dovolj. Pomembno je tudi, v kolikšni meri si svobodo omogočamo ljudje med sabo. Pomembni sta torej psihosocialna in kulturna dimenzija. Za to smo kar nekako slepi in na tem področju Slovenci precej šepamo. Sploh se ne zavedamo, koliko psihološkega nasilja izvajamo eden nad drugim in kaj to sploh je. Neglede na to, koliko na primer meditirate ali se drugače posvečate svojemu osebnemu razvoju, že to, da živite v Sloveniji, vas obsoja na določeno mero neuspeha. V kulturi smo kot ribe v vodi, ki ne vedo, da obstaja tudi zrak in tam živijo višje razvita bitja.
In obstaja še tretja raven svobode - to je notranja svoboda. Tudi tu je mogoče ogromno narediti. Kaj in kako? Ta odgovor zahteva svoj članek ali kar knjigo.
Morda omenimo še to, da je večina religijskih in duhovnih tradicij nastajala v času, ko svoboda kot koncept ni obstajala, zato je njen pomen spregledan ali pojasnjen drugače, recimo z nenavezanostjo.
Svoboda je torej tista, ki omogoča razvoj zavesti. Razvoj zavesti oziroma pot k enotnemu polju (unified field) ali Bogu, naj bi bil vrhovni cilj vsakega človeka. Zato bi morali v veliki meri rekonstruirati našo realnost in življenje v njej.
Zgodba o svobodi, demokraciji in enakopravnosti je naravnost veličastna. Če si pogledate katerokoli od svetovnih statistik, indeksov ali drugih kategorizacij, boste ugotovili preprosto dejstvo: z osvobajanjem postajamo ljudje boljši v vsem, čisto vsem, živimo bolje in ustvarjamo boljšo realnost. Tako obstaja jasna korelacija med stanjem svobode v posamezni državi, BDPjem, indeksom družbenega razvoja (širok nabor 52 kategorij!), inovativnosti, zaupanja, transparenstosti (korupcija negativno) stanjem naravnega okolja in tako naprej.
Človeštvo je že dalj časa v procesu osvobajanja in tisti, ki so v proces vstopili prej, so bolj razviti. Tam, kjer je svobode in demokracije manj, ljudje bolj trpijo. Obstajajo tudi razne izjeme. Recimo tam, kjer imajo bogate naravne resurse, so bogatejši, običajno pa v vsem ostalem capljajo daleč v ozadju. Uspeha visokodemokratičnih držav si nikakor ne smemo jemati za samo po sebi umevnega.
Tako lahko pridemo do sklepa, da bi zlata doba lahko predstavljala delujoče družbe, v katerih ima vsak posameznik možnost udejanjanja lastnih potencialov in razcveta. Pri cvetenju gre za koncept iz pozitivne psihologije, ki je širši od sreče ali zadovoljstva z življenjem in se ga opisuje s trinajstimi dimenzijami. O tem sem pisal v febuarsko - marčevski številki Sense.
Ljubezen kot način obstoja
Človeški razvoj se odvija v obliki spirale. O tem govorijo razvojni psihologi in spiralna dinamika. Tako pride do prav posebnega fenomena, ki so ga opazili pri Svetovni raziskavi vrednot. Po tem, ko so ljudje že dolgo zelo svobodni in enakopravni, začne med njimi skoraj eksponencialno rasti zaupanje, nesebičnost in humanistična orientiranost. To so merljive kategorije. Kaj bi pa lahko bil njihov nemerljivi skupni imenovalec? Ljubezen! Ljubezen kot način obstoja in ne kot čustvo. To je moj sklep, ki bi ga morda kak sociolog z veseljem raztrgal. Zakaj ljubezen? Ker ne gre spregledati dejstva, da so družbe ali njihovi deli, ki so dosegli to stanje, nedosegljivo uspešni. Raziskava, opravljena lani pa je pokazala še to, da se tudi nadalje najhitreje razvijajo.
Ljudje, ki živijo v svobodnem in ugodnem okolju, v katerem se jim ni treba braniti pred nasilnostjo svojih bližnjih, sovrstnikov, nadrejenih v službi, pred politično represijo, kulturnimi normami, ki so sprejeti in razumljeni taki, kot so, se lahko psihološko odprejo, oziroma še nadalje osvobajajo. Obramba njihovega ega popusti in pospeši se proces ponotranjenja in integracije. Na nek način postaja vedno več različnih ter drugačnih ljudi in vsega v realnosti del njih, del njihove identitete. Njihov empatični obseg ali bolje, njihova ljubezen, se širi. Človek pa se do tega, kar je na nek način del njega, vede zaupljivo in odgovorno, mar ne? Po svojih najboljših močeh skrbi, da v družbi vladajo dobrota, pravica, lepota in kvaliteta - policaj ni skorumpiran, pločnik je čist, hiše lepe, vlaki hitri, zdravstvo učinkovito, velika podjetja poslujejo uspešno, niti ena mlaka ni zastrupljena, umetnost in znanost cvetita.
Naj zdaj razvoj na ravni odgovornost - ljubezen pojasnim še drugače. Še pred nekaj desetletji smo otroke pretepali, danes jih ne več. Tudi kakšnega reveža smo brezsramno zafrkavali in poniževali, danes ga ne več. Zakaj? Ker zdaj v drugih ljudeh vidimo več dostojanstva. V nadaljnjem razvoju tega procesa bomo prišli do skorajda nenadnega pojava, ko se bo naš odnos do drugega obrnil za stoosemdeset stopinj. Takrat ne bomo več razmišljali in komunicirali predvsem iz sebe in neglede na drugega, temveč bomo imeli pri razmišljanju in komuniciranju v ospredju predvsem tega drugega in sebe prilagajali njemu. To bo pomenilo pravo nevidno kulturno revolucijo! Zavladala bodo sicer neopazna, čisto drugačna pravila obnašanja, komuniciranja in delovanja. Natakar v restavraciji gostu ne bo več rekel: "Sedite tukaj prosim," kaj šele "Tukaj sedite, " ampak: "Bi mogoče sedli tukaj?" Iz spoštovanja do dostojanstva drugega, bomo drugemu prepuščali avtonomijo. Pravzaprav je težko opisati, za kako veliko spremembo gre. Človeški kompasi bodo začeli kazati v drugo smer. Rešili se bomo lastnega subjektivizma in postali bolj objektivni in celostni.
Kdor ima možnost komunicirati s Skandinavci ali z ljudmi iz srednjega in visokega razreda angleške družbe, pa tudi s člani iz drugih angleško govorečih družb, lahko opazi to izjemno razliko. Pri njih ne gre le za izjemno prijaznost. Gre za veliko več kot le za prijaznost. Gre za raven percipiranja drugih ljudi in zavedanja celotne realnosti, ki je čisto drugačno od naše in bi lahko bila temelj zlate dobe.
Morda je za marsikoga spoznanje, da se bo zlata doba širila iz industrijsko razvitega zahoda in ne na primer iz Indije, šokantno. Zagotovo pa je na svojevrstno prebujanje zahoda v zadnjih petdesetih letih močno vplivala tudi duhovnost z vzhoda.
Pri razmišljanju o zlati dobi naj bi bili po eni strani prizemljeni, po drugi strani pa si moramo dovoliti vizionarstvo, morda celo malce sanjarjenja. Seveda si je težko predstavljati dobro delujoče družbe po vsem svetu, saj se po večini sveta soočajo s skoraj nepremostljivimi težavami in mnoge stvari gredo na slabše. Pomislite le na 170 miljonov prebivalcev Bangladeša na sedemkratniku slovenskega ozemlja ali 700 miljonov Nigerijcev leta 2050.
Že Abraham Maslow nam je povedal, da dokler ljudje nimajo zadovoljenih preživetvenih potreb, ne morejo napredovati na lestvici potreb - po znanju (duhovnosti), estetiki, samorealizaciji in presežnem. Že samo to dejstvo nam pove, pred kako velikim izzivom stojimo. V nas ljudeh so zelo močni mehanizmi, ki nas držijo na obstoječi stopnji in nas ne spustijo naprej. Zelo iskreno bom priznal, da tudi sam, čeprav postajam vedno boljši poznavalec tega področja, le počasi napredujem.
Morda bi na tem mestu omenil še eno težavo. Veliko ljudi je empatičnih, čutečih in se ukvarja z duhovnostjo. Večina teh ljudi je na 4/5 stopnji razvoja ega ali na t.i. zeleni stopnji razvoja po spiralni dinamiki. Biti poduhovljen je danes zelo imenitno. In kaj je pravzaprav težava teh ljudi? To, da iščejo tolažbo in ne resnice! Tako ustvarjajo ogromno miselne zmede. Tako kot je bogatemu in uspešnemu materialistu skoraj nemogoče dopovedati, da je duhovna dimenzija pomembnejša od materialne, tako je dobrim in sočutnim poduhovljenim ljudem skoraj nemogoče dopovedati, kako pomembno se je boriti za resnico. Ta jim namreč zveni surovo, mogoče pusto in neduhovno. Predvsem na razvitem zahodu je veliko ljudi opustilo tradicionalne religije, individualistični materializem in vstopilo v t.i. duhovnost. Le malo pa jih je prešlo na naslednjo, nekako postduhovno stopnjo, ki prinaša odrešitev.
Pusti človeku svobodo in sam bo prevzel odgovornost
Stvari vendarle niso povsem brezupne. Rešitev je v formuli, ki se mi je ponudila skozi pisanje tega teksta, in sicer: svoboda X moč + odgovornost X ljubezen = človeški razvoj. Pa razdelajmo to formulo.
Najprej pa še pomembno dejstvo: ni nujno potrebno, da se vsi ljudje razvijejo do najpoznejših stopenj zavesti, da bi izboljšali in rešili ta svet. Dovolj je že, če ljudje za začetek živijo v svobodi. Svoboda je po definiciji možnost delovanja in spreminjanja brez prisile. Dodatek "brez prisile" je ključen. To pomeni, da jim mora biti omogočena avtonomija in to znotraj nihovih sposobnosti, že od plenic naprej. O tem govori samodeterminacijska teorija, katere bistvo bi lahko strnili v naslednji stavek: pusti človeku svobodo in sam bo prevzel odgovornost. Širše gre za to, da naj bi imel človek zadovoljene osnovne psihološke potrebe po avtonomiji, kompetenci in povezanosti.
Iz preteklih časov smo navajeni izvajati razne prisile nad drugimi ljudmi, predvsem otroki. Tako recimo v Sloveniji nimamo razvitih posebnih miselnih in komunikacijskih navad, ki bi nam omogočale, da bi drugim dopuščale avtonomijo nad seboj. Do drugih smo precej nasilni, zato imamo precej razvito obrambno vedenje, to pa nam preprečuje razvoj zavesti. Če želimo v naši deželi napredovati, je ključno, da se razvija naša kultura oziroma kulturne norme, kar je precej obsežna tema. Lahko se jih naučimo kot tehniko nenasilne komunikacije, še bolje pa je, če se v nas pod določenimi pogoji razvijejo spontano.
Kompetenca je druga osnovna psihološka potreba in ta sovpada z močjo. Moč je v resursih, to pa so predvsem informacije, ki jih dobimo z zavedanjem, pridobivanjem znanja in spretnosti, pa tudi v materialnih dobrinah, ki jih tudi ne gre zanemarjati, predvsem pa v celostnem občutku obvladovanja življenja. Z drugimi besedami: moč je v možnosti uporabljanja sebe kot učinkovitega orodja za življenje.
Povezanost je tretja osnovna psihološka potreba, ki sovpada z ljubeznijo. Za odrasle velja, da naj bi imeli odnose z ljudmi, za katere skrbijo. Tako je pomembno, da imamo možnost, ne toliko prejemanja, ampak dajanja ljubezni.
Kdor nima zadovoljenih teh osnovnih psiholoških potreb in to velja vsaj občasno za vse ali vsaj večino nas, je zafrustriran. Razpon različnih frustracij je širok in sega od občasnega nezadovoljstva do patoloških stanj. Primer ljudi z neazdovoljeno osnovno psihološko potebo po avtonomiji predstavljajo na primer najstniki ki še živijo pod okriljem (pretirano skrbnih) staršev, kar pogosto percipirajo kot dominacijo in kontrolo. S kakšnim vedenje občasno izražajo svoje frustracije, dobro vemo. Obučutek, ki ga imamo, ko smo zafrustrirani, je, da nam celotna realnost nekaj dolguje, zato nismo hvaležni, ampak zahtevajoči. Veliko zahtevamo od drugih, ne od sebe, in z njimi vstopamo v konflikt. Dolžan nam je parter, šef, vlada, država, elite... Ko spijemo pijačo, vržemo pločevinko v naravo, izogibamo se pravilom in zakonom ter v najslabšem primeru zaidemo v kriminal.
Z zadovoljenostjo osnovnih psiholoških potreb se izboljšuje naša motivacija, ki postaja vedno bolj notranja, torej stvari počnemo z velikim veseljem. Poleg tega se izboljšuje naša samoregulacija, torej se vedemo prijetneje.
K samoregulaciji lahko štejemo tudi regulacijo naših misli in refleksije. To pomeni, da se približujemo objektivni resnici, in v primeru, ko omenjene potrebe niso zadovoljene, se v nas pričnejo kognitivni procesi, ki povzročajo oddaljevanje od resnice. To je izjemno pomembno, saj smo v zadnjem času priča velikemu obsegu nekevalitetnega in celo sprevrženega mišljenja, predvsem v obliki teorij zarot.
Z zadovoljenostjo osnovnih psiholoških potreb torej postanemo odgovorni. To se odraža v zrelem vedenju, ki ga premore lahko kdorkoli, kjerkoli na svetu in celo otroci. Tu je torej rešitev! Tu je možnost za zlato dobo! Zlate dobe ne bo prinesla le visoka stopnja zavesti ljudi, temveč že njihova odgovornost! Pri tem lahko sodelujejo tudi otroci in mladostniki. Odgovornost pa ni resnobna, ampak radostna in humorna, saj se z ureditvijo razmer ljudje sprostijo. Od sebičnosti in tekmovalnosti napredujejo k skrbi za druge in k sodelovanju. Zanimivo, to omogoča tudi boljše delovanje velikih sistemov, vključno s podjetiji. Neprijetno vzdušje v delovnih okoljih izgine. Osebno poznam ljudi iz slovenske javnega sektorja, ki svoje nadrejene ob srečanju objamejo.
Spiralna dinamika
Tu pa se zgodba ne konča. Ljudje, ki jim je omogočeno živeti po prej omenjeni formuli, se lahko dinamično razvijajo. Razvojni psihologi so v zadnjih petdesetih letih opravili fantastično delo in človeški razvoj neverjetno natančno opisali. Najdlje je prišla dr. Susan Cook Greuter. Devet stopenj razvoja ega je opisala po osemnajstih kategorijah. Na primer: "Na peti stopnji ljudje pridobijo razširjeno perspektivo četrte osebe. To jim omogoča, da vidijo svoje izkušnje v kontekstu različnih perspektiv." Torej ti ljudje so si na primer sposobni predstavljati, kaj razmišlja turistka iz Katarja, ko se sprehaja ob plaži na pol golih ljudi na hrvaški obali. To je le en primer od okroglo sto šestesetih. Cook - Greuterjev tekst je dostopen na spletu in ga toplo priporočam tistim, ki so se sposobni spopadati z zahtevnejšimi angleškimi teksti, za ostale sem ga povzel v moji knjigi.
To, kako se razvija, ne zavest, temveč bolje rečeno - "stopnja obstoja" družb, glede na to, na kakšni povprečni stopnji so njeni člani, opisuje zelo posebno znanje imenovano spiralna dinamika, ki je v določenih krogih v svetu, že dokaj razširjeno. Želim si, da bi to postalo tudi pri nas. O tem kdaj drugič.
Prav mogoče je, da vam je pričujoči zapis porodil veliko vprašanj, kritik in dvomov, zato več o tem na moji spletni strani www.razvojzavesti.si.
Tekst: David Cigoj
Povabljeni na predavanje našega sodelavca Davida Cigoja na sejmu Narava-zdravje o razvoju zavesti, ki je poleg ljubezni najboljša zastonjska stvar na svetu. Predavanje bo v četrtek, 21. 10. od 17.00-18.00 na odru KUPOLA.
Za obisk sejma je treba upoštevati PCT pogoje. Po nakupu vstopnice se lahko brezplačno testirate na covid-19.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
