V zadnjih letih se vedno več govori o čustveni inteligentnosti in njenemu pomenu v povezavi s socialnimi veščinami posameznika, lastnim dobrim počutjem in uspešnem soočanju z življenjskimi izzivi.
Čustvena inteligentnost se loči od splošne (kognitivne) inteligentnosti in ni pogojena s stopnjo inteligenčnega kvocienta. Obstaja več različnih teoretičnih podlag čustveni inteligentnosti, vsem pa je skupno, da čustvena inteligentnost v splošnem vključuje ustrezno zaznavanje (oziroma prepoznavanje), razumevanje in izražanje čustev.
Tako naj bi čustveno inteligentna oseba bila vešča v sledečem:
- Zaznavanje, ocenjevanje in izražanje čustev: oseba uspešno prepoznava svoja čustvena stanja, jih komunicira v odnosih na verbalni in/ali neverbalni način ter uspešno prepoznava tudi čustva drugih in njihovo pristnost.
- “Uporaba čustev”: sposobnost, da svoja čustva usmerimo proti zastavljenim ciljem, torej v smeri naše motivacije.
- Razumevanje čustev: imamo nekaj splošnega znanja o čustvih in razumemo glavne teoretične koncepte čustev, občutkov in različnih čustvenih intenzitet. Prav tako se zavedamo, da je lahko v nekem trenutku prisotnih več različnih čustvenih stanj.
- Sposobnost regulacije čustev: pomemben vidik regulacije izhaja iz primarne prepoznave čustev (vem, kaj čutim). Na podlagi zavedanja in prepoznave, lahko izberem vedenje, torej se odločim, kako se bom v skladu s svojim dožilvljanjem odzval. Izberem odziv, ki je primeren in ustrezen danemu socialnemu kontekstu. Slednje ne pomeni, da čustva “potlačim”, ignoriram in se z njimi ne ukvarjam, ampak da jih izrazim na ustrezen način.
Ameriški psiholog in pisatelj Daniel Goleman je čustveno inteligentnost precej približal splošni javnosti, kjer jo je v svoji knjigi opredelil s petimi koncepti: samozavedanje, samoregulacija, motivacija, empatija in socialne veščine. Tudi, ko govorimo o načinih razvijanja lastnih kapacitet čustvene inteligentnosti, se nanašamo na teh pet veščin.
Samozavedanje lahko okrepimo v procesu psihoterapije ali psihološkega svetovanja. Prav tako so nam pri tem lahko v pomoč tudi druge tehnike, kot na primer samorefleksija svojih občutij preko pisanja dnevnika, kjer zavestno vključujemo svoja čustva in občutke, praksa čuječnosti in meditacij ter podobno.
Samoregulacijo izboljšujemo z že prej omenjenimi tehniki, poleg tega so nam v pomoč redna fizična aktivnost (aerobna in anaerobna), dihalne tehnike ter nenazadnje verbaliziranje občutij preko pogovora z bližnjimi in/ali terapevtom.
Motivacija ljudem pogosto predstavlja težave, predvsem v zvezi z vztrajnostjo pri doseganju želenih ciljev. Pri tem je pomembno, da si zastavljamo realno dosegljive cilje in da so slednji skladni z našimi življenjskimi vrednotami. Pri tem si lahko pomagamo z vprašanji, kot so: “Kaj mi je v življenju zares pomembno?”, “Kako se počutim in kako se želim počutiti?”, “Kaj mi bo pri tem v podporo, oziroma v pomoč?” in podobno.
Pri doseganju pomembnejših (večjih) ciljev je ključno, da ti izhajajo iz nas, naših želja, vrednot in potreb, saj bomo na ta način bolj notranje motivirani, da jih dosežemo in posledično bo njihova uresničitev lažja in bolj dosegljiva. Na poti do ciljev je velika verjetnost, da se bomo soočili tudi z neuspehom in novimi (stresnimi) izzivi, pri tem lahko z večjim samozavedanjem in samoregulacijo ohranimo pozitivno naravnanost, ki nas spodbuja, da vztrajamo na izbrani (življenjski) poti.
Empatija oziroma morda bolje rečeno sočutje je pomembna človeška vrlina, ki povzema našo zmožnost vživljanja v občutke druge osebe. Slednje je zelo pomembno tudi v povezavi s čustveno inteligentnostjo, saj je pomembno, da zmoremo biti v stiku s sabo in svojimi čustvi, a s sočasno pozornostjo tudi na drugo osebo in na svet okoli nas. Slednje nas dela bolj “človeške” in znatno vpliva na kvaliteto naših medosebnih odnosov.
Socialne veščine, kot zadnji Golemanov “element” čustvene inteligentnosti, prav tako krepijo naše odnose z drugimi. Pri tem je pomembno, da zmoremo sodelovati z drugimi (na delovnem mestu in doma), kar vključuje tudi uspešno razreševanje konfliktov na asertiven in konsktruktiven način, kjer smo sočasno pozorni na svoje potrebe, kot tudi potrebe druge osebe.
Razvoj čustvene inteligentnosti je kontinuiran proces, katerega se lotimo zavestno in se zanj prizadevamo. S tem, ko bomo vlagali čas in energijo v veščine, ki nam višajo čustveno inteligentnost, bomo znatno prispevali k lastnemu boljšemu počutju, krepili psihofizično odpornost in izboljšali odnose z drugimi ter nenazadnje tudi odnos s seboj.
Urša Mele, mag. psihologije, specializantka psihoterapije
(Mindful mind&move)
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj