Živimo v času, ko se velikokrat zdi, da je glas srca povsem ali skoraj potihnil in da povsod prevladuje le um. PRASHANT TRIPATHI, sodobni indijski 'advaita' (ne eno, ne dvoje – nekaj podobnega kakor zen izročilo) modrec in mistik, nam govori, kako ločiti jezik srca od jezika uma.
Čemu človek sledi skozi življenje, kaj zaznamuje njegovo osebnost, njegovo življenjsko pot? Je to Srce, je to um? Zagotovo oboje, saj je oboje potrebno za preživetje. Ampak kako naj vemo, kdaj skozi nas govori srce in kdaj um, kako to razlikovati? Večina najbrž razume, da um potrebujemo pri opravljanju vsakdanjih življenjskih dejavnosti. Zagotovo je ena najpomembnejših nalog uma preživetje, za zahodnega človeka predvsem preživetje, povezano z njegovim življenjskim standardom, bivanjskim slogom oziroma splošnim smislom.
Kako ločiti glas srca od glasu uma?
PRASHANT TRIPATHI, sodobni indijski 'advaita' – modrec in mistik, pravi o jeziku srca in jeziku uma: "Če zmoremo zares iskreno, nepristransko in globoko pogledati vase, lahko vidimo, da glas uma izvira iz globin človekove negotovosti, iz strahu. Glas uma je prestrašeni glas gona po preživetju, um vedno nekaj hoče, se pred čem brani ali se hoče česa znebiti.
Glas uma vedno govori o upanju in prihodnosti. Je veliki glas, ki govori o velikih stvareh – stori to, naredi ono, prizadevaj si za ta ali oni dosežek, verjemi, upaj ...
Za razliko od glasu uma je glas srca subtilen, mehek, ničesar nima opraviti s tem ali onim razlogom, ne ustvarja velikih načrtov, ker zgolj živi lepoto sedanjosti. Torej, ko v nekem trenutku zaslišite nekaj velikega, kar govori z vami, ko poslušate veliki govor o dosežkih in ambicijah, morate razumeti, da gre za glas uma, ne srca.
Glas uma je vedno govor upornika. Um je zelo bister, premeten. Njegov govor je izjemno preračunljiv. Govori v jeziku logike, v jeziku vzroka in posledice, prepričuje z argumenti. To je glas preračunljivega poslovneža, ki ga skrbi, koliko bo dobil in koliko izgubil – preračunljivost je njegov zvesti spremljevalec. Kadarkoli se zalotimo, da razmišljamo v pojmih preračunljivosti, logike, dobička in izgube ali tehtamo med različnimi razlogi, moramo razumeti, da je to glas uma.
Glas srca ne pogojuje, je 'nerazumen', ker ne pozna logike. Pojavi se brez razloga in če ga vprašate: Zakaj moram storiti to, kar mi govoriš, vam bo odgovoril: Samo naredi, zakaj bi moral imeti razlog? Zanj razlog ali vzrok ni pomemben. Če boste od njega zahtevali, naj vas prepriča, vam bo spet in spet odvrnil, da zanj argumenti niso pomembni. Srce ne potrebuje dokazov, srce se le smeje. Zanj dokazi ne obstajajo, kajti zanj obstaja le Resnica, ta pa ne potrebuje dokazov. Zato od srca ne morete zahtevati pojasnil ali razlag. Um pojasnjuje, srce je brez razlag – je modrost, ki z razumom nima opravka.
Glas uma je govor zelo civiliziranega človeka, je jezik same družbe. Um je tisti, ki sledi številnim etiketam, zato je njegov glas družbeno sprejemljiv: civiliziran, olikan. Jezik srca pa je jezik pijanca – opitega od sreče in pojočega v svoji opitosti, ki ne pozna ne civiliziranosti ne etiket. Ves je potopljen v lepoto, iz katere prihaja njegovo petje. Njegova pesem je nerazumna, vendar čudovita, in četudi je čudovita, ni po volji družbe, kajti srce premore modrost. Ker srce ne potrebuje niti enega razloga ali ambicije, je glas srca pravzaprav družbi nevaren glas.
Zakaj ne poslušamo glasu srca, zakaj mu ne sledimo?
Um od vas nenehno nekaj zahteva, medtem ko vam srce pravi, da ni ničesar, kar bi lahko dobili. Vse je že tukaj! In vi – priznajte iskreno –, kakšne nesmisle govorite ves čas! Pravite, da nimate ničesar, da ste revni, da morate nekaj dobiti, da je srce tako neumno ... Um bo vedno imel srce za neumno. Vendar pa ima srce modrost, ki je um nikoli ne bo premogel. Srce pozna tisoč stvari, ki jih um nikdar ne bo poznal! Um namreč pozna le dolgočasne, iz knjig, medijev, religije in iz družbe privzete in naučene stvari. Tudi znanje je vedno dolgočasno ... in kaj lahko um z njim počne? Zgolj primerja.
Nasprotno pa srce vedno ve, ne da bi mu kdorkoli povedal. Znanje srca je izvirno, ker ni od nikjer privzeto. Torej, kadarkoli vam um pravi, da je srce neumno, mu ne verjemite! Če se poistovetite z umom in potem pogledate na srce, v srcu ne boste našli ničesar atraktivnega. Ne poslušajte tega glasu! Šele ko boste šli globoko v srce, ko boste poniknili v njem, šele takrat boste lahko prepoznali njegovo lepoto in hkrati 'neumnost' uma. Potem boste rekli: zdaj vem, kje je moj resnični dom; zdaj vem, kdo je moj pravi prijatelj. Ne um, temveč srce je moj prijatelj! In um vam bo spet povedal, kako neumni ste, kerpočnete nekaj tako nelogičnega: ''Jaz sem vendar logičen, pridi k meni!'' Pa vendarle – um je tako ubog, tako dolgočasen. Kaj lahko v resnici sploh dobite od njega? Nič.
Srce vam govori v obliki glasbe. Um glasbe ne pozna. Srce govori subtilno, nežno vam šepeta. Govor uma je govor diktatorja, ki kriči, zato ga je preprosto prepoznati. Srce kliče po ljubezni, um kliče po cilju. Srce veleva: ''Dajaj, saj imaš toliko, ne omejuj''. Um veleva: ''Jemlji, jemlji, saj si vendar reven; vzemi od vsakogar, kopiči!''
Pri prepoznavanju, kdaj vam govori um in kdaj srce, ne morete biti zmedeni, kajti njuna glasova sta povsem različna. Um vam pravi: ''Boj se, kajti svet je grozen in zgodi se ti lahko marsikaj.'' Srce pa vam govori: 'Varen si, vedno si doma, kjer koli si, nič se ti ne more zgoditi; vse je tako, kot mora biti; poj, pleši in bodi radosten.''
"Bi rad plesal?" vas sprašuje um. "A potem se moraš naučiti plesnih korakov, vsak korak mora biti premišljen, potrebuješ vajo, le tako boš lahko dobil velik aplavz."
Srce pa pravi: "Želiš plesati?" potem pleši, takoj zdaj; pleši na plesišču, na zemlji, na soncu, pleši sam ali s kom drugim in ne skrbi, kako plešeš! Pozabi na korake, samo pleši!
"Če želiš plesati, potrebuješ glasbo," pravi um, medtem ko srce govori: "Glasba je vedno tu, jaz jo lahko slišim!"
"Kako lahko slišiš glasbo, ki je ni!" kriči um.
"Ti je ne moreš slišati, jaz jo lahko, glasba je vsepovsod," govori srce.
Um pravi: "Lepota je pogojena z videzom ali določenim načinom – lepo je, kar je svetleče ali kar je povedano na določen način. "
Srce pravi: "Lepota je, kadar ljubiš."
"Toda jaz ne vidim lepote," govori um.
"Jaz jo vidim," pravi srce.
Pot preračunljivega uma je pot strahu, upanja in ambicij. Hoditi po njej pomeni odločiti se za več strahu, več ambicij in več zmedenosti. Vse, kar zadeva pohlep in strah, vam ne more prinesti miru in sreče, zato se vedno znova vprašajte, ali delujete iz ljubezni ali iz strahu in pohlepa.
O naravi uma
Vse, kar se navezuje na osebnost, kar je značilnost osebnega, pripada umu. Vsak od nas je osebnost, vendar pa imajo naše osebnosti različno obliko, na primer ime, priimek, višino, starost in številne druge stalne lastnosti. Vse, kar določa našo osebnost, je značilnost uma – vse, kar je osebno, je um. Osebnost, ki je torej um, je videti kot Jaz. Kjer pa je jaz, obstaja hkrati tudi recipročni Ti. Um torej ustvari najprej jaz, ki ga določajo še različni življenjskih načini.
Jaz lahko obstaja, ker obstaja njegova meja, ker se jaz nekje konča. Jaz za svoj obstoj nujno potrebuje omejitev. Tako kot na primer steno lahko imenujete stena, ker ima nekje svoj konec, lahko imenujete sebe, svoj jaz, samo zato, ker se vaša osebnost nekje konča. Jaz sem, in kjer sem jaz, se začne drugi. Kjer je stena, se začne nekaj drugega; kjer sem jaz, se začne nekaj drugega. Obstoj nečesa, kar nima konca, je nemogoče osmisliti oz. mu dati pomen, ker ga je nemogoče zaznati. Da bi lahko nekaj zaznali, mora ta 'nekaj' imeti konec, mejo. Jaz se torej konča tam, kjer se začneš Ti.
Jaz in ti sta dva konca enega nasprotja, ki je, kot smo rekli, zadeva uma. V umu je vse dualno, dvojno. Pomembno je, da bi to zmogli razumeti. Kaj je pravzaprav dualnost? Dualnost je najprej medsebojna odvisnost dveh stvari, konceptov, besed – to je prvi pogoj dualnosti. Drugi pogoj dualnosti je, da se ena stvar pojavlja kot opozicija oz. nasprotje druge, in tretji, da ena stvar ne more preživeti brez druge. Kot dve plati kovanca, kjer je ena stran kovanca neposredna opozicija drugi. Ne morete imeti kovanca samo z eno platjo, kovanec obstaja kot celota dveh plati, ki si stojita nasproti, v opoziciji – obstajata skupaj in hkrati v nasprotju. Značilnost našega uma je dualnost. Um ne more zaznavati ničesar, kar ni dualno. Precej zabavno, mar ne? Da bi um nekaj zaznal, mora obstajati nasprotje. Za to, da bi bili lahko veseli, mora obstajati žalost. Dan se rodi le zato, ker obstaja noč. Življenje lahko obstaja zato, ker veste, da obstaja nekaj, kar se imenuje smrt.
Svet uma je svet dualnosti, um lahko zaznava stvari samo, če obstajajo v nasprotjih. Za zaznavanje bele barve potrebujete črno. Za to, da ste vznemirjeni, mora obstajati nasprotje – dolgčas. Če ste torej zelo vznemirjeni, ker ste čez vikend gledali film, je to le dokaz, da je bil vaš vikend dolgočasen; preden ste si ogledali film, ste bili zdolgočaseni, sicer vznemirjenje ne bi moglo priti. Dualnost prodira zelo globoko – v osnovo, v srčiko našega življenja.
Predpostavimo, da imate vročino – kako zaznate, da imate vročino? S termometrom, seveda, ker veste, da obstaja mejna točka na termometru, imenovana zdravje. Tako je tudi z glavobolom. Vzemimo za primer nekoga, ki ga pogosto boli glava – če bi bil ta človek rojen z glavobolom, ne bi nikoli čutil glavobola, ker ne bi poznal razlike oz. nasprotja glavobola. Vsaka beseda, vsak koncept, vsaka stvar, ki jo lahko zaznavamo, mora imeti svoje nasprotje, sicer je ne bi mogli zaznati. Poglejte na primer barvno slepega človeka, ki ne zaznava določene barve – ta človek v resnici ne zaznava le posamične barve, temveč barvni par. Če ne zaznavate ene barve, namreč ne morete zaznavati tudi njenega kontrasta. Če ni barve, izgine tudi njen kontrast. Tako deluje življenje.
Vsi se želimo znebiti strahu v svojem življenju, radi bi zaupali, toda pozabili smo, da sta strah in zaupanje le dva konca enega nasprotja, dualnosti. Pravite – nočem strahu, hočem zaupanje – to pomeni, da zahtevate nemogoče, kajti dokler je prisotno zaupanje, je prisoten tudi strah; to je preprosto dejstvo. Ko odide strah, odide tudi zaupanje. In takrat življenje postane preprosto.
Kdaj potrebujete zaupanje? Ko greste domov in se pogovarjate s starši ali z bližnjimi – ali takrat potrebujete zaupanje? Ne. Toda ko začnete pogovor za sprejem v službo, ga potrebujete. Kdaj torej potrebujete zaupanje? Takrat, ko je prisoten strah! Kjer ni strahu, ni niti zaupanja. Zaupanje je znak strahu. In ljudje, ki si zelo prizadevajo za zaupanje, so v resnici zelo prestrašeni ljudje. Če vas ni strah, ste preprosti, spontani, brez strahu, kot dojenček. Nimate potrebe po zaupanju. Tako pa zahtevate nemogoče – radi bi zaupanje, ne pa tudi strahu. To je nemogoče!
Dušan Osojnik, Vesna Fister
- Preberite si še: Kdo ustvarja in ima večjo moč: misli ali čustva?